Jedro

Tožnica je v vtoževanem obdobju opravljala naloge višje vrednotenega delovnega mesta samostojni strokovni delavec IV s količnikom 3,56 in ne zgolj nalog referenta III/1 - ekonomske smeri, za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Presoja temelji na pravilni dokazni oceni, da je samostojno opravljala najzahtevnejša dela, tj. zahtevna oziroma zelo zahtevna strokovna opravila v zvezi z obračunom plač.

Presoja, ali je vrednotenje delovnih mest ustrezno, ni v sodni pristojnosti. Vendar tožnica s tožbo v tem sporu ne zahteva drugačnega vrednotenja delovnih mest, temveč plačilo za dejansko opravljanje nalog višje vrednotenega delovnega mesta. S tem, ko je sodišče prve stopnje naložilo toženki plačilo za dejansko opravljanje del delovnega mesta samostojni strokovni sodelavec IV s količnikom 3,56, ki ga je toženka sama sistemizirala in ovrednotila, ni poseglo v njeno pristojnost, da samostojno uredi plačna razmerja.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 373,32 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva po poteku tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da tožnici za obdobje od 1. 1. 2021 do 31. 1. 2025 plača razliko plače med količnikoma 2,93 in 3,56, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih neto zneskov od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila. Toženki je še naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v višini 1.468,67 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Odločilo je, da toženka sama krije svoje stroške postopka in da je zavezanka za plačilo sodne takse toženka.

2.Zoper sodbo se pritožuje toženka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo poseglo v pravico toženke do razvrstitve delovnih mest v aktu o sistemizaciji in vrednotenja teh delovnih mest. Sodišče prve stopnje ni naredilo primerjave glede na upravičene razloge za razlikovanje delovnih mest. Pristojnosti toženke, da samostojno uredi plačna razmerja, ne bi smelo nadomeščati s svojo presojo. Prav tako ni upoštevalo razlike v delovnih nalogah in odgovornosti sodelavk znotraj organizacijske enote Službe za računovodstvo. Nekritično je sledilo trditvam tožnice in z njo tesno povezanih prič A. A. in B. B., zanemarilo pa je izpoved vodje računovodstva C. C. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni sledilo izpovedi C. C. Slednja s tožnico in sodelavkami ni sodelovala na dnevni bazi, kar pa ne pomeni, da ni poznala dela zaposlenih v računovodstvu. V zvezi s tem se poraja dvom o vnaprejšnji dokazni oceni. Uveljavlja bistveno kršitev določbe 8. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Ker iz prvostopenjske sodbe niso razvidni konkretni in utemeljeni razlogi glede ocene izpovedi navedenih prič, je podana tudi bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. S svojo odločitvijo je sodišče prve stopnje poseglo v pristojnost toženke, da določa razmerja in višino plač zaposlenih. Pri toženki so imele v procesu obračuna plače količnik 3,56 le tri zaposlene, ki so vodje procesov in opravljajo neprimerno zahtevnejša in obsežnejša dela kot tožnica. Z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je napačno ocenilo izvedene dokaze, se bodo po oceni toženke porušila plačna razmerja. Tožničin količnik je ustrezen z vidika primerjave s sodelavkami znotraj Službe za računovodstvo. Obširno opisuje vrednotenje delovnih mest v tej službi z vidika njihove vsebine. Priglaša stroške pritožbe.

3.Tožnica v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je tožnica v vtoževanem obdobju opravljala naloge višje vrednotenega delovnega mesta samostojni strokovni delavec IV s količnikom 3,56 in ne zgolj nalog referenta III/1 - ekonomske smeri, za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Presoja temelji na pravilni dokazni oceni, da je samostojno opravljala najzahtevnejša dela, tj. zahtevna oziroma zelo zahtevna strokovna opravila v zvezi z obračunom plač. Poleg delovnih nalog obračuna plač za del zaposlenih družbe D. (kar opravlja tudi ostalih 15 delavk na področju obračuna plač s količnikom 2,93) so ji bile v vtoževanem obdobju odrejene dodatne, strokovno bistveno zahtevnejše naloge (koordinacija, kontrola zapisnika obračuna plač in odprava ugotovljenih napak, priprava in posredovanje poročil, seznamov in izpisov na nivoju družbe D., delo z arhivskim gradivom po upokojitvi sodelavke v letu 2019 ter sodelovanje v projektih elektronske evidence delovnega časa E. in F.), ki se zahtevajo za delovno mesto s količnikom 3,56. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v točki 20 obrazložitve, se vse to tudi po navedbah toženke zahteva za količnik 3,56.

6.Zmotno je stališče pritožbe, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo poseglo v pravico toženke do avtonomnega določanja razvrstitve in vrednotenja delovnih mest. Presoja, ali je vrednotenje delovnih mest ustrezno, resda ni v sodni pristojnosti. Vendar tožnica s tožbo v tem sporu ne zahteva drugačnega vrednotenja delovnih mest, temveč plačilo za dejansko opravljanje nalog višje vrednotenega delovnega mesta. S tem, ko je sodišče prve stopnje naložilo toženki plačilo za dejansko opravljanje del delovnega mesta samostojni strokovni sodelavec IV s količnikom 3,56, ki ga je toženka sama sistemizirala in ovrednotila, ni poseglo v njeno pristojnost, da samostojno uredi plačna razmerja, kot navaja pritožba.

7.Pavšalna in neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo razlik v delovnih nalogah in odgovornosti zaposlenih v organizacijski enoti (Službi za računovodstvo) ter da ni naredilo primerjave med primerljivimi delavci v tej enoti. Kot rečeno, je predmet spora plačilo po dejanskem delu tožnice. Na tožnici je bilo dokazno breme, da je opravljala naloge višje vrednotenega delovnega mesta samostojni strokovni sodelavec IV, kar je tudi dokazala. Toženka pa bi morala na drugi strani dokazati, da je tožnica opravljala dela delovnega mesta, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi (referent III), oziroma dela delovnega mesta (strokovni sodelavec IV), za katerega ji je izplačevala plačo v vtoževanem obdobju, kar pa ni storila. Tudi pritožba konkretizirano ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica v vtoževanem obdobju opravljala dela samostojnega strokovnega sodelavca IV. Glede na predmet spora niso relevantne obširne pritožbene navedbe glede vrednotenja in zasedenosti delovnih mest z različnimi količniki plač v posameznih procesih Službe za računovodstvo.

8.Ni utemeljeno pavšalno pritožbeno zatrjevanje, da je sodišče prve stopnje glede vsebine in zahtevnosti dela tožnice nekritično ocenilo usklajene izpovedi tožnice in z njo tesno povezanih prič (neposredno nadrejenih delavk A. A., vodje procesa obračuna plač do aprila 2019, in B. B., vodje procesa obračuna plač od maja 2019 do avgusta 2024). Slednje samo po sebi še ne pomeni, da sta izpovedi prič, ki sta bili z delom tožnice celostno najbolj seznanjeni, neverodostojni, pri čemer je pričo B. B. predlagala tudi toženka. Pavšalen, brez prepričljive utemeljitve, je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje slediti izpovedi priče C. C. Iz njene izpovedi izhaja, da ni bila podrobneje seznanjena z vsemi konkretnimi zadolžitvami tožnice v vtoževanem obdobju. Toženka v pritožbi ne konkretizira opravil višje vrednotenega delovnega mesta, ki naj jih tožnica po izpovedi te priče ne bi opravljala. Zgolj to, da izpovedi priče C. C. sodišče prve stopnje ni sledilo, ne pomeni, da gre za t. i. vnaprejšnjo dokazno oceno. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe preverljivo izhaja, zakaj je sodišče prve stopnje posameznim dokazom pripisalo določeno težo glede njihove verodostojnosti, da je opravilo tehtanje med dokazi, ter katere okoliščine so pretehtale, da je štelo dejstva, ki jih je ugotavljalo, za resnična oziroma neresnična. Izpodbijani zaključek o opravljanju nalog višje vrednotenega delovnega mesta je oprlo na izvedene dokaze, ki jih je ovrednotilo skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Dokazno oceno sodišča prve stopnje je mogoče preizkusiti, zato ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče argumente v celoti sprejema in jih ne ponavlja, pritožbene očitke o pomanjkljivi in nepravilni dokazni oceni pa zavrača kot neutemeljene.

9.Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje priznalo tožnici količnik 3,56, ki pripada le trem delavkam, ki so vodje procesov plač in opravljajo neprimerno zahtevnejša in obsežnejša dela kot tožnica. Kot je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje, je toženka takšen količnik priznavala tudi drugima dvema delavkama - G. G. in H. H., čeprav je slednja opravljala celo manj zahtevne delovne naloge kot tožnica.

10.Sodišče prve stopnje je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, in sicer 44. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), ki določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo.

11.Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da nista podana uveljavljana pritožbena razloga niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12.Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, hkrati pa je dolžna povrniti tožnici njene stroške odgovora na pritožbo (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP). Upoštevajoč Odvetniško tarifo in vrednost spora 10.000,00 EUR tožnici pripada 500 točk za odgovor na pritožbo, 10 točk za materialne stroške in 22 % DDV, kar vse skupaj (glede na vrednost točke 0,60 EUR) znaša 373,32 EUR, ki ji jih je toženka dolžna povrniti v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zveza: