Jedro

Dolžnost stranke je, da ob podaji predloga sodišču skrbno zbere vse informacije oziroma podatke o pravno relevantnih dejstvih in dokazila. Vendar je pravilno pritožbeno zatrjevanje, da tožnica v drugem predlogu za izdajo začasne odredbe ni zgolj dopolnila pomanjkljive podlage iz prvega predloga za izdajo začasne odredbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog za izdajo začasne odredbe, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati denarno socialno pomoč za mesec april 2023 v znesku 465,34 EUR v 8-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšen sklep se po pooblaščenki pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga izdajo začasne odredbe v predlagani vsebini.

Ne soglaša s stališčem sodišča o zavrženju predloga za začasno odredbo. Sodišče je že 17. 7. 2023 izdalo sklep o začasni odredbi, s katerim je predlog tožnice zavrnilo. Ocenilo je, da niso izpolnjeni pogoji po 70. členu ZDSS-1, prav tako naj ne bi bil izpolnjen pogoj verjetnega obstoja terjatve po prvem odstavku 270. člena ZIZ. Sodišče je ugotovilo, da se tožnica tudi v drugem predlogu sklicuje na enake dejanske okoliščine glede izpolnitve pogoja verjetnega obstoja terjatve za april 2023, kot so bile presojene že v prvem predlogu, zato je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe z dne 27. 7. 2023 zavrglo. Tožnica je prepričana, da bi sodišče predlog za izdajo začasne odredbe z dne 27. 7. 2023 moralo presojati po vsebini in ni pogojev za zavrženje vloženega predloga za izdajo začasne odredbe. Tožnica je po svoji pooblaščenki 27. 7. 2023 sama vložila nov predlog za izdajo začasne odredbe, kjer je podrobneje utemeljila, navajala nova dejstva in dokaze ter po mnenju tožnice verjetno izkazala obstoj terjatve kot tudi ostale pogoje za izdajo začasne odredbe. Tožnica je predlog za izdajo začasne odredbe izkazala tudi na temelju odškodninske odgovornosti, zato ji pravice, ki so ji priznane z odločbo CSD A. z dne 14. 4. 2023 pripadajo že od 1. 4. 2023 in ne od 1. 5. 2023, kot je odločil CSD A. v izpodbijani odločbi. Tožnica je ves čas kontinuirano prejemnica denarne socialne pomoči od maja 2019 dalje, ki ji predstavljajo edina sredstva za preživetje in ji v mesecu aprilu 2023 niso bila izplačana. Tožnica je z dejstvom, da je stalna prejemnica denarne socialne pomoči in nima drugih prejemkov, izkazala verjetnost obstoja terjatve tudi za mesec april 2023, saj ves čas izpolnjuje pogoje za prejemanje le-te. Pogoje izpolnjuje tudi za mesec maj 2023 in dalje. Ker gre za edino sredstvo za njeno preživljanje, tožena stranka pa bi z izplačilom zneska 465,34 EUR, tj. zneska denarne socialne pomoči za mesec april 2023, utrpela le neznatno škodo, je v tej fazi postopka več okoliščin, ki govorijo v prid izkazane verjetnosti obstoja terjatve, da tožnica potrebuje denarno socialno pomoč za kritje osnovnih življenjskih potreb, kot pa neobstoja le-teh. S tem je izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 270. člena ZIZ. Tožnica je prepričana, da je izpolnjen tudi drugi pogoj, verjetne izkazanosti, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Tožnica je z novim predlogom podrobneje pojasnila okoliščine, ki so obstajale že tedaj in ki obstajajo tudi sedaj, navedla je nova dejstva glede odgovornosti tožene stranke kot upravnega organa, ki tožnico na njene pravice ni opozorila. V predlogu so navedena nova dejstva in dokazi, ki jih tožnica kot prava neuka stranka ni vedela in jih ni podala v prvotnem predlogu za izdajo začasne odredbe. Prav tako jih ni upoštevalo sodišče v okviru odločanja o začasni odredbi s prvotnim sklepom, ki ga je sodišče utemeljevalo tudi sklicujoč se na odločanje o začasni odredbi po uradni dolžnosti. Zato bi moralo sodišče o vloženem predlogu tožnice z dne 27. 7. 2023 odločati vsebinsko in predlogu o začasni odredbi ugoditi.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami – v nadaljevanju ZPP) pazi po uradni dolžnosti. Napačno pa je materialnopravno stališče sodišča, da je tožnica v drugem predlogu zgolj dopolnila trditveno podlago, s katero je utemeljevala izdajo začasne odredbe v prvem predlogu.

5. S tožbo je tožnica zahtevala odpravo izpodbijanih odločb in izplačilo denarne socialne pomoči za mesec april 2023 v znesku 465,34 EUR. Hkrati je tožnica s tožbo vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe za takojšnje izplačilo zneska denarne socialne pomoči v višini 465,34 EUR za mesec april 2023. Sodišče je s sklepom z dne 17. 7. 2023 predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker je ocenilo, da niso izpolnjeni pogoji po 70. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami – v nadaljevanju ZDSS-1) za naložitev v začasno plačilo denarne socialne pomoči toženi stranki. Do slednjega je prišlo, ker tožnica s predlogom za izdajo začasne odredbe ni uveljavljala odložitve izvršitve upravnega akta po prvem odstavku 70. člena ZDSS-1, temveč je uveljavljala plačilo denarne socialne pomoči. Sodišče je tudi ocenilo, da ni izpolnjen pogoj verjetnega obstoja terjatve po prvem odstavku 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 3/2007 s spremembami - v nadaljevanju ZIZ). 27. 7. 2023 je tožnica po pooblaščenki tožbo dopolnila in ponovno predlagala izdajo začasne odredbe. Sicer je v predlogu za izdajo začasne odredbe zahtevala identičen znesek1 kot v prvem predlogu, vendar je izdajo začasne odredbe2 dodatno utemeljevala še z odškodninsko odgovornostjo tožene stranke zaradi kršitve dolžnosti upravnega organa po 7. členu ZUP.

6. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je tožnica v drugem predlogu za izdajo začasne odredbe le dopolnila pomanjkljive navedbe, ki so bile podane v prvem predlogu za izdajo začasne odredbe.

7. Tudi v postopku, ki teče po predlogu za izdajo začasne odredbe veljajo pravila pravdnega postopka o trditvenem in dokaznem bremenu, ki je na predlagatelju začasne odredbe. Dolžnost stranke je, da ob podaji predloga sodišču skrbno zbere vse informacije oziroma podatke o pravno relevantnih dejstvih in dokazila. Vendar je pravilno pritožbeno zatrjevanje, da tožnica v drugem predlogu za izdajo začasne odredbe ni zgolj dopolnila pomanjkljive podlage iz prvega predloga za izdajo začasne odredbe. Tožnica je v dopolnitvi tožbe 27. 7. 2023 uveljavljala plačilo zneska 465,34 EUR iz naslova odškodninske odgovornosti tožene stranke zaradi kršitve dolžnosti 7. člena ZUP, po katerem bi moral postopati upravni organ pri vodenju postopka.

8. V drugem predlogu za izdajo začasne odredbe bi moralo sodišče po vsebini presojati utemeljenost drugega predloga za izdajo začasne odredbe še na temelju zatrjevane odškodninske odgovornosti tožene stranke.

9. Zaradi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka prvega odstavka 365. člena ZPP).

10. Ker so stroški postopka za izdajo začasne odredbe del pravdnih stroškov (prvi odstavek 151. člena ZPP), o njih pa skladno s četrtim odstavkom 163. člena ZPP odloči sodišče v končni odločbi, je pritožbeno sodišče odločitev o stroških tega pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

1 Izplačilo denarnega zneska v višini 465,34 EUR s pripadki. 2 Da je bila na podlagi predhodne upravne odločbe upravičena do denarne socialne pomoči do 31. 3. 2023, ki jo je prejemala vse od leta 2019 dalje. Nenazadnje ji je bila denarna socialna pomoč priznana spet od meseca maja 2023 dalje.