Jedro

Na zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca ne vpliva, da tožnica s podajo odpovedi ni počakala osem dni na odgovor tožene stranke, po tem ko jo je opomnila na izpolnjevanje obveznosti. Četudi bi tožena stranka v vmesnem času plačala nepravočasno izplačane plače, to ne bi pomenilo, da razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca ne bi bil podan.

Izrek

Pritožbi tožnice se delno ugodi in se izpodbijana sodba v prvi in drugi alinei II. točka izreka in o odločitvi o stroških postopka (III. točka izreka) delno spremeni tako, da se v tem delu glasi: „II. Tožena stranka je dolžna plačati tožnici odškodnino in odpravnino v skupni višini 1.569,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 6. 2007 dalje do plačila.

III. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v višini 980,69 EUR, v osmih dneh od vročitve te sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.“ V preostalem se pritožba tožnice, pritožba tožene stranke pa v celoti zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti del njenih pritožbenih stroškov v znesku 230,85 EUR, v osmih dneh od vročitve te sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila in pod izvršbo, svoje pritožbene stroške pa krije sama.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici: izplačati neto razliko v plači za mesec april 2007 v znesku 256,20 EUR ter poravnati davke in prispevke od celotne bruto plače v višini 1.237,42 EUR in za mesec maj 2007 v znesku 822,34 EUR ter od bruto plače 1.263,57 EUR poravnati davke in prispevke (I./1. točka izreka); poravnati davke in prispevke od tožničine bruto plače za mesec marec od bruto zneska 1.252,12 EUR (I./2. točka izreka); izplačati nadomestilo za prehrano in prihod na delo za obdobje od 1. 3. 2007 do 26. 6. 2007 v znesku 865,50 EUR; obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2007 od bruto zneska 257,35 EUR ter po poravnavi davka na osebne prejemke izplačati tožnici neto znesek regresa; plačo za mesec junij 2007 v bruto znesku 403,24 EUR ter poravnati davke in prispevke od plač ter tožnici izplačati neto znesek plače (I./3. točka izreka); da je dolžna tožnici plačati zakonske zamudne obresti, ki tečejo od neto zneskov in z zapadlostjo razvidno iz drugega odstavka I./3. točka izreka. Pod točko II. je zavrnilo zahtevek tožnice, in sicer: da ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino za čas odpovednega roka in odpravnino ob prenehanju delovnega razmerja v znesku 1.569,85 EUR (prva alinea II. točke izreka); zakonske zamudne obresti od zneska 1.569,85 EUR od 27. 6. 2007 dalje do plačila (druga alinea II. točka izreka); višji del regresa za letni dopust za leto 2007 (51,50 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi (tretja alinea II. točka izreka) in višjo plačo za mesec junij 2007 (še bruto znesek 700,60 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi (četrta alinea II. točka izreka). Pod točko III. je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v višini 782,21 EUR v roku osem dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti dalje do plačila.

Zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da tožnica v delu, ki se nanaša na izplačilo plače za mesec april, maj in junij 2007 soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, napačno pa je sodišče prve stopnje ugotovilo dejansko stanje plače za mesec junij 2007. Res je, da je bilo v pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni med strankama dne 30. 4. 2004, določeno, da tožnici pripada minimalna plača v Republiki Sloveniji, vendar pa s prepisom, da bo razlika osebnega dohodka ocenjena po sprotnem uspehu. Kakor je ugotovilo tudi sodišče, je tožnica ves čas prejemala povprečno plačo Republike Slovenije, iz tega razloga bi ji bila tožena stranka tudi za mesece april, maj in junij dolžna izplačati povprečno mesečno plačo Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje pa je menilo, da je njen zahtevek s tem v zvezi utemeljen le za meseca april in maj 2007 in sicer iz razloga, ker je bil za ta dva meseca že narejen obračun plač v tej višini, ki ga je s svojim podpisom potrdil tudi direktor tožene stranke. Glede plače za mesec junij 2007 pa sodišče meni, da je tožnica upravičena le do minimalne plače, in sicer iz razloga, ker za ta mesec obračun plače še ni bil narejen in tako ni možno zaključiti, da bi bila tožnici tudi za ta mesec priznana višja plača. Po mnenju tožnice je tak zaključek sodišča napačen. Kakor je bilo v postopku ugotovljeno, tožena stranka tožnici nikoli ni izplačevala plače, kot je bila navedena v pogodbi o zaposlitvi, to je minimalne plače Republike Slovenije, ampak je ves čas izplačevala povprečno mesečno plačo Republike Slovenije, zato ni utemeljenega razloga, da ji takšne plače ni priznalo tudi za mesec junij 2007. Po mnenju tožnice je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za čas odpovednega roka in odpravnino ob prenehanju delovnega razmerja v znesku 1.569,85 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, predvsem zaradi napačne uporabe materialnega prava. Glede utemeljenosti oziroma neutemeljenosti te terjatve, bi sodišče moralo izhajati iz določila 2. odstavka 110. člena ZDR, ki določa, da mora pogodbena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 15-ih dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved. Kateri so razlogi za izredno odpoved s strani delavca, je določeno v 1. odstavku 112. člena ZDR. Za odločitev o upravičenosti do terjatve iz naslova odškodnine za čas odpovednega roka in odpravnino ob prenehanju delovnega razmerja je bistvenega pomena, kdaj je pričel teči rok, od katerega mora v 15-ih dneh delavec podati odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delavec mora podati izredno odpoved v 15-ih dneh, odkar je seznanjen z razlogom, ki utemeljuje izredno odpoved in v osmih dneh po tem, ko delodajalca predhodno pisno opomni na izpolnitev obveznosti in o kršitvah obvesti inšpektorja za delo. V konkretnem primeru, ko je tožena stranka kot delodajalec z izplačilom plač zamujala, pa kršitev niti ni možno več odpraviti. Če je plača vsaj trikrat zaporedoma izplačana z zamudo, je to končno dejstvo, ki ga ni mogoče spremeniti. ZDR izrecno določa, da izredno odpoved lahko delavec poda v osmih dneh in ne po izteku osemdnevnega roka po opominu in obvestitvi inšpektorja za delo, torej v obdobju od prvega do osmega dne po opominu. Ta rok pa se giblje znotraj 15-dnevnega roka iz 110. člena ZDR, saj delavec lahko pisno opomni delodajalca na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvesti inšpektorja za delo šele po tem, ko je seznanjen z razlogom, ki utemeljuje odpoved. Kakor je bilo v predmetnem sporu nesporno ugotovljeno, tožnici niso bile izplačane plače za mesec marec, april, maj in junij 2007. Iz tega razloga in upoštevaje določila ZDR, je bila tožnica z razlogom za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi seznanjena takoj po zapadlosti tretjega zaporednega mesečnega zneska plače v plačilo, konkretno z zapadlostjo plače za maj 2007 z dne 18. 6. 2007. Od tega dne dalje je pričel teči tudi v 110. členu ZDR določen 15-dnevni rok, v katerem je morala tožnica podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je izredno odpoved podala dne 26. 6. 2007, torej znotraj 15-dnevnega roka. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožničina odpoved ni bila podana v skladu z navedenim zakonskim določilom, ker toženi stranki ni pustila primernega dodatnega roka za izpolnitev, je nepravilna. Sicer pa iz izvedenih dokazov izhaja, da je bil direktor tožene stranke z opominom, ki ga je tožnica s priporočeno poštno pošiljko poslala dne 20. 6. 2007, seznanjen prej, preden mu je tožnica izročila izredno odpoved pogodbo o zaposlitvi. Očitno je tudi bilo, da tožena stranka svoje obveznosti ne namerava izpolniti in je v morebitnem dodatnem roku tudi ne bi izpolnila, zato je tožnica nedvomno upravičena do odškodnine za čas odpovednega roka in do odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožnica upravičena do razlike v plači med plačo po pogodbi (ki je bila v celoti izplačana in sicer v obliki posojil, ki pa jih je že sama tožnica pobotala z izplačilom plače in plače po obračunskih listih, kot jo uveljavlja tožnica). Z izpodbijano sodbo je sodišče priznalo takšno vtoževano razliko, čeprav za to ni imelo nobene pravne osnove. Mesečni obračuni predstavljajo akontacijo in z upravičenostjo z višino plače nimajo nobene zveze. Dejanska plača se presoja v skladu s pogodbo, ki pa je nesporna. Pogodba o zaposlitvi v primeru, da ne določa enake plače kot so obračunane akontacije, pomeni, da v vsakem primeru pretehta pogodba, kar pa sodišče ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje je prisodilo tožnici povračilo stroškov za prehrano in prevoz na delo, čeprav je imela organizirano prehrano in služben avto. Sodišče je samo zato, ker je direktor tožene stranke priznal stroške na obračunu, te stroške tudi prisodilo, čeprav ni nobenega dokazila o upravičenosti. Pri tem pa je spregledalo, da je bila za izdelavo obračunov pristojna sama tožnica, ki je uživala zaupanje direktorja in je podpisoval, kar je pripravila. Tožena stranka je mnenja, da je dovolj, da je izkazala plačila od tožene stranke k tožnici brez pravnega temelja, tožnica pa bi morala dokazati pravno osnovo za prejem teh plačil, saj je bila sicer neupravičeno obogatena. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti stroškovno zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba tožene stranke je neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko sanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da tožena stranka tožnici plače za mesec marec, april in maj ter sorazmerni del plače za junij 2007 ni izplačala. Tožena stranka se pritožuje, ker meni, da tožnici ne pripada povprečna mesečna plača v Republiki Sloveniji, temveč le minimalna plača, kot je to bilo dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi. V pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 4. 2004 je v XII./1. točki določeno, da tožnici pripada minimalna mesečna plača v Republiki Sloveniji, s pripisom „razlika do OD bo ocenjena po sprotnem uspehu“ (A4). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da obračunski listi za mesece marec, april in maj 2007 izkazujejo, da je tožnica ves čas prejemala povprečno mesečno plačo v Republiki Sloveniji, te obračunske liste pa je s svojim podpisom potrdil tudi direktor tožene stranke. Zato je utemeljeno prisodilo tožnici za navedene mesece plačo, skladno z obračunskimi listi in so pritožbene navedbe tožene stranke v tej smeri neutemeljene. Glede sorazmernega dela plače za mesec junij 2007, pa so neutemeljene pritožbene navedbe tožnice, da bi ji moralo sodišče tudi za ta mesec priznati povprečno mesečno plačo v Republiki Sloveniji. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da se za ta mesec upošteva minimalna plača v Republiki Sloveniji, saj za mesec junij ni bil narejen obračun plače, iz katerega bi izhajalo, da je bil ocenjen uspeh dela tožnice v tem mesecu in priznana višja plača od tiste v pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 4. 2004 (po kateri tožnici pripada minimalna mesečna plača v Republiki Sloveniji). Minimalna mesečna plača v Republiki Sloveniji je za mesec junij 2007 znašala 521,83 EUR bruto, ker pa je tožnica v tem mesecu delala 17 od 22 delovnih dni, pomeni, da je upravičena do 403,24 EUR bruto plače za ta mesec. Sodišče prve stopnje je to višino bruto plače pravilno priznalo, medtem ko je višji zahtevek utemeljeno zavrnilo. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke glede priznanih stroškov prevoza na delo in z dela ter stroškov prehrane, češ da jih je sodišče prve stopnje priznalo iz razloga, ker je direktor tožene stranke te stroške priznal tudi v obračunu plače, pri tem pa sploh ni preverjalo utemeljenosti tega plačila. Sodišče prve stopnje je pravilno priznalo tožnici vtoževane stroške prevoza na delo in z dela, kakor tudi stroške prehrane na delu za mesec marec, april in maj 2007, saj je tožnica predložila obračun plače za mesec marec, april in maj 2007, iz katerih izhajajo priznani in obračunani zneski prehrane in zneski prevoza, ki jih je direktor s svojim podpisom na obračunu plač tožnici priznal. Pritožbene navedbe tožene stranke so torej v nasprotju z njenimi dejanji. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo izpovedbi prič in predloženim dokaznim listinam, potrjenih z direktorjevim podpisom (A14 – A18 ter obračunov plač v prilogi A5), iz katerih je razvidno, da je tožnica upravičena do povračila stroškov za prevoz na delo in z dela ter stroškov prehrane, ki jih je tožena stranka obračunala, vendar ne izplačala. Sodišče prve stopnje je tako sprejelo pravilno odločitev na podlagi dejstev in dokazov, s katerimi je razpolagalo. S sprejeto dokazno oceno sodišča prve stopnje ter z njegovo presojo, da je tožbeni zahtevek v tem delu utemeljen, soglaša tudi pritožbeno sodišče in je zato ne ponavlja.

Utemeljena pa je pritožba tožnice glede zavrnilnega zahtevka glede plačila odškodnine in odpravnine, v posledici izredne odpovedi, ki jo je podala tožnica. Med strankama je nesporno, da tožena stranka v treh zaporednih mesecih tožnici ni izplačala plače, torej sta podana razloga za odpoved po 3. in 4. alinei 1. odstavka 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002). Gre za razloga na strani delodajalca, upoštevajoč tudi njegovo splošno obveznost iz 42. člena ZDR, da delavcu zagotovi ustrezno plačilo za opravljanje dela. Po 1. in 2. odstavku 134. člena ZDR se plača izplačuje na plačilna obdobja, ki ne smejo biti daljša od enega meseca, in sicer najkasneje 18. dne po preteku plačilnega obdobja. Izplačevanje plač je torej obveznost delodajalca, na katerem je tudi tveganje poslovanja. Po določbi 4. alinee 1. odstavka 112. člena ZDR je eden od razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca tudi, če mu delodajalec trikrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni izplačeval plačila za delo ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenih rokih. Odpoved je možna v osmih dneh po tem, ko delavec predhodno pisno opozori delodajalca na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvesti inšpektorja za delo. Zakon tudi za delavca določa (2. odstavek 110. člena ZDR), da je izredno mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi v 15-ih dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V predmetnem individualnem delovnem sporu je tožnica toženi stranki dne 20. 6. 2007 s priporočeno pošiljko poslala opomin, katerega je kot pooblaščena oseba tožene stranke dne 23. 6. 2007 tudi dvignila na pošti in istega dne pustila na mizi direktorja tožene stranke. Naveden opomin pa je istega dne v vednost poslala tudi pristojnemu inšpektoratu za delo. Iz izpovedi obeh strank izhaja, da se je direktor tožene stranke z opominom seznanil 26. 6. 2007, istega dne pa je tožnica direktorju osebno vročila tudi izredno odpoved delovnega razmerja iz razloga določenega v 4. alinei 1. odstavka 112. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da toženi stranki ni bilo omogočeno, da nepravilnosti, navedene v opominu, odpravi, zato po oceni sodišča prve stopnje ni bila podana izredna odpoved tožnice skladno s 1. odstavkom 112. člena ZDR in ni upravičena do odpravnine in odškodnine po 2. odstavku 112. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče z navedenim razlogovanjem sodišča prve stopnje ne soglaša. Pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo poda delavec, je potrebno upoštevati, da to ni obveznost delavca, ampak njegova pravica in da delodajalec kršitve svojih obveznosti ne sanira s tem, da jih izpolni. Kršitve, ki so razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca, ostanejo, saj še vedno velja, da delodajalec npr. trikrat zaporedoma delavcu ni izplačal plačila za delo ob določenem roku. Delavčeva odločitev (pravica) pa je, ali se bo odločil in delodajalcu zaradi tega izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Glede na določbo 2. odstavka 110. člena ZDR pa je potrebno izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati v 15-ih dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, osemdnevni rok iz 1. odstavka 112. člena ZDR na tek 15-dnevnega prekluzivnega roka nima nobenega vpliva. V predmetnem individualnem delovnem sporu je pomembno, da so bili podani pogoji za izredno odpoved po 4. alinei 1. odstavka 112. člena ZDR (tožnica ni prejela plače za mesec marec, april in maj 2007) tudi v času izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne glede na to, da so ti odpovedni razlogi obstajali lahko tudi že prej, pa se takrat delavec ni odločil za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Za odločitev o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je glede ohranitve roka bistveno, da je tožnica za zadnjo kršitev izvedela na plačilni dan 18. 6. 2007 in da delodajalec v treh mesecih pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni spoštoval dogovorjenega roka plačila za delo. Izredna odpoved je bila podana v zakonsko določenem subjektivnem roku (26. 6. 2007). Ker je tožnica izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tudi v roku iz 2. odstavka 110. člena ZDR, se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ukvarjati z vprašanjem razmerja med tem rokom in postopkom oziroma rokom iz 1. odstavka 112. člena ZDR.

Iz določbe 1. odstavka 112. člena ZDR neposredno ne izhaja, da bi bilo opominjanje delodajalca namenjeno temu, da le-ta očitane kršitve odpravi ali obveznost izpolni (dopolnitev določbe 112. člena ZDR s tretjim odstavkom v ZDR-A na odločitev v tej zadevi ne more vplivati). Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v podobnih primerih zakonsko določbo razlagalo tako, da tudi na primer naknadno plačilo nepravočasno izplačane plače ne vpliva na obstoj odpovednega razloga. Tega tudi sicer ni mogoče odpraviti: plača je bila in je ostala izplačana nepravočasno. Razlog za izredno odpoved po 4. alinei 1. odstavka 112. člena ZDR namreč ni neizplačilo plače, temveč najmanj trikratno izplačilo plače z zamudo. Obveznost delavca iz 1. odstavka 112. člena ZDR je mogoče razumeti le kot (pred)pogoj za odpoved iz razlogov, navedenih v tem členu. Ni pa je mogoče razumeti tako, da bi delavec imel krajši (osemdnevni) rok za podajo izredne odpovedi. Tudi ob predpostavki, da tako 1. odstavek 112. člena ZDR kot 2. odstavek 110. člena ZDR določata rok delavcu za izredno odpoved, bi bilo po načelu in favorem, to neskladje mogoče razlagati le v korist delavcu: bodisi tako, da je rok 15 dni ali tako, da začne rok iz 2. odstavka 110. člena teči šele po poteku roka iz 112. člena ZDR. Enako stališče je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavzelo v zadevah opr. št. VIII Ips 108/2006 z dne 6. 6. 2006 in opr. št. VIII Ips 319/2007 z dne 23. 9. 2008. Samo zaradi preuranjenosti izredne odpovedi tožnice tako ni mogoče odreči zakonitost sami izredni odpovedi. Pomembno je, da je tožnica opomnila toženo stranko in istočasno obvestila inšpektorja za delo. Samo dejstvo, da ni počakala osem dni na odgovor tožene stranke, temveč je naslednjega dne podala izredno odpoved, na samo zakonitost nima vpliva. Tudi morebitno naknadno plačilo nepravočasno izplačane plače (kar pa za konkretni primer ne velja, saj toženka tožnici plače ni izplačala niti do odločitve sodišča prve stopnje) namreč nima vpliva na obstoj odpovednega razloga. Glede na obrazloženo pomeni, da je tožnica ravnala v skladu s 1. odstavkom 112. člena in izredno odpoved podala v roku iz 2. odstavka 110. člena ZDR, torej pravočasno. Zato je upravičena do vtoževane odškodnine za čas odpovednega roka. Tožnica bi bila glede na delovno dobo pri delodajalcu upravičena do odpovednega 30-dnevnega roka, kar pomeni, da je upravičena do odškodnine v višini plače za en mesec. Ker je tožnica postavila zahtevek v višini mesečne neto plače za mesec maj 2007 v višini 822,34 EUR, je sodišče ta znesek tudi priznalo. Tožnica je upravičena tudi do odpravnine, ki ob upoštevanju delovne dobe pri delodajalcu (tri dopolnjena leta) znaša 3/5 povprečne bruto plače v zadnjih treh mesecih, ki jo je delavka prejela, oziroma bi jo morala prejeti, torej od 1.245,85 EUR, kar znaša 747,51 EUR. Pritožbeno sodišče je tako v tem delu pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijani del sodbe v delu, ki ga je tožnica izpodbijala s pritožbo, delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe pritožbenega sodišča, v preostalem pa je pritožbo tožnice, pritožbo tožene stranke pa v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (5. alinea 158. člena ZPP in 353. člen ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje delno spremenilo, se je spremenil (zvišal) tudi uspeh tožnice v pravdi. Tožnica je tako v pravdi uspela s 83,44 %, tožena stranka pa v višini 16,56 % in je tako tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 980,96 EUR (154. člen ZPP in 165. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 2. odstavku 165. člena ZPP. Ker je tožnica s pritožbo delno uspela, je dolžna tožena stranka povrniti sorazmerni del njenih pritožbenih stroškov. Po oceni pritožbenega sodišča znaša pritožbeni uspeh v višini 67,63 %. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki od priglašenih stroškov priznalo stroške za sestavo pritožbe 375 točk (tar. št. 15/4 Odvetniške tarife, OT – Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadaljnji), 2 % materialnih stroškov, 20 % DDV in stroške sodne takse za pritožbo v višini 131,36 EUR, kar skupaj znaša 341,35 EUR. Glede na pritožben uspeh tožnice (67,63 %) ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške v višini 230,85 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.