Jedro

Služnost je nastala na način predviden v zakonu in ker doslej ni prenehala na enega od načinov, ki jih prav tako predvideva ZTLR, je sodišče prve stopnje utemeljeno uveljavljenemu tožbenemu zahtevku na ugotovitev služnosti ugodilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 33.331,00 SIT v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.3.2001 do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da na parceli št. 1814/6, k.o. ...., ki je v lasti tožencev obstaja služnostna pravica kolovoza v korist parcelnih štev. 1814/1, ki je last prve tožnice in parcelne štev. 1814/4, ki je v lasti druge tožnice. Tožencema je naložilo, da opustita poseganje v služnostno pravico, še posebej pa opustita gradnjo na trasi služnostne pravice in dovolita izgradnjo pločnika, ki bo omogočal izvoz iz poti na glavno cesto. Toženi stranki je naložilo, da tožeči povrne pravdne stroške v znesku 397.780,00 SIT v 15 dneh, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Proti sodbi se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja vse v Zakonu o pravdnem postopku predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da prvostopenjsko sodišče pri odločanju ni upoštevalo nekaterih dejstev, ki odločilno vplivajo na odločitev o tožbenem zahtevku, poleg tega pa tudi ni popolnoma ugotovilo dejanskega stanja. Služnostna pravica v zemljiško knjigo ni bila vpisana. Prodajalec je zatrdil, da na nepremičnini ni bremen. Tudi v objavi javne dražbe služnostna pravica ni bila omenjena. Okoliščina, da so ljudje vozili po občinski zemlji ni pomembna, saj na družbeni lastnini služnosti ni mogoče priposestvovati. Obe parceli last tožnic imata vsaj še dva dovoza, po kateri so tisti, ki so njivi obdelovali, tudi vozili. Druga pot poteka po parceli št. 1814/2 k .o. ...., ki nosi tudi parcelno številko, na kateri je bila ustanovljena služnost. Mogoče je, da je Občina B. kot lastnik parcel, ki so nastale z delitvijo, zadržala služnost na eni od teh parcel. Toženca nista preprečevala uporabe poti. Nista onadva izdelala dokumentacije in tudi ne izdala dovoljenj ter tudi gradila ne. Ne le, da zatrjevane poti ni, toženca tudi nista ničesar preprečevala. Uporabo vtoževane poti je onemogočila Direkcija za cesta RS, ki je postavila pločnike že pred začetkom gradnje objekta tožencev. Tožnici bi morali eventuelne pravice uveljaviti v upravnem postopku, tam pa sta zamudili vse roke. Sodišče je napravilo napako, ko ni zaslišalo predstavnika občine glede prodaje sporne nepremičnine in glede obstoja služnosti ter prenosa le-te ob delitvi parcele. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Opozarja, da dejstvo, da služnostna pravica ni bila vpisana v vl.št. 1138 k.o. ..., kamor je bila vpisana parcelna št. 1814/6 ni odločilno. Služnost obstaja, saj je poleg pogodbe bil izpolnjen tudi pridobitni način za njeno ustanovitev, to je vpis v zemljiško knjigo. Kasnejša delitev parcele št. 1814/2 ne omogoča nobeni stranki, da bi traso poti prestavljala. Občina B. brez soglasja tožnikov ni bila upravičena zadržati služnosti na oddeljenem delu prejšnje parcele. Služnost se drži zemljišča. Tožnica ni zatrjevala priposestvovanja kot podlage za pridobitev služnostne pravice. S podružbljenjem služečega zemljišča služnost ni bila ukinjena. Izvajalci niso delali na svoj račun, ampak na račun tožencev. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je, ob pravilnem materialnopravnem izhodišču,in po vzorno izpeljanem dokaznem postopku, pravilno in popolno ugotovilo vsa dejstva, ki so za odločitev pomembna. Sprejeto odločitev je utemeljilo z obširnimi, pravilnimi, logičnimi, jasnimi in zato prepričljivimi razlogi, ki jim ni mogoče, niti potrebno, prav ničesar dodati. Pritožbeno sodišče zato z izpodbijano sodbo v celoti soglaša, glede na pritožbena izvajanja pa le še dodaja: Glede na določbe 51., 52. in 3. odstavka 59. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) dejstvo, da v zemljiško knjigo vpisana služnost ni bila prenešena v tisti zemljiškoknjižni vložek, v katerega je bila vpisana parcelna št. 1814/6 potem, ko je imetnica pravice uporabe postala Občina B., ni odločilnega pomena. Služnost je nastala na način predviden v zakonu in ker doslej ni prenehala, na enega od načinov, ki jih prav tako predvideva ZTLR je sodišče prve stopnje utemeljeno uveljavljenemu tožbenemu zahtevku na ugotovitev služnosti ugodilo. Vprašanje ali je prodajalec, to je Občina B., tožencu zagotavljal, da na nepremičnini ni bremen in da služnostna pravica ni bila omenjena v dražbenih pogojih, v razmerju med tožnicama in tožencema, ni pomembno. Potem, ko je služnost veljavno nastala učinkuje proti vsakemu kasnejšemu pridobitelju obremenjenega zemljišča, vse do njenega prenehanja. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov ugotovilo, da je bila služnost pridobljena na tistem delu prvotne parcele št. 1814/2, iz katere je nastala kasneje parcela s št. 1814/6, last tožencev. Ob upoštevanju določbe 3. odstavka 59. člena ZTLR je zato pravilno stališče, ki ga izraža tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, da bi za prestavitev služnosti na drug del parcele št. 1814/2 bilo potrebno soglasje tožnic. Tožeča stranka je ugotovitveni del tožbeni del zahtevka temeljila na trditvi, da je služnost nastala s pravnim poslom. Zato ni odločilnega pomena trditev pritožbe, da služnostne pravice ni mogoče priposestvovati. Že ustanovljena služnostna pravica pa ne preneha, če služeče zemljišče postane družbena lastnina. Priče so bile v postopku zaslišane zaradi ugotovitve obstoja okoliščin iz 3. odstavka 58. člena ZTLR, to je ugotovitve ali ni morda služnost prenehala zaradi tako imenovanega priposestvovanja prostosti. Vprašanje ali ima gospodujoče zemljišče res možnost drugega dostopa pri odločitvi o uveljavljenem tožbenem zahtevku ni pomembno. Tožena stranka bi morala svojo trditev uveljaviti s tožbenim zahtevkom. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o prepovednem zahtevku. Po oceni izvedenih dokazov je jasno, da so bili vsi posegi v traso služnostne poti izvedeni v imenu in na račun tožencev. Brez podlage je pritožbena trditev, da je uporabo poti onemogočila Direkcija za ceste RS. Izpoved prič L. R. in M. P. omogočata prav nasproten zaključek. Tudi tožencema izdana upravna dovoljenja tožnicam ne jemljejo pravice, da svojo stvarno pravico in iz nje izvirajoča upravičenja, uveljavljata v pravdi. Po navedenem pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in tudi pravilno ter popolno ugotovilo vsa dejstva, ki so odločilnega pomena. Ker v postopku ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na obstoj katerih mora paziti po uradni dolžnosti je pritožbo tožene stranke zavrnilo ker ni neutemeljena in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka bo morala sama kriti z vložitvijo pritožbe nastale ji stroške. Izrek o tem je vsebovan v odločitvi o zavrnitvi pritožbe. Temelji pa na določbi 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 166. člena ZPP. Isti določbi sta podlaga tudi odločitvi, da mora tožena stranka povrniti tožeči stroške, ki so slednji nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo. Stroški obsegajo nagrado odvetniku za sestavo odgovora na pritožbo v vrednosti 250 točk, materialne stroške v vrednosti 20 točk in davek na dodano vrednost ter strošek za sodno takso. Nagrada odvetniku je bila odmerjena po odvetniški tarifi tako, da mu ni bila priznana nagrada za posvet s stranko, saj je le-ta zajeta že v nagradi za odgovor na pritožbo. Strošek za sodno takso pa je bil odmerjen po Zakonu o sodnih taksah.