Jedro

Sozavarovanec toženke je bil ob nastanku škodnega dogodka star 12 let, zato zanj po drugem odstavku 137. člena OZ velja zakonita domneva o njegovi nesposobnosti za razsojanje. Tako za škodo ne odgovarja razen, če se dokaže, da je bil pri povzročitvi škode zmožen razsojati, kar mora dokazati tožnik. Ker tožnik ni uspel dokazati, da je bil sozavarovanec toženke, glede na svoje konkretne sposobnosti, v trenutku nastanka škode, torej tudi ob upoštevanju konkretnih okoliščin primera, sposoben dojeti pomen svojega ravnanja in je tako bil zmožen razsojati, njegova deliktna sposobnost ni dokazana. Zato v skladu z drugim odstavkom 137. člena OZ za škodo ne odgovarja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se vmesna sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da izrek sedaj glasi:

1. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki glasi: Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino za škodo v višini 2.308,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 3. 2010 do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo ter ji povrniti pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, vse pod izvršbo.

2. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 68,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

3. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbe v znesku 165,00 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnika) po temelju utemeljen v deležu 75 %.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženka), zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Zmotna je dejanska ugotovitev, da je sozavarovana oseba toženke med oblačenjem športne opreme mahala in nenadno vstala s klopi oziroma hitela, saj iz izvedenih dokazov takšna dejstva ne izhajajo. Iz izpovedb obeh udeležencev (tožnika in sozavarovanca toženke) izhaja, da sta se oba v garderobi preoblačila, tožnik je bil obrnjen vstran od sozavarovanca toženke, slednji pa si je oblačil majico preko glave. Ko se je tožnik nenadoma obrnil proti sozavarovancu toženke, je le-ta vstal in pri tem je prišlo do udarca tožnika po nosu. Do škodnega dogodka je prišlo v trenutku, ko je sozavarovanec toženke imel majico preko glave in je vstal, tožnik pa se je v istem trenutku obrnil proti njemu in dobil udarec po nosu. Toženka poudarja, da je njen sozavarovanec imel z majico prekrite oči, medtem ko je tožnik imel popoln pregled nad dogajanjem v slačilnici. Sozavarovanec toženke med oblačenjem ni mahal okoli, krilil, ali naglo vstal, se „objestno oblačil“, ampak je oblačenje izvajal na popolnoma običajen način. Toženka zato ocenjuje, da njenemu sozavarovancu ni mogoče očitati odgovornosti za nastali škodni dogodek. Sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava, ker na podlagi izvedenih dokazov tožnik ni dokazal, da bi bil sozavarovanec toženke (v pritožbi je zmotno zapisano tožnik) v času povzročitve škode zmožen razsojati, zato ni izpodbita pravna domneva iz drugega odstavka 137. člena OZ, v skladu s katero mladoletnik od dopolnjenega sedmega do dopolnjenega štirinajstega leta starosti ne odgovarja za škodo, razen če se dokaže, da je bil pri povzročitvi škode zmožen razsojati. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je bil sozavarovanec toženke zmožen razsojati, pri tem pa ni obrazložilo, kakšnih okoliščin bi se moral zavedati in na podlagi katerih njegovih osebnih lastnosti je sprejelo navedeno odločitev. Podrejeno pa toženka, v primeru, da bi se ugotovilo, da obstoji odškodninska odgovornost njenega sozavarovanca, ugovarja tudi prenizko ugotovljenemu deležu odgovornosti tožnika za nastali škodni dogodek v višini 25 %, pri čemer ponovno poudarja, da je v trenutku nastanka škode, njen sozavarovanec imel z majico prekrite oči, tožnik, ki je imel popoln pregled nad dogajanjem v slačilnici, pa se je nenadoma obrnil proti njemu, zato je pretežni del odgovornosti za škodni dogodek očitati tožniku. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Zahteva povrnitev sodne takse za pritožbo.

3. Tožnik se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev neutemeljene pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je vmesno sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP, ki je pokazal, da je pritožba utemeljena.

6. Za obstoj civilnega delikta morajo biti kumulativno izpolnjene štiri predpostavke: protipravno oziroma nedopustno škodljivo dejstvo, škoda, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo, ter odgovornost povzročitelja. Odgovornost za nastalo škodo je podana, če je povzročitelj deliktno sposoben in če je podana njegova krivda za nastalo škodo. V skladu z drugim odstavkom 137. člena OZ mladoletnik od dopolnjenega sedmega leta starosti do dopolnjenega štirinajstega leta starosti ne odgovarja za škodo, razen, če se dokaže, da je bil pri povzročitvi škode zmožen razsojati. V tem obdobju je mladoletnik pogojno razsoden. Krivda pa je na podlagi 135. člena podana, če je škoda povzročena namenoma ali iz malomarnosti. O nezavestni malomarnosti, na kateri temelji odločitev sodišča prve stopnje, govorimo takrat, ko se povzročitelj škode zmožnosti nastanka škode sicer ni zavedal, a bi se je bil moral in mogel zavedati po okoliščinah primera in svojih osebnih lastnostih. Malomarnost, kot oblika krivde v civilnem pravu se presoja kot huda malomarnost in lahka malomarnost, pri čemer je kriterij presoje abstrakten.

7. Sodišče prve stopnje je v zadevi pravilno ugotovilo dejanske okoliščine, ki jih sodišče druge stopnje v celoti povzema in se nanje sklicuje: - da je do škodnega dogodka prišlo v slačilnici telovadnice; - da je tožnik v tem škodnem dogodku utrpel poškodbo nosu; - da je poškodbo povzročil sozavarovanec toženke, to je njegov sošolec M., s tem, ko je med oblačenjem majice, ki je ni dobil čez glavo, vstal in v tistem trenutku z zadnjim delom glave in roko „udaril“ tožnika po nosu (pritožbeno sodišče pripominja, da ni natančno ugotovljeno, da bi ga zadel z glavo in roko, kar je sicer malo verjetno, verjetneje je, da ga je zadel z glavo ali roko); - da je tožnik neposredno pred škodnim dogodkom stal, obrnjen vstran od M., udarec pa je začutil, ko se je obrnil proti njemu. Na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe med toženko in zavarovanko Z.H. (materjo povzročitelja), za katero veljajo zavarovalni pogoji, je odgovornost otroka zavarovanke - mladoletnega M., zavarovana v skladu z navedenimi pogoji. Zato je podana pasivna legitimacija toženke v sporu.

8. Zmotno pa je sodišče prve stopnje kot dokazano štelo dejstvo, da je sozavarovanec toženke pri preoblačenju mahal z rokami na okrog in nenadno vstal s klopi ter zato napačno zaključilo, da bi sozavarovancu toženke moralo biti znano, da se mora preoblačiti na način, da pri tem ne maha na okoli in da pri nenadnem vstajanju s klopi pazi, da pri tem ne poškoduje sošolca. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo tudi določbe materialnega prava, ko je ocenilo, da je podana odgovornost dvanajstletnega M. H., ker bi se glede na okoliščine in svoje osebne lastnosti moral in mogel zavedati možnosti nastanka škodnega dogodka, in zaključilo, da je bil zato v skladu s 137. členom OZ zmožen razsojati in je podana njegova odgovornost v obliki nezavestne malomarnosti.

9. Sozavarovanec toženke je bil ob nastanku škodnega dogodka star 12 let, zato zanj po drugem odstavku 137. člena OZ velja zakonita domneva o njegovi nesposobnosti za razsojanje. Tako za škodo ne odgovarja razen, če se dokaže, da je bil pri povzročitvi škode zmožen razsojati, kar mora dokazati tožnik. Nedvomno je razpon med dopolnjenim sedmim in štirinajstim letom starosti širok in je potrebno drugače obravnavati povzročitelje škode stare 8 let in tiste ki se približujejo starosti štirinajst let, zato je treba ugotavljanje deliktne sposobnosti prilagoditi konkretnim sposobnostim mladoletnika, da dojame pomen svojega ravnanja. V pravdnem postopku s strani tožnika niso bila zatrjevana dejstva, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati o konkretnih sposobnostih sozavarovanca toženke, glede dojemanja pomena njegovega (svojega) ravnanja. Do škodnega dogodka je prišlo, ko si je sozavarovanec toženke oblačil majico in je pri tem, ker je ni uspel potegniti čez glavo, vstal ter v tistem trenutku z zadnjim delom glave ali roko zadel v nos tožnika, ki se je prav takrat obrnil proti njemu. Zaključek sodišča prve stopnje, da bi sozavarovancu toženke moralo biti znano, da se mora preoblačiti na način, da pri tem ne maha na okoli in da pri nenadnem vstajanju s klopi pazi, da pri tem ne poškoduje sošolca, je zmoten. Dejstva, ki bi kazala na to, da so bile okoliščine primera takšne, da je sozavarovanec toženke pri oblačenju z rokami mahal na okrog in da je nenadno vstal s klopi, kot je tožnik sicer v nasprotju z določbo 286. člena ZPP navajal šele na drugem naroku za glavno obravnavo, tudi sicer z izvedbo dokazov niso bila izkazana. Škoda je nastala pri vsakodnevnem opravilu preoblačenja, sozavarovancu toženke, ki je zaslišan kot priča izpovedal, da se možnosti nastanka škode ni zavedal, pa ni mogoče očitati kakršnega koli nenavadnega ali objestnega obnašanja pri preoblačenju. Ob upoštevanju navedenega zato zgolj na podlagi objektivne ocene ali bi se sozavarovanec toženke le glede na njegovo starost (12 let) mogel in moral zavedati, da lahko njegovo ravnanje - običajno preoblačenje povzroči škodo, v odsotnosti trditev in dokazov ter posledično presoje njegovih osebnih lastnosti in ob tem, ko sozavarovancu toženke ni mogoče očitati nenavadnega ali objestnega obnašanja, ni mogoče zaključiti, da je zakonita domneve mladoletnikove nesposobnosti za razsojanje izpodbita. Ker tožnik ni uspel dokazati, da je bil sozavarovanec toženke, glede na svoje konkretne sposobnosti, v trenutku nastanka škode, torej tudi ob upoštevanju konkretnih okoliščin primera, sposoben dojeti pomen svojega ravnanja in je tako bil zmožen razsojati, njegova deliktna sposobnost ni dokazana. Zato v skladu z drugim odstavkom 137. člena OZ za škodo ne odgovarja.

10. Če ni podana deliktna sposobnost, posameznik ne more odgovarjati za nastalo škodo, zato krivda ni več relevantna. Kljub temu pa sodišče druge stopnje v tej zvezi dodaja naslednje. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je za nastalo škodo odgovoren sozavarovanec toženke, ki jo je povzročil v obliki nezavestne malomarnosti, ker se povzročitelj škode možnosti nastanka škode sicer ni zavedal, a bi se je bil moral in mogel zavedati po okoliščinah in svojih osebnih lastnostih. Pri tem pa ni pojasnilo na podlagi katerih osebnih lastnosti sozavarovanca toženke je sprejelo navedeno stališče, pri presoji okoliščin primera pa se je napačno sklicevalo na nedokazana in prepozno zatrjevana dejstva. Vendar pa je potrebno poudariti, da civilno pravo enako obravnava tako zavestno kot nezavestno malomarnost in je odločilnega pomena presoja ali je ravnanje povzročitelja škode na podlagi abstraktnih meril mogoče opredeliti kot hudo malomarno ali pa je podana navadna, lahka malomarnost. Pri presoji pa morajo biti upoštevane značilne lastnosti skupine ljudi, ki jim posameznik pripada, v konkretnem primeru lastnosti dvanajstletnikov. Zato bi pri odločanju o krivdi v obliki malomarnosti v danem primeru (če bi bila dokazana deliktna sposobnost) bila potrebna ocena ali je v konkretnem primeru sozavarovanec toženke pri preoblačenju, ki je potekalo na že opisani način, opustil tisto osnovno skrbnost, ki se pričakuje od vsakega povprečnega dvanajstletnika (huda malomarnost) oziroma ali je opustil skrbnost, ki se pričakuje od posebej skrbnega, pazljivega dvanajstletnika (navadna, lahka malomarnost), torej ali bi se kot povprečen ali posebej skrben dvanajstletnik moral in mogel zavedati nastanka škode zaradi svojega ravnanja. Sodišče druge stopnje pri tem ocenjuje, da glede na ugotovljeno dejansko stanje o poteku dogodka, sozavarovančevo ravnanje, ko je vstal s klopi z namenom, da si potegne majico čez glavo, ne predstavlja opustitve tiste skrbnosti, ki bi se pričakovala od vsakega povprečnega dvanajstletnika, kot tudi ne tiste skrbnosti, ki bi jo pričakovali od posebej skrbnega, pazljivega dvanajstletnika, zato v obravnavanem primeru sozavarovančeva krivda v obliki malomarnosti (hude ali navadne) za nastali škodni dogodek in posledično za nastalo škodo, ne bi bila podana. Ker je škodni dogodek nastal točno takrat, ko je sozavarovanec toženke vstal, da bi si potegnil majico čez glavo, tožnik pa se je obrnil proti njemu ter ga je posledično sozavarovanec toženke z zadnjim delom glave ali roko zadel v nos, sodišče druge stopnje ocenjuje, da je nastanek škode posledica nesrečnega spleta okoliščin, v katerem ni nobenemu od udeležencev mogoče očitati, da bi ravnal s kakršnokoli obliko krivde.

11. Mladoletni M.H. ni odgovoren za nastalo škodo, ker njegova deliktna sposobnost ni dokazana, tožnik pa ni podal nobenih trditev (in predlagal dokazov), s katerimi bi zatrjeval, da je nastanek škode posledica opustitve ali ravnanja staršev, ki krivdno odgovarjajo za škodo, katero povzroči njihov mladoletni otrok, ki je dopolnil sedem let, zato sodišče druge stopnje ni imelo podlage za presojo ali je za obravnavani škodni dogodek podana odgovornost staršev mladoletnega M., ki so zavarovanci oziroma sozavarovanci toženke po sklenjeni zavarovalni pogodbi. Zato tudi ugovor toženke, da je lahko za nastalo škodo odgovorna le šola, ki temelji na 144. členu OZ za presojo odškodninske odgovornosti v danem primeru ni relevanten. Takšen ugovor predstavlja le ekskulpacijski razlog za odgovornost staršev, ki so otroka zaupali v nadzor šoli. Ker pa odgovornost staršev ni bila zatrjevana, tudi utemeljenosti takšnega ugovora po vsebini ni treba presojati.

12. Sodišče druge stopnje je na podlagi dejstev, ki so bila že ugotovljena v postopku na prvi stopnji, sprejelo materialnopravni zaključek, da odgovornost, kot ena izmed predpostavk civilnega delikta ni podana, saj ni dokazana povzročiteljeva deliktna sposobnost v trenutku nastanka škode, zato obstoja ostalih predpostavk ni presojalo in je zaključilo, da je tožbeni zahtevek po temelju v celoti neutemeljen.

13. V skladu z navedenim je sodišče druge stopnje na podlagi pete alineje 358. člena ZPP spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo.

14. Ker je sodišče druge stopnje spremenilo prvostopenjsko sodbo je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških postopka na prvi stopnji. Ker tožnik v pravdi ni uspel mora toženki v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP povrniti njene stroške postopka na prvi stopnji. Sodišče druge stopnje je toženki na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP kot potrebne priznalo naslednje priglašene stroške: potne stroške za prihod na dve glavni obravnavi na relaciji Maribor – Ptuj – Maribor v skupni priglašeni višini 38 EUR, materialne stroške v višini 20 EUR in stroške kilometrine za priče (ugotovljene že s sklepi sodišča prve stopnje, sprejetimi na naroku dne 11. 1. 2012) v skupni višini 10,80 EUR. Potne stroške je toženki priznalo v priglašeni višini, saj je to manj, kot bi toženki pripadalo na podlagi izračuna po številu km in vrednosti km po ceni neosvinčenega 95 oktanskega bencina na dan izvedbe narokov za glavno obravnavo (2x 29 km x 0,369 EUR (21,40 EUR) in 2x 29 km 0,414 EUR (24,01 EUR)). Toženki pa sodišče druge stopnje ni priznalo dodatno, na zadnjem naroku za glavno obravnavo priglašenih materialnih stroškov v višini 15 EUR, saj bi s tem bila presežena vrednost materialih stroškov, ki se sicer priznava odvetnikom na podlagi Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdvT) po tar. št. 6002, ki jo je zaradi pravične obravnave mogoče uporabiti tudi v konkretnem primeru, prav tako pa višina in potrebnost dodatno nastalih materialnih stroškov nista bili izkazani. Skupaj znašajo pravdni stroški toženke 68,80 EUR, ki jih je tožnik dolžan povrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe. Ker toženka zamudnih obresti od stroškov postopka ni zahtevala, sodišče druge stopnje o njih ni odločalo.

15. Toženka je s pritožbo v celoti uspela, zato ji je tožnik v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP v roku 15 dni od prejema te sodbe dolžan povrniti stroške sodne takse za pritožbo v priglašenem znesku 165,00 EUR. Tožnik stroškov odgovora na pritožbo ni priglasil, zato sodišče druge stopnje o njih ni odločalo.