Jedro

Že sodišče prve stopnje je povsem določno izpostavilo razlike med zakonsko opredelitvijo prekrškov, za katere je bil obsojeni spoznan za odgovornega v prekrškovnem postopku in med zakonskimi znaki obravnavanega kaznivega dejanja. Ti prekrški se namreč navezujejo na izplačilne roke oziroma dneve, ko mora biti plača izplačana ter na izplačilni kraj in izplačilni način, medtem ko je pri kaznivem dejanju odločilno prikrajšanje delavčeve pravice do plače in regresa, ko teh izplačil sploh ne prejme, ne le da jih ne prejme v določenem, predpisanem roku, kraju ali na predpisan način. Zato ne gre za identične dejanske okoliščine in za popolno prekrivanje znakov prekrškov po 9. do 10. točki prvega odstavka 231. člena Zakona o delovnih razmerjih z zakonskimi znaki kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 300,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Novem mestu je z uvodoma citirano sodbo obsojenega M. N. spoznalo za krivega storitve treh kaznivih dejanj kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določenimi kaznimi po štiri mesece zapora za vsako od kaznivih dejanj ter nato enotna kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) so bili oškodovani S. J., S. H. in S. M. s premoženjskopravnimi zahtevki napoteni na pravdo. Odločeno je bilo, da je obsojeni dolžan plačati stroške kazenskega postopka in sodno takso, kar bo odmerjeno po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložil pritožbo obsojenčev zagovornik, ob reševanju katere je Višje sodišče v Ljubljani sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo v odločbi o kazenski sankciji tako, da se obsojencu v primeru preklica pogojne obsodbe v izrečeno kazen všteje globa 800,00 EUR, ki jo je plačal za prekrške po odločbi Inšpektorata RS za delo, Območna enota Novo mesto, št. 710-43/2012 z dne 21. 2. 2012; sicer pa je bila pritožba zavrnjena kot neutemeljena in v nespremenjenih delih potrjena sodba sodišča druge stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uvodoma navedel, da jo vlaga iz razloga po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in je predlagal, da se sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavita in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

4. V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti je vrhovni državni tožilec navedel, da ta ni utemeljena in je zato predlagal njeno zavrnitev.

5. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki pa se o njem nista izjavila.

6. V zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik na več načinov utemeljuje temeljno stališče, ki je v tem, da naj bi šlo v obravnavanem primeru za že razsojeno stvar, ker naj bi bilo o istem historičnem dogodku, z identičnim dejanskim stanjem (čeprav že sam navaja, da „v pretežnem delu“, „z izjemo neplačila regresa za leto 2009, ki v odločbi o prekršku ni zajeto“) odločeno že z odločbo Inšpektorata RS za delo, s katero je bil obsojeni spoznan za odgovornega za štiri prekrške, zaradi katerih mu je bila izrečena globa v višini 800,00 EUR. Obsojeni naj bi torej s svojim ravnanjem izpolnil tako zakonske znake prekrškov, kot tudi očitanega kaznivega dejanja, kar pomeni, da zaradi predhodnega pravnomočno končanega prekrškovnega postopka, ne bi smel biti za isti historični dogodek pravnomočno obsojen še v kazenskem postopku. Zato je bila storjena kršitev 31. člena Ustave RS (pri čemer se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-24/10) in 50. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (ki določa, da nihče ne sme biti ponovno v kazenskem postopku ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil v Uniji že pravnomočno oproščen ali obsojen).

7. Stališče vložnika zahteve je neutemeljeno, predvsem pa gre v tem pogledu za razloge, ki jih je že uveljavljal med postopkom, tudi v pritožbenem postopku, in je bilo nanje ustrezno in pravilno odgovorjeno. Tako je že sodišče prve stopnje povsem določno izpostavilo razlike med zakonsko opredelitvijo prekrškov, za katere je bil obsojeni spoznan za odgovornega v prekrškovnem postopku in med zakonskimi znaki obravnavanega kaznivega dejanja (točke 4, 5, 9, 10, 11, 12 in 15 obrazložitve sodbe). Ti prekrški se namreč navezujejo na izplačilne roke oziroma dneve, ko mora biti plača izplačana ter na izplačilni kraj in izplačilni način, medtem ko je pri kaznivem dejanju odločilno prikrajšanje delavčeve pravice do plače in regresa, ko teh izplačil sploh ne prejme, ne le da jih ne prejme v določenem, predpisanem roku, kraju ali na predpisan način. Na te razloge se je sklicevalo tudi sodišče druge stopnje, ko je odločalo v pritožbenem postopku (točka 5 obrazložitve sodbe). Poleg tega pa je že iz opisa posamičnih ravnanj v izreku sodbe sodišča prve stopnje razvidno, da se zatrjevana prikrajšanja oškodovanih delavcev nanašajo tudi na neizplačane regrese za l. 2009, kar je sicer zaznal tudi vložnik, a očitno te okoliščine ni ocenil kot odločilne oziroma upoštevne pri presoji identičnosti ravnanj v primeru storjenih prekrškov obsojenca in izvršitvi kaznivega dejanja, čeprav pomenijo še dodatno, obsežnejšo kršitev pravic oškodovanih delavcev. Zaradi navedenih razlogov je bilo v izpodbijani sodbi zavzeto pravilno stališče, da ne gre za identične dejanske okoliščine in za popolno prekrivanje znakov prekrškov po 9. do 10. točki prvega odstavka 231. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) z zakonskimi znaki kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1. Kolikor pa je bilo ugotovljeno, da imajo znaki obravnavanega kaznivega dejanja tudi znake prekrškov po citirani odločbi Inšpektorata za delo, je bilo to s sodbo sodišča druge stopnje ustrezno upoštevano, ko je bilo po uradni dolžnosti v pritožbenem postopku odločeno, da se izrečena globa 800,00 EUR izrečena za storjene prekrške všteje v izrečeno kazen zapora v primeru preklica pogojne obsodbe.

8. V nadaljevanju zahteve vložnik oporeka tudi zaključku iz izpodbijane sodbe, da naj bi obsojenec ravnal z direktnim naklepom, ker naj ne bi imel namena prikrajšati oškodovane delavce za njihove pravice iz delovnega razmerja, pač pa da je na ta način pobotal terjatve, ki jih je imel do teh delavcev. Obsojenec namreč ni vedel, da tovrstno pobotanje terjatev po določbah ZDR ni dopustno, saj predpisov o delovnih razmerjih ni poznal dovolj natančno, čeprav bi jih moral, kar pa naj bi posledično pomenilo, da mu je mogoče očitati le malomarno ravnanje.

9. Tudi v tem delu je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, saj temelji na ponavljanju obsojenčevega zagovora o pobotanju terjatev, ki pa ga je obrazloženo zavrnilo že sodišče prve stopnje in še posebej kot nesprejemljivo zavrnilo obsojenčevo sklicevanje na pravno zmoto (točka 28 obrazložitve). Kolikor se zahteva sklicuje na navedbe v zagovoru obsojenca, gre po vsebini za ponujanje njegove drugačne ocene in s tem za uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar je nedovoljen razlog za to izredno pravno sredstvo (drugi odstavek 420. člena ZKP). Sicer pa je treba v tem delu opozoriti na dejstvo, da je plača iz delovnega razmerja primarna temeljna pravica delavcev, o kateri ne more biti nikakršnega dvoma, da je vsakemu delodajalcu poznana in da je vsakršno drugačno razpolaganje z njo, kot pa je določeno z zakonom, mogoče le ob izrecnem soglasju delavca in za to zavedanje delodajalca (v tem primeru obsojenca) ni potrebno posebno seznanjanje z delovnopravno zakonodajo.

10. Zaradi navedenih razlogov, ko v izpodbijani sodbi niso bile ugotovljene zatrjevane kršitve kazenskega zakona, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Glede na gmotne razmere obsojenega, razvidne iz njegovih osebnih podatkov in na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, je bilo odločeno, da je obsojenec dolžan plačati na 300,00 EUR odmerjeno sodno takso.