Jedro

Bistvo dejanskega stanja za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunca je beg pred vojnim nasiljem, kar izhaja iz 2. člena ZZVN.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1834/99-8 z dne 21.4.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 30.11.1999. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Upravne enote D. z dne 6.11.1997, s katero je bil zavrnjen tožničin zahtevek za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - begunke. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunke glede na določbe Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96 in 70/97, ZZVN). Tožnica je v svojem zahtevku navedla, da so starša in dva brata odšli v partizane, starega očeta in teto so Nemci izselili v Nemčijo, njo in mlajšega brata pa so pustili v prazni hiši. K sebi so ju vzeli sosedje ter sta pri njih ostala do 10.6.1945. Tožničin oče je bil ustreljen dne 24.8.1944. Tožena stranka je pravilno zaključila, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunke po ZZVN, ker niso podane okoliščine, ki jih navedeni zakon določa za priznanje tega statusa. Tožnico je sodišče prve stopnje opozorilo na spremembo 8. odstavka 2. člena ZZVN (ZZVN-E), po katerem je mogoče vložiti zahtevo za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - otroka, katerega starš je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB, v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona.

Tožnica v pritožbi navaja, da sodišče ni dovolj upoštevalo vseh dejstev in razlogov, ki jih je navajala pri uveljavljanju zahtevka za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja in v zvezi s tem povezanih pravic. Gestapo je s ciljem, da bi ujel njene starše, domačijo, kjer je med vojno živela, nadziral in kontroliral. Obiski gestapa so bili zelo pogosti, pri čemer so hišo pregledovali, ker so pričakovali, da jo starši obiskujejo. Izpostavljeni so bili njihovemu grobemu ravnanju. Samo dejstvo, da sta bila z bratom vzeta v oskrbo pri sosedih z dovoljenjem Nemcev, ne pomeni, da je bila to njihova dobrohotna poteza v tem smislu, da sta se jim zasmilila, temveč je bila to na nek način vaba za njune starše, ki so ju hoteli na tak način ujeti. Priče, ki so vse to videle ali za takšno dogajanje vedele, niso več med živimi. Pripravljena je svoje pričevanje ponoviti pred sodiščem. Obstaja določena literatura, v kateri se omenja tudi njena družina med drugo svetovno vojno, ki bi po njenem prepričanju lahko bila dokazno gradivo za takratne dogodke.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče zavrača tožničin pritožbeni ugovor, da bi ji moral biti priznan status begunke, ki ga je uveljavljala v upravnem postopku. Bistvo dejanskega stanja za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunca je beg pred vojnim nasiljem, kar izhaja iz 2. člena ZZVN. Glede na dejstva in okoliščine, ki jih je tožnica v upravnem postopku sama navajala, tudi po presoji pritožbenega sodišča niso izpolnjeni pogoji za priznanje tega statusa. Okoliščine, ki jih navaja v pritožbi (sama naj bi bila pri sosedih vaba za starše, ki jih je gestapo hotel ujeti in je zato sosede pogosto obiskoval), pa ne izkazujejo, da so v konkretni zadevi izpolnjeni pogoji iz navedene določbe ZZVN za priznanje statusa begunke. Zato tožničini pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na odločitev pritožbenega sodišča. Morebitno priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po noveli ZZVN-E pa je stvar drugega postopka. Ker pa je bila z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-1-14/00-8 z dne 7.12.2000 določba 3. člena ZZVN-E (o prekluzivnem šestmesečnem roku za vložitev zahtev), na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, razveljavljena, rok za vložitev zahteve na navedeni pravni podlagi v tožničinem primeru še ni potekel. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.