Jedro

Za dohodek za izpolnjevanje dohodkovnega cenzusa za samozaposlene v kulturi, ki imajo dohodek iz dejavnosti, kjer se davčna osnova ugotavlja na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov šteje dohodek iz dejavnosti, od katerega se odšteje zakonsko predpisane dajatve in prejemke iz tretjega odstavka 85. člena ZUJIK.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 15. 4. 2019 in povrnitev stroškov postopka, zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločbo tožene stranke št. ... z dne 15. 4. 2019 odpravilo (I. točka izreka). Obenem je sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 603,90 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje zmotna. Plačilo prispevkov kot pomoč samozaposlenim v kulturi predstavlja dodeljevanje sredstev iz javnih virov (državnega proračuna) in je namenjeno kot pomoč pri izvajanju dejavnosti prejemnikom pomoči, ki se ukvarjajo s tržno proizvodnjo blaga oziroma nudenju storitev na trgu. Na podlagi poziva oziroma mnenja Ministrstva za finance je Ministrstvo za kulturo plačevanje prispevkov za socialno varnost samozaposlenim v kulturi moralo priglasiti kot državno pomoč de minimis. Iz mnenja o skladnosti z dne 22. 6. 2016 izhaja, da je treba na podlagi pravil o državni pomoči samozaposlene v kulturi obravnavati kot subjekte, ki opravljajo dejavnost in ponujajo blago in storitve na trgu proti plačilu. Navedeno mnenje izkazuje, da samo plačilo prispevkov za socialno varnost samozaposlenim v kulturi sodi na področje konkurenčnega prava EU. Samozaposleni v kulturi tako zapadejo pod režim državnih pomoči de minimis. O tem pa mora Ministrstvo za kulturo poročati Ministrstvu za finance. Iz navedenega tako izhaja, da plačilo prispevkov neposredno ni namenjeno zagotavljanju socialne varnosti, ampak je namenjeno zagotavljanju izvajanja dejavnosti na trgu. Namen plačila prispevkov je v zmanjšanju tistih odhodkov, ki bi lahko ogrozili izvajanje dejavnosti samozaposlenega v kulturi. Če bi bilo plačevanje prispevkov samozaposlenim v kulturi v prvi vrsti namenjeno zagotavljanju njihove socialne varnosti, se to plačevanje ne bi presojalo po pravilih o državni pomoči. Plačevanje prispevkov pa se presoja po enakih merilih, kot se presoja državna pomoč podjetjem. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo na sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 350/2018. Meni, da je zaključek v tej sodbi materialno pravno zmoten. Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo (Ur. l. RS, št. 77/2007 s spremembami, v nadaljevanju ZUJIK), niti noben drug predpis, ne določa, da bi bilo treba pri ugotavljanju dohodkovnega cenzusa samozaposlenih v kulturi glede plačevanja prispevkov za socialno varnost, dohodek iz dejavnosti zmanjšati za davčno priznane stroške. Kaj se odšteje od dohodka iz dejavnosti, je določeno v tretjem odstavku 85. člena ZUJIK. Ta določba ne določa, da bi bilo treba od dohodka iz dejavnosti odšteti tudi davčno priznane stroške. Sodišče prve stopnje je dejansko zavzelo stališče, da bi moral biti upoštevni znesek tožnikov dobiček v relevantnih letih, zmanjšan še po tretjem odstavku 85. člena ZUJIK, za kar pa ni nobene materialnopravne podlage. Dobiček je davčna osnova od dohodka iz dejavnosti, ne more pa biti osnova za ugotavljanje dohodkovnega cenzusa v predmetni zadevi. Da je stališče tožene stranke v izpodbijani odločbi z dne 15. 4. 2019 pravilno, izhaja tudi iz sodbe sodišča prve stopnje opr. št. II Ps 2161/2017 z dne 21. 6. 2019, v kateri sodišče ugotavlja, da se za dohodek za izpolnjevanje dohodkovnega cenzusa za samozaposlene v kulturi, ki imajo dohodek iz dejavnosti, kjer se davčna osnova ugotavlja na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov, šteje dohodek iz dejavnosti, od katerega se odšteje zakonsko predpisane dajatve in prejemke iz tretjega odstavka 85. člena ZUJIK. Takšno stališče je potrdilo tudi pritožbeno sodišče v sodbi opr. št. Psp 305/2019 z dne 15. 1. 2020. V tej sodbi je upoštevalo dohodke iz dejavnosti tožnika na enak način, kot je to v predmetni zadevi storila tožena stranka v odločbi z dne 15. 4. 2019. Tožena stranka je v odločbi z dne 15. 4. 2019 ugotovila, da je tožnikov povprečni bruto dohodek v relevantnih treh letih znašal 21.385,40 EUR. Do tega podatka je tožena stranka prišla na podlagi podatkov pridobljenih s strani FURS-a. Ti podatki so razvidni iz odgovora na tožbo in jih tožnik ni prerekal. Ti dohodki so razvidni tudi iz obračunov akontacije dohodnine in dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leta 2013, 2014 in 2015. Posebej izpostavlja, da skladno s 86. členom ZUJIK Uredba o samozaposlenih v kulturi (Ur. l. RS, št. 45/2010 s spremembami, v nadaljevanju Uredba) določa način ugotavljanja dohodkovnega cenzusa, kar pomeni, da je z Uredbo določen način zajemanja podatkov. Zakon kot podlago za ugotavljanje cenzusa določa odločbo o odmeri dohodnine oziroma davčni obračun akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti, enako pa to določa tudi Uredba. Kot način ugotavljanja pa določa, da se dohodkovni cenzus ugotavlja na podlagi povprečja dohodkov iz preteklih zadnjih treh let. Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb ter Zakon o dohodnini uporabljata termin dohodek, ki je širši od davčno priznanih prihodkov in odhodkov na podlagi katerih se izračuna davčno osnovo za izračun davkov po navedenih zakonih. Vztraja, da je bila odločitev tožene stranke z odločbo z dne 15. 4. 2019 pravilna in zakonita. Tožnik je presegal dohodkovni cenzus, zaradi česar ni bil upravičen do plačila prispevkov za socialno varnost. Sodišče prve stopnje pa je zmotno zaključilo, da bi bilo treba kot tožnikov dohodek od dejavnosti za relevantna leta upoštevati znesek 3.975,18 EUR.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo. Ni pa v postopku prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

5. Predmet sodne presoje je dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 15. 4. 2019, s katero je odločila, da se tožniku z dnem 1. 12. 2016 ustavi izplačevanje prispevkov za socialno varnost obračunanih od najnižje zavarovalne osnove za samozaposlene v kulturi v višini 60 % bruto povprečne letne plače zaposlenih v Republiki Sloveniji, preračunanih na mesec. Hkrati je odločila, da je tožnik dolžan vrniti plačane akontacije prispevkov od 1. 1. 2016 do 30. 11. 2016 v skupnem znesku 3.919,11 EUR, v roku enega leta od vročitve odločbe. V obravnavani zadevi je sporno plačevanje prispevkov za socialno varnost iz sredstev proračuna in vprašanje, ali je tožnik v letu 2016 s svojimi dohodki izpolnjeval dohodkovni cenzus. V zvezi s tem vprašanjem je sporno, kako se ugotavlja dohodek oziroma povprečje dohodkov iz preteklih zadnjih treh let pri izpolnjevanju dohodkovnega cenzusa.

6. Iz listinske dokumentacije izhaja, da gre za odločbo, ki jo je tožena stranka dne 15. 4. 2019 izdala v ponovljenem postopku potem, ko je sodišče prve stopnje s sodbo opr. št. II Ps 289/2017 z dne 19. 6. 2018 odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 29. 12. 2016 in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje. Pritožbeno sodišče je s sodbo opr. št. Psp 350/2018 z dne 10. 1. 2019 tako odločitev potrdilo in naložilo toženi stranki, da mora ugotoviti koliko znašajo v povprečju tožnikovi dohodki iz preteklih zadnjih treh let, torej povprečje dohodka iz dejavnosti oziroma davčno priznanih prihodkov, zmanjšanih za davčno priznane stroške in odšteti še obračunane obvezne prispevke, ki jih je tožnik plačal sam.

7. Takšno stališče in napotki, kako se ugotavlja dohodek oziroma povprečje dohodkov iz preteklih zadnjih treh let v zvezi z izpolnjevanjem dohodkovnega cenzusa, je materialno pravno zmotno. V zvezi s tem vprašanjem je pritožbeno sodišče (kasneje) v sodbi opr. št. Psp 305/2019 z dne 15. 1. 2020 zavzelo drugačno stališče in upoštevalo kot pravno podlago za odločitev ZUJIK in Uredbo.

8. V 83. členu ZUJIK je določeno, da lahko samozaposleni zaprosijo za plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje, starševsko varstvo in zaposlovanje od najnižje zavarovalne osnove za samozaposlene za socialno in zdravstveno zavarovanje iz državnega proračuna, če njihovo delo pomeni izjemen kulturni prispevek v zadnjih petih letih, ali gre za poklice ali dejavnosti, ki jih je potrebno zaradi kadrovskih potreb v kulturi posebej podpirati (deficitarni poklic), če delo v zadnjih petih letih pomeni prispevek v razvoju področja, ki ga poklic zajema.

9. Poleg pogojev iz 83. člena ZUJIK, zakon določa še dohodkovni cenzus za plačilo prispevkov iz sredstev državnega proračuna. V tekočem letu tako lahko glede na prvi odstavek 85. člena ZUJIK pravico uveljavi le oseba, ki je rezident Republike Slovenije za davčne namene in ji dohodkovni položaj ne zagotavlja normalnih pogojev za delo. Skladno z drugim odstavkom 85. člena ZUJIK, se dohodkovni cenzus ugotavlja za vsako tekoče leto na podlagi povprečja dohodkov iz preteklih zadnjih treh let, pri čemer se dohodek ugotavlja na podlagi odločb o odmeri dohodnine oziroma davčnih obračunov akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti, ki so bili podlaga za odločbo o odmeri dohodnine in drugih davčnih odločb ter podatkov iz obračunov davčnega odtegljaja za pretekla zadnja tri leta. Po tretjem odstavku 85. člena ZUJIK se pri ugotavljanju dohodkovnega cenzusa od dohodkov, zajetih v davčnih obračunih akontacije dohodnine med drugim obvezno odštevajo obračunani prispevki za socialno varnost, ki jih je samozaposleni plačal sam ali s prispevki iz državnega proračuna. Dokler dohodkovni cenzus ni ugotovljen, se prispevki za tekoče leto plačujejo kot akontacija, država pa ima pravico do povračila prispevkov, če se izkaže, da upravičenec presega dohodkovni cenzus (peti odstavek 85. člena ZUJIK).

10. Skladno s 86. členom ZUJIK je višina dohodkovnega cenzusa in postopek ugotavljanja preseganja dohodkovnega cenzusa določena v Uredbi. Tako je v 12. členu Uredbe določeno, da dohodkovni položaj samozaposlenemu ne zagotavlja normalnih pogojev za delo, če dohodki ne presegajo dohodkovnega cenzusa. Dohodkovni cenzus je v 13. členu Uredbe določen kot znesek, ki ne presega vsote 12 bruto plač v preteklem koledarskem letu, v obsegu osnovne plače, določene za 35. plačni razred iz plačne lestvice po Zakonu o sistemu plač v javnem sektorju.

11. Na podlagi takšne pravne podlage se za dohodek za izpolnjevanje dohodkovnega cenzusa za samozaposlene v kulturi, ki imajo dohodek iz dejavnosti, kjer se davčna osnova ugotavlja na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov šteje dohodek iz dejavnosti, od katerega se odšteje zakonsko predpisane dajatve in prejemke iz tretjega odstavka 85. člena ZUJIK. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo tudi v sodbi opr. št. Psp 305/2019 z dne 15. 1. 2020. 12. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je tožnik zavezanec za plačilo davkov od dohodka dejavnosti. Iz obračunov akontacij dohodnine za leto 2013 (priloga B/12), za leto 2014 (priloga B/13) in za leto 2015 (priloga B/14) izhaja, da so tožnikovi dohodki za leto 2013 znašali 22.461,23 EUR, zmanjšani za obračunane obvezne prispevke v višini 4.185,70 EUR pa 18.275,53 EUR, za leto 2014 so znašali tožnikovi dohodki 17.824,50 EUR, zmanjšani za obračunane obvezne prispevke v višini 4.218,35 EUR pa 13.606,15 EUR ter v letu 2015 36.506,74 EUR, zmanjšani za obračunane obvezne prispevke v višini 4.232,21 EUR pa 32.274,53 EUR oziroma v povprečju so za zadnja tri leta znašali tožnikovi prihodki, zmanjšani za prispevke 21.385,40 EUR.

13. Ob dejstvu, da je dohodkovni cenzus za leto 2016, ki je nesporen, znašal 19.839,86 EUR, je tožnik s tako izračunanimi dohodki v višini 21.385,40 EUR presegal dohodkovni cenzus, kot je pravilno ugotovila tožena stranka v izpodbijani odločbi z dne 15. 4. 2019. 14. Ker ugotovljen znesek v višini 21.385,40 EUR presega dohodkovni cenzus, ki je v letu 2016 znašal 19.839,86 EUR, tožnik za leto 2016 ni izpolnjeval pogojev za plačevanje prispevkov za socialno varnost iz sredstev proračuna. Da bi se kot dohodek, ki zagotavlja izpolnjevanje cenzusa za priznanje pravice do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna moral upoštevati dohodek, kot izhaja iz informativnega izračuna dohodnine za leto 2013, 2014 in 2015, ni nobene pravne podlage. Po informativnem izračunu dohodnine, davčno osnovo za dohodnino predstavlja dobiček. Ta je ugotovljen na podlagi davčnega obračuna, ko se od prihodkov ustvarjenih v določenem koledarskem letu štejejo odhodki skladno z Zakonom o dohodnini in Zakonom o davku od dohodkov pravnih oseb. Zakon o dohodnini in Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb v konkretnem primeru, ko gre za pravico do plačila prispevkov za socialno varnost iz proračunskih sredstev, pa se ne more upoštevati, pač pa le ZUJIK in Uredba.

15. Kot pravilno poudarja pritožba, po naravi predstavlja plačilo prispevkov za socialno varnost za zaposlene v kulturi obliko državne pomoči de minimis. Značilno za pomoč po pravilu de minimis je, da gre za vrsto pomoči pri izvajanju dejavnosti prejemnikom pomoči, ki se ukvarjajo s tržno proizvodnjo blaga oziroma nudenju storitev na trgu. Namen plačila prispevkov je v zmanjšanju tistih odhodkov, ki bi lahko ogrozili izvajanje dejavnosti samozaposlenega v kulturi, ni pa namen plačila prispevkov v zagotavljanju socialne varnosti, ampak kot je obrazloženo, je namenjeno zagotavljanju izvajanja dejavnosti na trgu.

16. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka.