Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je bilo izvedensko mnenje tretjega izvedenca celovito in prepričljivo. Izvedenec je namreč v zadostni meri pojasnil, zakaj ugotavljanje količine posekanega lesa na licu mesta ni več mogoče. Izračun je tako temeljil na podatkih Zavoda za gozdove Slovenije, glede kvalitete lesa in njegove cene pa na podatkih Statističnega urada RS.

Tretji odstavek 45. člena Pravilnika določa izvedenčevo pravico do povračila ostalih materialnih stroškov v zvezi z izvedenskim delom, ki se ovrednotijo največ do višine 15 odstotkov od odmerjene nagrade. Citirani odstotek je zgornja meja materialnih stroškov, ki krijejo stroške, povezane z izdelavo in posredovanjem izdelanega mnenja sodišču.

Izrek

1. Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi in se izpodbijana sodba v V. točki izreka spremeni tako, da se odmerjeni pravdni stroški v višini 3.338,66 EUR znižajo na 3.306,61 EUR. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

2. Pritožbi zoper sklep se ugodi in se izpodbijani sklep v I., II. in IV. točki izreka spremeni tako, da se znesek „863,76 EUR“ nadomesti z zneskom „790,16 EUR“, znesek „76,44 EUR“ z zneskom „ 69,93 EUR“, znesek „4,58 EUR“ z zneskom „ 4,19 EUR“ ter skupni znesek nagrade „944,78 EUR“ z zneskom „ 864,28 EUR“.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek zoper prvo toženko. Zoper drugo toženko je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in drugi toženki naložilo plačilo 24.247,70 EUR kot nadomestilo iz naslova nemožnosti uporabe z denacionalizacijo vrnjenih nepremičnin (gozdov). Poleg glavnice je drugi toženki naložilo tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od 25. 2. 2010 dalje do prenehanja obveznosti (II. točka izreka). V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka), tožnici pa naložilo plačilo pravdnih stroškov, in sicer na račun prve toženke v višini 1.661,90 EUR (IV. točka izreka) in na račun druge toženke v višini 3.338,66 EUR (V. točka izreka), v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Z izpodbijanim sklepom je odločilo o stroških sodnega izvedenca A. A. Za opravljeno izvedensko delo mu je odmerilo bruto nagrado in stroške v znesku 863,76 EUR, povečano za prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v višini 76,44 EUR in zdravstveno zavarovanje v višini 4,58 EUR, kar skupaj znaša 944,78. Odločilo je, da se tako odmerjeni stroški izplačajo do ene polovice iz predujma tožeče stranke in do druge polovice iz predujma tožene stranke.

3. Zoper zavrnilni del sodbe (točka III. izreka) in odločitev o stroških (točka V. izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje toženka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V bistvenem nasprotuje metodi izračuna, ki jo je uporabil sodni izvedenec B. B., saj uradne evidence poseka dreves niso vodene za posamične parcele, pač pa za gozdno gospodarske poseke. Poudarja, da pri določanju višine nadomestila sodišče ne bi smelo uporabiti podatkov iz Smernic za ocenjevanje vrednosti gozdov, glede kvalitete posekanega lesa pa podatkov Statističnega urada Republike Slovenije, temveč bi se moralo osredotočiti na konkretno situacijo. Izvedenec bi tudi moral ugotoviti konkretne stroške poslovanja z gozdovi ter ugotoviti prirast v gozdu. Meni, da bi sodišče za popolno ugotovitev dejanskega stanja moralo dodatno zaslišati priči C. C. in D. D., ki bi lahko podala podatke o obsegu letne sečnje. Le na ta način bi se lahko ugotovila razlika v sečnji, ki bi nastala, če bi se v obdobju 14 let z gozdovi pravilno gospodarilo. Poudarja, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, izrek sodbe pa tudi nasprotuje razlogom v sodbi, le-ti so nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišču zato očita absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da je bilo poseženo tudi v pravico tožnice do izjave v postopku in v tem delu uveljavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotuje tudi odločitvi o pravdnih stroških.

4. Tožnica se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tudi zoper sklep, s katerim je sodišče odmerilo nagrado in stroške izvedenca A. A. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Poudarja, da tretji odstavek 45. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih predvideva, da se materialni stroški priznavajo do višine 15 % od odmerjene nagrade. Poudarja, da iz obrazložitve sklepa ne izhaja, kaj konkretno predstavljajo tovrstni materialni stroški.

5. Toženki na pravilno vročeni pritožbi nista odgovorili.

6. Pritožba zoper sklep je utemeljena v celoti, pritožba zoper sodbo pa delno.

O pritožbi zoper sklep:

7. Izvedenec ima pravico do povračila potnih stroškov in stroškov za prehrano in prenočišče, do povračila izgubljenega zaslužka in stroškov za izvedensko delo kakor tudi pravico do nagrade za to delo (prvi odstavek 249. člena ZPP). Merila in tarifo za plačevanje nagrade za izvedensko delo in za povrnitev stroškov, ki jih je imel izvedenec v zvezi z izvedenskim delom, ureja Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Ur. l. RS, št. 88/2010 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju Pravilnik).

8. Tretji odstavek 45. člena Pravilnika določa izvedenčevo pravico do povračila ostalih materialnih stroškov v zvezi z izvedenskim delom, ki se ovrednotijo največ do višine 15 odstotkov od odmerjene nagrade. Citirani odstotek je zgornja meja materialnih stroškov, ki krijejo stroške, povezane z izdelavo in posredovanjem izdelanega mnenja sodišču. Izvedenec v obračunu sicer ni specificiral vrste materialnih stroškov, ki bi jih 15 % znesek od odmerjene nagrade pokrival. Tudi iz podatkov spisa ne izhaja, da bi izvedencu nastali kakšni posebni materialni stroški. V takšnih primerih zato izvedencu pripadajo običajni stroški, ki jih je mogoče pripisati izdelavi izvedenskega mnenja. Po oceni pritožbenega sodišča je glede na višino nagrade izvedenec upravičen do povračila 5 % stroškov od odmerjene nagrade, kar pokriva običajne materialne stroške v zvezi z izdelavo in posredovanjem mnenja (stroške pisarniškega materiala, poštne stroške, stroške tiskanja in podobno). Pritožbeno sodišče je zato glede na (znižano) nagrado priznalo materialne stroške v višini 36,8 EUR.

9. Skupno izvedencu pripada nagrada v višini 736,00 EUR, povečano za 54,16 EUR stroškov (36,8 EUR materialnih stroškov in 17,36 EUR potnih stroškov), kar skupaj znaša 790,16 EUR bruto nagrade. Od odmerjenega bruto zneska znaša 8,85 % prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje 69,93 EUR in 0,53 % prispevek za poškodbe pri delu in poklicno bolezen 4,19 EUR. Skupni znesek nagrade in stroškov izvedenca tako znaša 864,28 EUR. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi zoper sodbo:

10. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku dovolj natančno raziskalo dejanske okoliščine konkretnega primera. O teh je v izpodbijani sodbi navedlo jasne, izčrpne in razumljive razloge. S posplošenim očitkom o njihovi domnevni protislovnosti in protispisnosti tožnica ne more uspeti. Sodbo je vsekakor mogoče preizkusiti in tudi vsebina izvedenih dokazov je v njej korektno povzeta, zato nista podani absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na kateri meri pritožba.

11. Tožnica v konkretnem primeru od druge toženke kot denacionalizacijske zavezanke (zavrnitev zahtevka zoper prvo toženko pritožbeno ni izpodbijana) zahteva odškodnino iz naslova nezmožnosti uporabe nepremičnine, in sicer za obdobje od 7. 12. 1991 do pravnomočnosti delne denacionalizacijske odločbe (26. 6. 2005), na podlagi katere so bile tožnici v last in posest vrnjene nepremičnine (parc. št. 1, 2, 3, 4 in 5, k. o. X), ki v naravi predstavljajo gozd. Gre za zahtevek na podlagi drugega odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen), ki ima specifično naravo. Ne gre namreč niti za odškodnino v smislu odškodninskega prava niti za obogatitveni zahtevek v smislu pravil o neupravičeni pridobitvi, temveč za nadomestilo tiste koristi, ki bi jo upravičenec dosegel, če bi nepremičnino sam uporabljal oziroma upravljal.(1)

12. Sodišče prve stopnje je tožničino prikrajšanje zaradi nemožnosti upravljanja z gozdovi ugotavljalo s pomočjo izvedenca gozdarske stroke. Zaradi nestrinjanja strank z izvedenskimi mnenji dr. E. E. in A. A. ter ugotovitve, da izvedenca kljub pripombam nista izdelala mnenja brez pomanjkljivosti, je sodišče angažiralo še tretjega izvedenca B. B. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je bilo izvedensko mnenje tretjega izvedenca celovito in prepričljivo. Izvedenec je namreč v zadostni meri pojasnil, zakaj ugotavljanje količine posekanega lesa na licu mesta ni več mogoče. Izračun je tako temeljil na podatkih Zavoda za gozdove Slovenije, glede kvalitete lesa in njegove cene pa na podatkih Statističnega urada RS. Ker pravdni stranki v okviru pripomb na izvedensko mnenje nista nasprotovali uporabljenim podatkovnim bazam oziroma pravilnosti povzemanja tovrstnih podatkov, je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo metodo, ki jo je za izračun uporabil izvedenec. Slednji je na zaslišanju tudi celovito predstavil razloge za takšen izračun. Ob tem so neutemeljeni pritožbeni očitki, da bi izvedenec moral ugotavljati obseg koriščenja gozda s strani toženke. Sodišče je namreč sledilo izvedencu in izjavama prič C. C. in F. F., ki so skladno navedli, da se je zaradi nekoriščenja najvišjega možnega poseka lesa s strani druge toženke, neizkoriščeni donos prenesel na novega lastnika. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da ugotavljanje koristi tožnice temelji na hipotezi, zato zanjo ni odločilno, kako je v relevantnem obdobju nepremičnino uporabljala zavezanka – druga toženka, niti, kako jo je po vrnitvi uporabljala upravičenka – tožnica, temveč le, kakšna raba nepremičnin je bila mogoča v relevantnem obdobju in bi lahko zato tožnica nepremičnino izkoriščala na tak način.(2) Dodatno zaslišanje zgoraj navedenih prič zato ni bilo potrebno, saj dejstva, ki naj bi ju njuni izpovedbi dokazovali, niso pravno relevantna. Z zavrnitvijo predloga za njuno dodatno zaslišanje zato ni bilo poseženo v tožničino pravico do izjave. Pritožba tožnice zoper odločitev sodišča o glavni stvari je zato neutemeljena.

13. Pritožnica pa utemeljeno nasprotuje odločitvi o pravdnih stroških. Sodišče je namreč pri odmeri pravdnih stroškov upoštevalo tudi odmero nagrade in stroškov izvedenca A. A., ki pa so bili (kot navedeno zgoraj) odmerjeni napačno. Ker pritožba izpodbija le odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov, ki jih je tožnica dolžna plačati drugi toženki (V. točka izreka), je pritožbeno sodišče napačno odmero spremenilo le v tem delu. Ob upoštevanju, da stroški po sklepu z dne 13. 1. 2015 namesto 944,78 EUR znašajo 864,28 EUR, glede na predujem pa 432,14 EUR, se tožnici glede na uspeh v pravdi priznajo stroški v višini 1.178,16 EUR (10,2 % od 11.550,56 EUR), drugi toženki pa stroški v višini 4.484,77 EUR (89,8 % od 4.994,18 EUR). Po medsebojnem pobotanju je tako tožnica drugi toženki dolžna plačati 3.306,61 EUR, in sicer v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

14. Ker ostali pritožbeni razlogi niso utemeljeni ter hkrati niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice v preostalem delu zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 66/2013 z dne 14. 5. 2015. Op. št. (2): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 50/2016 z dne 12. 5. 2016.