Jedro

Pravna presoja, sprejeta na drugi stopnji, da tožbeni zahtevek na razvezo darilne pogodbe s prvim tožencem predstavlja preklic darila zaradi zatrjevane velike nehvaležnosti obdarjenca (pravno pravilo paragrafa 948 ODZ), je pravilna. Sodišče prve stopnje je pretežni del dokazovanja posvetilo tožbenim trditvam o toženčevih verbalnih in fizičnih grožnjah tožnici in sumu, da je na njeno škodo storil druga kazniva dejanja, pa je pri tem te trditve štelo za nedokazane.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek na razvezo darilne pogodbe z dne 5.2.1992, s katero je tožnica podarila tožencu S. V. solastno polovico stanovanjske hiše v V. ter na razvezo darilne pogodbe z dne 18.3.1993, s katero je toženec podarjeno solastno polovico podaril svojima mladoletnima sinovoma - drugemu in tretjemu tožencu. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, po katerem morata drugi in tretji toženec izstaviti ustrezno listino, na katere podlagi bo tožnica zopet postala zemljiškoknjižna lastnica celotne nepremičnine. Pritožbo tožnice je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi tožnica vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Darilna pogodba, s katero je toženec svojima otrokoma B. P. in B. P. podaril s strani tožnice podarjeno polovico stanovanjske hiše, je le fiktivna. V hiši, o kateri je spor, toženec S. V. živi sam. Ker hiše ne vzdržuje, se na njej dela škoda. Toženec je tudi v kazenskem postopku zaradi premoženjskih deliktov, storjenih na tožničino škodo in zaradi fizičnih ter verbalnih posegov v njeno telesno in duševno integriteto. Darilno pogodbo je torej potrebno razvezati. V dosedanjem postopku tudi ni bila napravljena dokazna ocena izpovedi posameznih prič, v čemer vidi tožnica bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Toženec si tudi izposoja od tožnice denar, ki ga kasneje ne vrača. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Pravna presoja, sprejeta na drugi stopnji, da tožbeni zahtevek na razvezo darilne pogodbe s prvim tožencem predstavlja preklic darila zaradi zatrjevane velike nehvaležnosti obdarjenca (pravno pravilo paragrafa 948 ODZ), je pravilna. Sodišče prve stopnje je pretežni del dokazovanja posvetilo tožbenim trditvam o toženčevih verbalnih in fizičnih grožnjah tožnici in sumu, da je na njeno škodo storil druga kazniva dejanja, pa je pri tem te trditve štelo za nedokazane. Pri tem je izhajalo tudi iz ocene 5. točke darilne pogodbe z dne 5.2.1992, po kateri si je tožnica kot darovalka izgovorila razveljavitev darila, če "obdarjenec z njo ne bi ravnal z dolžnim spoštovanjem oziroma bil do nje kako drugače nehvaležen". Ocena, po kateri tožnica svojih trditev o veliki nehvaležnosti ni dokazala, je obrazložena in je očitno na njeni podlagi sodišče druge stopnje utemeljilo pravno razlago o uporabi pravnih pravil ODZ o preklicu darila. Revizijska trditev, da dokazna ocena izpovedi posameznih prič ni napravljena, kar naj bi predstavljalo bistveno kršitev določb ZPP (očitno 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP), zato nima utemeljitve. Kolikor pa revizija s sprejeto oceno dokazov ne soglaša, pa jo zadevajo posledice njene nedovoljenosti glede na določbo 3. odstavka 385. člena ZPP.

Ob ugotovljenem dejanskem stanju torej ni pravne podlage za razvezo darilne pogodbe z dne 5.2.1992. Ker pa je ta pogodba veljavna, je neupoštevna tudi nadaljnja revizijska trditev, da je darilna pogodba, ki jo je prvi toženec sklenil s svojima sinovoma dne 18.3.1993, fiktivna. Vsebina darilne pogodbe z dne 5.2.1992 po eni strani toženca ne omejuje pri nadaljnjem razpolaganju z darovano stvarjo, po drugi strani pa se fiktivnosti kot podlage za neveljavnost darila z dne 18.3.1993 tožnica loteva (ne glede na to, da s tem posega že v pravni posel, ki je ne zadeva) šele v reviziji - to pa ima za posledico tudi uporabo določbe 387. člena ZPP o nedovoljenem navajanju novih dejstev v revizijskem postopku (387. člen ZPP).

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (eventualna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP), jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP (Zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90), na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).