Jedro

Poškodbe so povzročile zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti in posledično temu duševne bolečine, ki jih tožnik trpi in ki se nanašajo predvsem na vlaganje povečanih naporov za dosego istega cilja kot prej.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi, zato se izpodbijana sodba s p r e m e n i tako, da se pravilno glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati odškodnino v višini 250.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 01.01.2002 do 27.03.2003 po 13,5% letni obrestni meri, od 28.06.2003 do plačila pa po zakonski obrestni meri, vse v 15-ih dneh. Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 9.368,00 SIT v 15-ih dneh." Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 15.713,00 SIT, v 15-ih dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovnem postopku odločalo le še o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti in za tovrstno škodo je tožniku priznalo odškodnino v znesku 350.000,00 SIT, katero mora tožena stranka plačati tožeči stranki skupaj z zamudnimi obrestmi od 01.01.2002 do 27.03.2003 po 13,5% letni obrestni meri, od 28.06.2003 do plačila pa po zakonski obrestni meri. Glede stroškov postopka pa je sodišče odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki tudi stroške pravdnega postopka v znesku 149.312,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 09.06.2004 do plačila. Kar je tožeča stranka zahtevala več, je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu. Zoper sodbo se pritožuje v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov po zakonu. V pritožbi zatrjuje, da je tožeča stranka spremenila tožbo. S spremembo tožbe se tožena stranka ni strinjala. V predmetni zadevi ne gre za priviligirano spremembo tožbe, za katero ni potrebno soglasje tožene stranke. Glede same odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka pa pritožba meni, da je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi povsem napačne ocene izvedenih dokazov. Izvedenec dr. Š. resnično v mnenju potrjuje dejstvo, da je imel tožnik poškodovane medvretenčne vezi, vendar pa so se kljub dejstvu, da so imele slabo tendenco zaraščanja, te zarasle, nekoliko iztegnjene, vendar pa so dovoljevale premike med vretenci, ki so še vedno normalni. Iz takšne izvedenčeve ugotovitve ni mogoče sklepati na obstoj posledic, ki bi predstavljale trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Tožnik je zatrjeval obstoj sorazmerno hudih težav, vendar gre za subjektivno izpoved, ki je lahko plod zgolj lastnega tožnikovega zaznavanja in ne objektivnih medicinskih preiskav. Zgolj tožnikovo razmišljanje o domnevni nemoči oziroma nezmožnosti medicinske stroke, da bi mu pomagali, je neprepričljivo in ga ni mogoče upoštevati. Tožena stranka tudi opozarja na neustrezno dokazno oceno izpovedi priče R.K.. Priča ni bila zaslišana kot izvedenec, torej kot strokovnjak na medicinskem področju, temveč kot oseba, ki je tožniku že pred poškodbo in tudi po njej nudila še vedno nudi storitve masaže. Njena izpoved o domnevnih bolečinah oziroma težavah, ki jih ima tožnik, je subjektivna in zato nezadostna, da bi potrdila dejanski obstoj težav pri tožniku in njihov izvor. Priča naj bi tudi med izvajanjem masaže med prsti čutila premaknjeno vratno vretence. Na drugi strani je potrebno upoštevati, da izvedenec medicinske stroke tega ni ugotovil. Glede na vrsto poškodbe oziroma slabo zaraščene medvretenčne vezi, pa je izvedenec dopuščal zgolj obstoj takšnih premikov med vretenci, ki so še normalni in zato zaradi njih tožnik ne more prestajati posebnih težav.

Pritožba je deloma utemeljena.

Pritrditi je potrebno sicer pritožbi, da v predmetni zadevi, ko je tožeča stranka zvišala tožbeni zahtevek za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti, ni šlo za priviligirano spremembo tožbe po 186.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), kjer privolitev tožene stranke za spremembo tožbe ni potrebna. Šlo je za spremembo tožbe po 1.odst. 185.čl. ZPP, kjer je potrebna privolitev tožene stranke, šteje pa se, da je tožena stranka privolila v spremembo tožbe, če se spusti v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi, ne da bi pred tem nasprotovala spremembi (2.odst. 185.čl. ZPP), kar je bilo tudi v tem primeru. Tožena stranka je namreč nasprotovala spremembi tožbe za tem, ko se je že spustila v obravnavanje glavne stvari po spremenjeni tožbi, zato velja domneva, da je privolila v spremembo.

Prav tako se pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Napačno je namreč sklepanje pritožbe, da iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke dr. Š. ni mogoče sklepati na obstoj posledic, ki predstavljajo trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Iz izvedenskega mnenja namreč jasno izhaja, kar je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da so pri tožniku nastopile posledice, ki pomenijo zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Izvedenec je namreč ugotovil, da je tožnik po poškodbi manj sposoben za izvajanje borilnih veščin, dolgotrajno sedenje v vozilu ali pred računalnikom ter težja fizična dela in dela v prisilnem položaju in to zaradi načina zaraščanja medvretenčnih vezi. Sodišče prve stopnje se torej ni oprlo samo na izpoved tožnika, ki je povedal, da zaradi tega trpi duševne bolečine, ampak tudi na mnenje izvedenca, ki subjektivne težave tožnika objektivno potrjuje. Res je, da je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navedlo, da je iz zaslišanja priče R.K. razvidno, da naj bi bilo eno vratno vretence premaknjeno, vendar pa kot izhaja iz zaključkov sodbe, sodišče na to izpoved ni oprlo svoje odločitve. V celoti je namreč upoštevalo le mnenje izvedenca, ki je ugotovil napačen način zaraščanja medvretenčnih vezi. Po mnenju sodišča druge stopnje je odškodnino za duševne bolečine, ki jih tožnik trpi, sodišče prve stopnje nekoliko previsoko odmerilo. Zaradi opisanih poškodb ki so povzročile zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti in posledično temu duševne bolečine, ki jih tožnik trpi in ki se nanašajo predvsem na vlaganje povečanih naporov za dosego istega cilja kot prej, bi po oceni pritožbenega sodišča bila primerna odškodnina v znesku 250.000,00 SIT. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 4.tč. 358.čl. ZPP pritožbi tožene stranke deloma ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da mu je dosodilo odškodnino v navedenem znesku.

Ker je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, je moralo spremeniti tudi stroškovni izrek, kajti uspeh v sporu se je spremenil. Stroški tako tožeče kot tožene stranke so pravilno odmerjeni in je te odmerilo že sodišče prve stopnje. Uspeh v sporu pravdnih strank je spremenjen in sicer znaša uspeh tožeče stranke približno 33%, stroški tožeče stranke so odmerjeni na znesek 447.061,00 SIT. Glede na dosežen uspeh ti predstavljajo 147.530,00 SIT. Tožena stranka pa je dosegla 67% uspeh, njeni stroški so odmerjeni na 234.177,00 SIT, kar na dosežen uspeh predstavljajo 156.898,00 SIT. Po pobotanju obeh stroškovnih izrekov, je zato tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 9.368,00 SIT njenih pravdnih stroškov.

Ker je tožena stranka tudi deloma v pritožbi uspela, dosegla je približno 28% uspeh, ji mora tožeča stranka povrniti tudi stroške pritožbenega postopka v tem razmerju. Stroške pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odmerilo skladno z veljavno Taksno in Odvetniško tarifo in ti znašajo 65.120,00 SIT. Glede na dosežen uspeh je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 15.713,00 SIT pravdnih stroškov.