Jedro

ZIZ v 1. odst. 273. člena določa, da sme sodišče za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja, slednje je torej materialnopravni predpogoj za izdajo začasne odredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Prvi toženec sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog za izdajo začasne odredbe, naj se toženima strankama in komurkoli drugemu v njunem imenu prepoveduje kakršnokoli poseganje v parc. št. 5748/1 in 5750/1 obe k.o. P., v primeru nespoštovanja odredbe pa se kršilcu izreče denarna kazen, odredba pa traja do zaključka pravde, zavrnilo, ker je ocenilo, da tožnikova terjatev ni verjetno izkazana.

Zoper sklep se pritožuje tožnik po svojem pooblaščencu zaradi kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi zatrjuje, da ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da v spisu ni podatkov, ki bi omogočali identifikacijo parc. št. 5748/1 in 5750/1 k.o. P. kot del parc. št. 5881/1 k.o. P., saj identifikacijo omogočajo že tožbi priložene mapne kopije za vse tri parcele, iz katerih je razvidno, da sta parc. št. 5748/1 in 5750/1 nastali iz parc. št. 5881/1. Tožnik je že v tožbi predlagal, da se iz zemljiške knjige istega sodišča pribavi iz zbirke listin pogodbo, sklenjeno med tožencema dne 18.8.2003, iz katere izhaja, kako sta sporni parceli nastali. Tožnik bi sicer predložil tudi identifikacijsko potrdilo, vendar ga zaradi časa dopustov in nujnosti začasne odredbe ni mogel. Že iz odgovora na tožbo pa izhaja, da toženca ne oporekata trditvi, da sta parc.št. 5748/1 in 5750/1 nastali iz parc.št. 5881/1, oz. sta celo vložila nasprotno tožbo, v kateri trdita, da tožnik posega v sporni parceli, kar pomeni, da gre za iste parcele, zato je argumentacija sodišča povsem neutemeljena. Stopnja verjetnosti dejanskega stanja parcel je s tem izkazana, toženca pa bi lahko nenazadnje temu oporekala v ugovoru zoper začasno odredbo. Nasprotna tožba pa je po mnenju pritožnika evidenten dokaz, da je ravnanje tožencev namenjeno temu, da se tožnika oteži oz. onemogoči uveljavljanje pravice do lastnine iz pravnih naslovov po tožbi (pogodba, podrejeno priposestvovanje). Ravno pri priposestvovanju je poseg esencialnega pomena, to pa skuša tožena stranka tožniku odvzeti, sodišče pa ji to omogoča, ko dovoli protipravno nasilje in jemanje posesti tožniku z neizdajo odredbe, česar tožnik preprosto ne razume. Prav tako tožnik ne razume razlogov sodišča prve stopnje, da bi začasen odvzem posesti parcel lahko imel hude neugodne posledice. Očitno je sodišče imelo v mislih toženi stranki, s tem pa se potrjuje trditev v pritožbi, da sodišče pomaga toženi stranki v nasilnem odvzemu posesti parcel od tožnika. Ko bo prišlo do sojenja, bo tožena stranka s pomočjo sodišča že popolnoma odvzela posest tožniku ter to izkoristila v svoj prid. Postopanje mimo zakonitih poti s samovoljnim jemanjem pravic pa ni dovoljeno, na kar je pritožbeno sodišče že večkrat opozorilo. Ob vsem tem je sodišče prve stopnje prezrlo, da iz posojilne pogodbe izhaja, da je tožnik kupil celotno parc. št. 5881/1, iz katere sta nastali obe sporni parceli. Podatek o nastanku teh parcel se nahaja v zbirki listin zemljiške knjige, vpogled je tožnik pravočasno predlagal, sodišče prve stopnje pa je ta dokaz spregledalo. Zaradi vsega navedenega predlaga spremembo izpodbijanega sklepa, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Prvi toženec je na pritožbo odgovoril. Po njegovem mnenju pritožbene trditve ne morejo omajati pravilnega sklepa sodišča prve stopnje o zavrnitvi začasne odredbe, ker tožeča stranka ni in ne more dokazati utemeljenega obstoja terjatve, da je lastnik spornih parcel. Poudarja, da s tožečo stranko ni bil nikoli ne v pogodbenem ne v nepogodbenem odnosu ne v kakršnemkoli drugem odnosu, niti ni iz predložene kupoprodajne pogodbe, niti iz posojilne pogodbe med tožnikom in drugotožencem, mogoče zaključiti, da je tožnik kupil še kaj drugega kot zgolj del parc. št. 5881/1 k.o. P.2, ki je sedaj označena s parc. št. 5745/1 k.o. P.. Predlaga potrditev izpodbijanega sklepa ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

ZIZ v 1. odst. 273. člena določa, da sme sodišče za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja, slednje je torej materialnopravni predpogoj za izdajo začasne odredbe. Na njegov obstoj mora paziti tudi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ). Namen, ki ga v obravnavanem primeru zasleduje tožnik je, da se toženima strankama in komurkoli drugemu v njunem interesu prepoveduje kakršnokoli poseganje v parc. št. 5748/1 in 5750/1 k.o. P., v nasprotnem primeru bo proti kršilcu izrečena denarna kazen, saj kot navaja v predlogu za izdajo začasne odredbe, je prvi toženec ( ne pa tudi drugi toženec ) s pomočjo še nekaj oseb postavil okrog spornih parcel lesene kole, na katere naj bi postavil še mrežno ali žično ograjo in s tem poskušal onemogočiti tožnika v nadaljnji posesti te parcele, in ker je že pred tem pokosil parcelo in porezal drevesa in grmovnice, ki jih je posadil tožnik, je zoper njega vložil motenjsko tožbo. Tožnik je v predlogu zatrjeval, da so zato podane vse predpostavke za izdajo začasne odredbe v predmetni zadevi, s katero naj se toženima strankama ali komurkoli drugemu v njunem imenu prepoveduje kakršnokoli poseganje v parc. št. 5748/1 in 5750/1 k.o. P., v nasprotnem primeru se toženi stranki - kršilcu prepovedi izreče denarna kazen v višini 600.000,00 SIT. Jasno je, da namena zavarovanja tožbenega zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižne listine (kajti zavarovanje ugotovitvenega (tožbenega) zahtevka niti ni mogoče) s predlagano začasno odredbo ni mogoče doseči. V okviru pravdnega postopka, ki je v teku, je mogoče izdati le takšno začasno odredbo, s katero se zavaruje vtoževana terjatev. Predlagana začasna odredba na prepoved posegov toženima strankama ali komurkoli drugemu v njunem imenu v sporni parceli, pa se glede na v predlogu zatrjevano motilno dejanje in vložitev motenjske tožbe lahko nanaša le na zavarovanje oz. ureditev spornega razmerja v motenjski pravdi, ne pa na zavarovanje (dajatvenega) tožbenega zahtevka, ki je predmet te pravde. Ker torej s predlagano začasno odredbo ni mogoče doseči namena zavarovanja zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižne listine (gre za neprimerno sredstvo zavarovanja), je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga, čeprav iz tega razloga, pravilna. Sodišče druge stopnje je zato zavrnilo pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), ne da bi se ukvarjalo z ostalimi pritožbenimi navedbami.

Prvi toženec sam krije stroške odgovora na pritožbo, ki ni v ničemer pripomogel k razjasnitvi zadeve (154., 155. in 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).