Jedro

Niti v ZPIZ-1 niti v ZUP ni podane pravne podlage za to, da se starostna pokojnina, ki je bila tožniku priznana in odmerjena s pravnomočno odločbo v letu 2000, lahko ponovno odmeri z upoštevanjem osebnih dohodkov, prejetih za delo preko polnega delovnega časa. Zato je toženec tožnikovo zahtevo za novo odmero pokojnine utemeljeno zavrgel, ker je o starostni pokojnini že bilo pravnomočno odločeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravi dokončna odločba toženca št. ... z dne 16. 6. 2010 oziroma, da se ugotovi, da je nezakonita in da je toženec dolžan tožniku povrniti vse stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v 15 dneh od izdaje sodbe dalje.

Zoper zavrnilo sodbo se pritožuje tožnik in meni, da je s takšno odločitvijo sodišče prišlo v nasprotje s svojo sodbo opr. št. Ps 1527/2008 z dne 24. 11. 2009 s katero je bilo tožencu naloženo, da o zahtevi tožnika z dne 12. 12. 2007 meritorno odloči. Toženec je z odločbo z dne 16. 6. 2010 njegovo zahtevo za ponovno odmero pokojnine zavrgel, kar pomeni, da o njej ni odločal meritorno temveč procesno. Njegov zahtevek je sedaj sodišče zavrnilo in s tem v bistvu negiralo oziroma samo kršilo svojo pravnomočno sodbo z dne 24. 11. 2009, ki je pravnomočna in bi jo moralo sodišče spoštovati. Predlaga da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 16. 6. 2010, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper sklep Območne enote ... z dne 11. 5. 2010, s katero je bilo odločeno, da se predlog zavarovanca za ponovno odmero starostne pokojnine zavrže, ker je bilo o tej upravni zadevi že pravnomočno odločeno z odločbo z dne 11. 7. 2000. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje. Tožniku je bila z odločbo Območne enote ... št. ... z dne 11. 7. 2000 priznana pravica do starostne pokojnine v znesku … SIT na mesec od 1. 6. 2000 dalje. Navedena odločba je postala pravnomočna. Dne 12. 12. 2007 je tožnik pri tožencu, na zapisnik, podal vlogo, da se mu naj pri pokojninski osnovi upoštevajo nadure oziroma plače za delo preko polnega delovnega časa od leta 1979 do 1985. Toženec je s sklepom z dne 17. 1. 2008 njegov predlog za obnovo postopka zavrgel in to odločitev potrdil z dokončno odločbo z dne 11. 7. 2000. Zoper dokončno odločbo je tožnik vložil tožbo, Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je s pravnomočno sodbo pod opr. št. Ps 1527/2008 z dne 24. 11. 2009 razsodilo, da se tožbenemu zahtevku tožnika ugodi tako, da se odpravita odločbi toženca z dne 16. 5. 2008 in sklep z dne 17. 1. 2008. Tožencu je bilo naloženo, da v roku 60 dni tožniku izda odločbo o njegovi zahtevi z dne 12. 12. 2007 in odločiti, ali se njegovo pokojninsko osnovo štejejo osebni dohodki za nadure, dosežene v letih od 1979 do 1985. V kolikor bo toženec ugotovil, da se v tožnikovo pokojninsko osnovo vštevajo osebni dohodki za delo opravljeno preko polnega delovnega časa, je dolžan tožniku izdati v istem roku novo odločbo o odmeri njegove starostne pokojnine. Toženec je zahtevo za ponovno odmero pokojnine s sklepom z dne 11. 5. 2010 zavrgel v skladu s 4. točko 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), kar je drugostopenjski organ z dokončno odločbo z dne 16. 6. 2010 z zavrnitvijo tožnikove pritožbe tudi potrdil in kar je bil predmet sodne presoje.

Pritožbeno sodišče se strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da ne v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) niti v ZUP ni podana pravna podlaga za to, da se starostna pokojnina, ki je bila tožniku priznana in odmerjena s pravnomočno odločbo z dne 11. 7. 2000 lahko ponovno odmeri, z upoštevanjem zatrjevanih osebnih dohodkov za delo preko polnega delovnega časa, v okviru rednega postopka.

Odpravi nezakonitih odločb sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilce javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnosti ali pravnih interesih je namenjen sistem pravih sredstev. Pri uveljavljanju in odločanju o pravicah iz obveznega zavarovanja se uporabljajo določbe ZUP, če ni z ZPIZ-1 drugače določeno (12. in 249. člen ZPIZ-1). Upravna odločba, ki se ne more več izpodbijati v upravnem sporu ali v drugem sodnem postopku, pa je stranka z njo pridobila določene pravice oziroma so ji bile z njo naložene kakšne obveznosti, postane pravnomočna (1. odstavek 225. člena ZUP). Po 4. odstavku 225. člena ZUP je pravnomočno odločbo mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom. Pravnomočna odločba ni absolutno nespremenljiva, saj je njene nepravilnosti mogoče sanirati z izrednimi pravnimi sredstvi. V spornem primeru izredno pravno sredstvo ni bilo vloženo.

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbeni navedbi, da toženec z izdano odločbo z dne 16. 6. 2010 ni sledil sodbi Delovnega in socialnega sodišča opr. št. Ps 1527/2008 z dne 24. 11. 2009. S citirano sodbo je bilo v drugi točki izreka tožencu naloženo, da je ta dolžan v roku 60 dni tožniku izdati odločbo o njegovi zahtevi, z dne 12. 12. 2007 in odločiti, ali se v njegovo pokojninsko osnovo štejejo osebni dohodki za nadure, dosežene v letih 1979 do 1985. Iz obrazložitve navedene sodbe izhaja, da je sodišče ugotovilo, da tožnik zahteve za obnovo postopka v vlogi z dne 12. 12. 2007 ni podal in da je toženec vlogo tožnika z dne 12. 12. 2007 sam označil kot predlog za obnovo postopka, ne da bi tožnika pozval, da se o tem izjavi in odpravi pomanjkljivosti v svoji vlogi in je iz tega razloga sodišče odpravilo sklep izdan 17. 1. 2008 in odločbo izdano 16. 5. 2008. Sodišče je toženca, po odpravi odločb z dne 16. 5. 2008 in 17. 1. 2008 zavezalo, da v roku 60 dni tožniku izda odločbo o njegovi zahtevi z dne 12. 12. 2007. Sodišče tožencu ni naložilo kako naj o zadevi odloči, niti ni samo odločilo o zahtevi, za kar je imelo pooblastilo v 2. točki 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembam). V ponovljenem postopku je toženec s sklepom z dne 11. 5. 2010 predlog tožnika za ponovno odmero pokojnine zavrgel, upoštevajoč pri tem pravno podlago iz 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP, ki določa, da lahko organ zadevo s sklepom zavrže, če je bilo v isti upravni zadevi že pravnomočno odločeno, pa je stranka s to odločbo pridobila kakšno pravico. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je bilo o zahtevi tožnika že pravnomočno odločeno in da je bila pokojnina odmerjena v skladu z določbami ZPIZ-1 in da po določbah 180. in 181. člena ZPIZ-1 ni možno ponovno odmeriti oziroma odstotno povečati starostne pokojnine in je tako bilo potrebno vlogo tožnika zavreči. Navedena odločitev, glede na prej navedeno, po mnenju pritožbenega sodišča ni v nasprotju s pravnomočno odločbo istega sodišča opr. št. Ps 1527/2008 z dne 24. 11. 2009. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje v točki 6 obrazložitve, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v več sodbah (nekaj jih sodišče prve stopnje tudi navaja) zavzelo stališče, da tudi če je pokojninska osnova izračunana napačno, brez upoštevanja vseh plač oziroma osnov, od katerih so bili plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, je takšna odločba sicer nezakonita, vendar odpravi nezakonitih odločb je namenjen sistem pravnih sredstev. Namen pravnomočnosti je zagotavljanje pravne varnosti, zato pravnih učinkov pravnomočnosti tudi v primeru, ko je očitno, da je odločba nepravilna, ni mogoče zanikati.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.