Jedro

Res je sicer, da sodišče v sklepu, s katerim izda začasno odredbo, določi tudi čas trajanja začasne odredbe (1. odst. 277. čl. ZIZ).

Kadar pa čas trajanja začasne odredbe določi sam predlagatelj začasne odredbe, je sodišče na njegov predlog vezano. Sodišče namreč odloča v mejah postavljenih pravovarstvenih zahtevkov (1. odst. 2. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ). Samovoljno podaljšanje veljavnosti začasne odredbe bi zato pomenilo prekoračenje pravovarstvenega zahtevka.

Ker je pritožnik predlagal začasno odredbo s časovno veljavnostjo le-te, ki je potekla še pred vložitvijo samega predloga za izdajo začasne odredbe. Za tak pravovarstveni zahtevek pa je treba pritožnici odreči pravni interes, saj bi veljavnost začasne odredbe potekla še preden bi bila začasna odredba izdana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrglo predlog upnika za izdajo začasne odredbe.

Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil upnik, uveljavljal pa je vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ in predlagal spremembo izpodbijanega sklepa z ugoditvijo predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti, podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritrditi je pritožnici, da je po 267. čl. ZIZ začasno odredbo mogoče izdati pred uvedbo sodnega postopka, med postopkom, kot tudi po koncu postopka, vse dokler ni opravljena izvršba. Res je sicer, da sodišče v sklepu, s katerim izda začasno odredbo, določi tudi čas trajanja začasne odredbe (1. odst. 277. čl. ZIZ). Kadar pa čas trajanja začasne odredbe določi sam predlagatelj začasne odredbe, je sodišče na njegov predlog vezano. Sodišče namreč odloča v mejah postavljenih pravovarstvenih zahtevkov (1. odst. 2. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ). Samovoljno podaljšanje veljavnosti začasne odredbe bi zato pomenilo prekoračenje pravovarstvenega zahtevka. Drugače povedano: po določbi 1. odst. 277. čl. ZIZ sodišče samo določi čas veljavnosti začasne odredbe le v primeru, kadar tega v predlogu ne stori že sam predlagatelj, ali kadar meni, da je predlagani rok veljavnosti glede na okoliščine primera potrebno skrajšati.

Kot izhaja iz predloga za izdajo začasne odredbe, je tožeča stranka veljavnost predlagane začasne odredba sama omejile na čas do pravnomočno končanega spora, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Upoštevaje časovno omejitev veljavnosti začasne odredbe po predlogu pritožnika samega, je za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa odločilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je bil še pred podanim predlogom za izdajo začasne odredbe postopek pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani že pravnomočno končan (1. odst. 319. čl. in 2. odst. 333. čl. ZPP), saj je prvostopenjsko sodišče v postopku že izdalo sodbo, s katero je tožbeni zahtevek zavrnilo, pritožbo tožnika pa je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo. Kot je razvidno iz spisovnega gradiva je bil namreč predlog za izdajo začasne odredbe vložen pri Okrožnem sodišču v Ljubljani dne

19.12.2005, predmetni postopek pa je bil pravnomočno končan s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 15.11.2005. Tako se pokaže, da je pritožnik predlagal začasno odredbo s časovno veljavnostjo le-te, ki je potekla še pred vložitvijo samega predloga za izdajo začasne odredbe. Za tak pravovarstveni zahtevek pa je treba pritožnici odreči pravni interes, saj bi veljavnost začasne odredbe potekla še preden bi bila začasna odredba izdana. Prvostopenjsko sodišče je glede na navedeno imelo podlago za zavrženje predloga za izdajo začasne odredbe v 1. odst. 274. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ.

Ob povedanem so zato nerelevantne pritožbene trditve o izkazanosti verjetnosti terjatve, ki naj bi bila zavarovana s predlagano začasno odredbo, o vložitvi revizje kot izrednega pravnega sredstva in o toženčevem umiku "ugovora" zoper predlog za izdajo začasne odredbe, ker bi bile te trditve relevantne le v primeru meritornega obravnavanja predloga za izdajo začasne odredbe.

Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča (2. točka 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ), potem, ko je ugotovilo, da prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo bistvenih postopkovnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. v zvezi s 366. čl. ZPP in v zvezi s 15. čl. ZIZ).