Jedro

Tožnik je s svojimi ravnanji (ko najmanj 19-krat v mesecu aprilu ni pravilno in resnično evidentiral prihodov na delovno mesto oziroma odhodov z delovnega mesta v evidenci prisotnosti; najmanj 18-krat v mesecu aprilu ni evidentiral odsotnosti od dela med delovnim časom in je večkrat neupravičeno zapustil delovišče za daljša časovna obdobja; je določnega dne neposredno nadrejenemu delavcu poslal elektronsko sporočilo, v katerem je navedel neresničen podatek o prisotnosti na delovnem mestu in je opravil manj ur, kot je znašala polna delovna obveznost) kršil Navodilo o načinu izrabe odmora med delovnim časom ter ureditvi kajenja na delovnem mestu pri toženi stranki (Navodilo) in Pravilnik o delovnem času pri toženi stranki. Tožena stranka je kršitve Navodila opredelila kot hujše kršitve delovnih obveznosti, tožnik pa je kršil tudi določbe 33, 34. in 36. člena ZDR-1. Tožnikovo ravnanje izpolnjuje tudi vse znake kaznivega dejanja goljufije po 211. členu KZ-1. Zato je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Glede na to, da je tožnik svoje delo opravljal na oddaljeni lokaciji, ki je tožena stranka ni mogla neposredno nadzorovati, da je svoje obveznosti v časovnem obdobju 24 dni kršil skorajda vsak delovni dan, da je samovoljno opravljal nabave kljub izrecni prepovedi, je izpolnjen tudi drugi pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku 109. člena ZDR-1, in sicer nezmožnost opravljanja dela do izteka odpovednega roka. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 6. 2014 in njeno razveljavitev; za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 11. 6. 2014, temveč mu še traja; za poziv tožnika nazaj na delo; za prijavo v zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja; za obračun bruto plač za to obdobje, kot če bi delal; za plačilo prispevkov in davkov ter izplačilo pripadajočih neto plač skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za povrnitev stroškov postopka.

2. Zoper sodbo pravočasno po pooblaščencu vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Ponavlja, da ni vedel, kdo in na kakšen način je spremljal njegove dejanske prihode in odhode z delovnega mesta, ali je bilo to s tehničnimi sredstvi ali z beleženjem fizičnih oseb, temveč je šele v postopku izvajanja dokaza z zaslišanjem prič oziroma ob prejemu zadnje pripravljalne vloge tožene stranke z dne 4. 2. 2015, ki ji je bil priložen izvleček relevantnega dela načrta fizičnega varovanja z dne 25. 1. 2012, sklepal, da so prihode oziroma odhode beležili varnostniki družbe A. d. d. Trdi, da ti niso bili v nobenem poslovnem razmerju s toženo stranko in tako tožnik z navedbami, da je način spremljanja prihodov in odhodov v nasprotju z 48. členom ZDR-1, ne more biti prekludiran, saj jih je podal takoj, ko je izvedel za nova dejstva. Meni, da morajo biti za zakonito odpoved tudi dokazi, ki so podlaga zanjo, pridobljeni na zakonit način. Trdi, da tožena stranka ni sklenila nobene pogodbe z družbama A. d. d. in B. d. o. o. glede izvajanja kontrole nad tožnikom, zaradi česar je tožena stranka kršila 48. člen ZDR-1 in je odpoved nezakonita. Meni, da je dokazno breme na strani tistega, ki odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, torej na strani tožene stranke. Zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni v celoti ugotovilo dejanskega stanja, saj je svoje ugotovitve oprlo zgolj na posredne dokaze in na izpovedi prič tožene stranke, ki same niso mogle ugotoviti, kdaj dejansko je tožnik prišel na delo oziroma odšel z dela. Navaja, da je sodišče prve stopnje verjelo izpovedi priče C.C., vodje varnostnikov v B., ki je zaposlen v družbi A. d. d., ki pa sam ni mogel nadzirati prihodov in odhodov tožnika ter je lahko zgolj izpovedal, da so varnostniki evidentirali vsak prihod obiskovalcev in tudi brata tožnika D.D.. Navaja, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni verjelo bratu tožnika, ki je izpovedal, da je prišel večkrat na območje B., da bi si izposodil avto tožnika, pa ga niso nikdar evidentirali, ker so se vsi poznali. Prav tako po njegovih besedah ni bilo razjasnjeno, kako so lahko ugotovili, kdo je bil v tožnikovem avtomobilu, saj o tem ni izpovedala nobena od predlaganih prič tožene stranke, saj tisti, ki so dejansko izvajali in vpisovali prihode oziroma odhode, niso bili zaslišani. Sklicuje se na Navodilo o načinu izrabe odmora med delovnim časom ter ureditvi kajenja na delovnem mestu pri toženi stranki, po katerem je odmor med delovnim časom dopustno koristiti tudi izven prostorov delodajalca, zato se po mnenju tožnika sam odhod z delovišča za čas malice brez odobritve nadrejenega ne more šteti za kršitev delovnih obveznosti. Zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava tudi glede na tretji odstavek 4. člena Pravilnika o delovnem času, iz katerega izhaja, da je prekoračeni čas za odmor zaposleni dolžan pokrivati skladno s Pravilnikom. Meni, da za samo ugotavljanje dejanskega stanja in citiranih kršitev ni nepomembno, da sta priči tožene stranke (tako neposredno nadrejeni E.E. kot tudi sodelavec F.F.) izpovedala, da sama tudi po 1. 4. 2015 nista vpisovala odsotnosti zaradi malice. Po njegovem mnenju bi moralo sodišče glede na vse okoliščine primera in ob upoštevanju sodne prakse oceniti, ali je kršitev tožnika takšne narave, da opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ali pa bi bilo primerno in zadostno tudi pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Navaja, da je priznal, da vseh prihodov oziroma odhodov ni natančno vpisal, ker je vpisoval za nazaj, da je bilo elektronsko sporočilo zaposlenim poslano istega dne, ko naj bi se tudi že izvajalo, pred tem pa je bil način evidentiranja drugačen, pravilniki tožene stranke pa se niso nič spremenili. Pove, da je opravil vse delo, ki ga je bilo treba opraviti, delo za toženo stranko je opravljal tudi od doma po računalniku, kar ni nikjer zavedeno, tudi drugi delavci niso vpisovali odhodov na malico, prihode oziroma odhode je vpisoval tudi v svojo škodo, vsa navedena dejstva pa bi bilo po njegovem mnenju treba upoštevati pri izbiri ukrepa. Zaradi navedenega meni, da je izrečena sankcija pretirana. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku tožnika ugodi.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo pravočasno po pooblaščencu odgovarja, nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 6. 2014, ki jo je tožena stranka podala tožniku na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik najmanj 19-krat v mesecu aprilu od 1. 4. 2014 do 24. 4. 2014, kljub temu da je bil z elektronskim sporočilom z dne 1. 4. 2014 k temu izrecno pozvan, ni pravilno in resnično evidentiral prihodov na delovno mesto oziroma odhodov z delovnega mesta v evidenci prisotnosti, na podlagi katere je tožena stranka pripravljala obračune plač; najmanj 18-krat v mesecu aprilu ni evidentiral odsotnosti od dela med delovnim časom, čeprav bi bil to v skladu z navodili tožene stranke dolžan storiti, in je večkrat neupravičeno zapustil delovišče za daljša časovna obdobja; je 21. 4. 2014 neposredno nadrejenemu delavcu poslal elektronsko sporočilo, v katerem je navedel neresničen podatek o prisotnosti na delovnem mestu za 20. 4. in 21. 4. 2014, in da je od predvidenih 176 delovnih ur polne obveznosti v mesecu aprilu 2014 opravil le 163,80 delovnih ur. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik nedvomno storil očitane kršitve in je z očitanim ravnanjem kršil 8. člen pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 12. 2011, predpis tožene stranke ... – Navodilo o načinu izrabe odmora med delovnim časom ter ureditvi kajenja na delovnem mestu pri toženi stranki (v nadaljevanju: Navodilo), ... – Pravilnik o delovnem času pri toženi stranki (v nadaljevanju: Pravilnik), ustna navodila tožene stranke ter navodilo in elektronsko sporočilo z dne 1. 4. 2014. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izpodbijana izredna odpoved z dne 10. 6. 2014 skladna z zakonom, je pravilna.

7. Pritožbena navedba, da tožnik vse do prejema zadnje pripravljalne vloge tožene stranke z dne 4. 2. 2015 ni vedel, na kakšen način je tožena stranka spremljala njegove dejanske prihode in odhode z delovnega mesta, ni utemeljena. Tožena stranka se je že v sami izredni odpovedi z dne 10. 6. 2014 sklicevala ne elektronsko sporočilo G.G. z dne 5. 5. 2014 s priloženo evidenco prihodov in odhodov za mesec april 2014. Na isto elektronsko sporočilo se je sklicevala tožena stranka tudi v odgovoru na tožbo, ki mu je bilo navedeno elektronsko sporočilo s priloženo evidenco o prihodu in odhodov z dela za tožnika za mesec april 2014 tudi priloženo (listina B 5). Iz navedenega elektronskega sporočila izhaja, da je G.G. vodja kadrovske službe pri B. d. o. o., iz priložene evidence pa izhaja, da je ta sestavljena iz ročnih vpisov ur prihoda oziroma odhoda posameznih delavcev (tudi tožnika). Na prvem naroku za glavno obravnavo 23. 12. 2014 je tožena stranka predlagala zaslišanje priče C.C., ki je operativni vodja varnostnikov na lokaciji B., zaradi pojasnila, da je od G.G. prejel navodilo za evidentiranje prihodov in odhodov zaposlenih pri toženi stranki na tej lokaciji. Tožniku je bilo tako že pred prejemom pripravljalne vloge tožene stranke z dne 4. 2. 2015 znano oziroma mu ni moglo ostati neznano, da je tožena stranka ugotavljala njegovo dejansko prisotnost na delovišču z ročnim beleženjem prihodov in odhodov s strani oseb na vhodu pri B. d. o. o. Glede na kraj delovišča in način dostopa do njega, kot izhaja iz dokaznega postopka (mimo varnostnikov pri B. d. o. o.), torej ni mogoče slediti tožnikovi pritožbeni navedbi, da vse do prejema pripravljalne vloge tožene stranke z dne 5. 2. 2015 ni vedel, kako je tožena stranka ugotovila njegove dejanske prihode in odhode. Glede na navedeno sodišče prve stopnje zaradi prekluzije pravilno ni upoštevalo tožnikovih trditev o tem, da naj bi tožena stranka z načinom spremljanja tožnikovih prihodov in odhodov na delo kršila 48. člen ZDR-1. Te kršitve tožnik tudi v pritožbi ne more več uveljavljati, zato višje sodišče ne odgovarja na pritožbene navedbe v zvezi s tem (prvi odstavek 337. člena ZPP).

8. Tožnik v pritožbi navaja, da se je sodišče prve stopnje pri ugotovitvi tožnikovih dejanskih prihodov in odhodov z delovišča oprlo le na posredne dokaze, ne da bi zaslišalo osebe, ki so dejansko vpisovale prihode in odhode. Glede na to, da takega dokaznega predloga ni podala nobena izmed pravdnih strank, sodišče prve stopnje pa je izvedlo vse dokazne predloge, ki sta jih podali (razen zaslišanja priče H.H., ki jo je predlagala tožena stranka za dokazovanje svojih navedb v zvezi z obstojem subjektivnega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi), je sodišče prve stopnje svojo odločitev lahko sprejelo le na podlagi izvedenih dokazov, ki sicer niso bili le posredni. Pa tudi sicer odločanje na podlagi posrednih dokazov po ZPP ni prepovedano. Izostanek neposrednega dokaza o pravno relevantnem dejstvu ne pomeni, da tega dejstva ne morejo potrditi drugi dokazi. Četudi kak dokaz sam zase nima zadostne dokazne moči, jo ima lahko skupek več dokazov, če zaključena veriga ustvarja celotno sliko (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips 214/2013 z dne 24. 3. 2014).

V zvezi z odločitvijo o prepričljivosti posrednih dokazov in v zvezi z očitkom tožnika, da je sodišče verjelo izpovedi priče C.C. in ne izpovedi tožnikovega brata D.D., pritožbeno sodišče odgovarja, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče oziroma drugega dokaza mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpovedi s strani tožene stranke predlaganih prič in predložene listine. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene.

9. Glede pritožbene navedbe, da tožnikovega brata varnostniki niso nikoli evidentirali, ker so se vsi poznali, ter navedbe, da ni bilo razjasnjeno, kako so lahko ugotovili, kdo je bil v tožnikovem avtomobilu, pritožbeno sodišče odgovarja, da trditev v tej smeri tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podal, zato sodišče prve stopnje kljub temu, da sta o tem izpovedovala tožnik in kot priča zaslišani brat, do teh trditev ni bilo dolžno zavzeti stališča. Razpravno načelo, ki je uveljavljeno v pravdnem postopku, določa, da trditveno in dokazno breme nosijo stranke. Stranke so tiste, ki morajo navesti dejstva, na katera opirajo svoj tožbeni zahtevek, in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva utemeljujejo (7. člen ZPP). Sodna praksa je zavzela stališče, da dejstev, ki so bila odkrita v postopku, pa jih nobena stranka ni zatrjevala, ni mogoče upoštevati.

10. Tožnik s sklicevanjem na Navodilo trdi, da odhod z delovišča v času malice brez odobritve nadrejenega ne more šteti za kršitev delovnih obveznosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka tožniku ni podala izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zgolj zaradi zapuščanja delovišča v času malice brez odobritve nadrejenega, temveč zato, ker je tožnikova (neevidentirana) odsotnost z delovnega mesta v obdobju kontrole večkrat presegala čas 30-minutnega odmora med delovnim časom, kar pa vsekakor pomeni kršitev delovnih obveznosti tožnika že po samem ZDR-1 (prvi odstavek 33. člena ZDR-1, 34. člen ZDR-1, 36. člen ZDR‑1), pa tudi po Navodilu. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na tretji odstavek 4. člena Pravilnika glede pokrivanja prekoračenega časa za odmor, saj tožnik prekoračenih časov za odmor sploh ni evidentiral, tako da tožena stranka od njega pokrivanja primanjkljaja sploh ne bi mogla zahtevati, ker iz tožnikovih evidenc ni bil razviden in ga ne bi ugotovila, v kolikor ne bi ugotavljala dejanskih tožnikovih prihodov in odhodov z dela. Pokrivanje prekoračenega časa za odmor po Pravilniku in v povezavi z Navodilom ne pomeni, da lahko delavec po lastni presoji pokriva svoj nezabeleženi primanjkljaj.

11. Neutemeljena je pritožbena navedba, da za odločitev v zadevi ni nepomembno, da tudi nadrejeni tožniku in njegov sodelavec na istem delovišču nista vpisovala odsotnosti zaradi malice. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre tudi v zvezi s tem za dejstvi, ki sta bili odkriti v postopku, pa ju tožnik ni zatrjeval, zato ju ni mogoče upoštevati. Poleg tega je, kot je bilo ugotovljeno v prejšnji točki, tožena stranka tožniku očitala, da je večkrat presegel 30-minutni odmor za malico, ki ga tudi ni evidentiral. Na ugotovitev, da ta očitek drži, ne more vplivati dejstvo, da dva druga delavca (tudi) nista evidentirala izhodov med delovnim časom.

12. Pritožbena navedba, da je zaradi različnih okoliščin izrečena sankcija tožene stranke pretirana, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka kršitve Navodila opredelila kot hujše kršitve delovnih obveznosti (7. člen Navodila), tožnik pa je poleg Navodila kršil tudi določbe ZDR-1. Pri presoji, ali je tožena stranka zaradi očitanih kršitev zakonito podala tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje upoštevalo pogostost tožnikovih kršitev, njihovo naravo, dejstvo, da ne gre za kršitve iz malomarnosti, ter dejstvo, da tožnikovo ravnanje izpolnjuje vse znake kaznivega dejanja goljufije po 211. členu Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/08 in nasl. – KZ-1), tej ugotovitvi pa tožnik v pritožbi sploh ne nasprotuje. Sodišče prve stopnje se je v razlogih sodbe opredelilo tudi do trditev tožnika o tem, da je evidentiral prihode in odhode za nazaj, da kršitev ni storil z namenom škodovati toženi stranki, da so nekateri vpisi v njegovo škodo ter da je svoje delo opravil (glej točki 19 in 20 obrazložitve). V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na te ugotovitve sodišča prve stopnje in dodaja, da ponavljanje trditev o okoliščinah, zaradi katerih naj bi bila izredna odpoved preostra sankcija za ugotovljene kršitve, ne more vplivati na ugotovitev o zakonitosti izrečene izredne odpovedi, pri čemer se je sodišče prve stopnje do njih že natančno opredelilo. Pritožbeno sodišče kot odgovor na te pritožbene navedbe še dodaja, da je tožnik svoje delo opravljal na oddaljeni lokaciji, ki je tožena stranka ni mogla neposredno nadzorovati, da je svoje obveznosti v časovnem obdobju 24 dni kršil skorajda vsak delovni dan, da je samovoljno opravljal nabave kljub izrecni prepovedi, tako da je glede na ostale ugotovitve sodišča prve stopnje izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 6. 2014 skladna tudi z določbo prvega odstavka 109. člena ZDR-1. 13. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).