Jedro

Iz upravnih spisov nedvomno izhaja, da sporne parcele, obravnavane pod točko 1. izpodbijane odločbe, tudi niso bile nacionalizirane na kakšni drugi podlagi s kakšnim drugim aktom tedanjih oblasti, zato tudi po mnenju sodišča ne obstaja pravna podlaga za denacionalizacijo, kakor zatrjuje tožnica. Iz upravnih spisov pa izhaja tudi, da sporna parcela, obravnavana pod točko 2. izpodbijane odločbe, bivšim lastnikom s strani tedanjih oblasti ni bila odvzeta iz posesti, zato so bivši lastniki oziroma njihovi pravni nasledniki obdržali posest in pravico uporabe nad sporno parcelo. Iz tega razloga tudi v tem delu podlaga za denacionalizacijo ni podana. Takšne situacije namreč rešuje Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi Državnega pravobranilstva Republike Slovenije, kot zakonitega zastopnika Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS ter Slovenski odškodninski družbi, d.d. Ljubljana in delno ugodila pritožbi tožeče stranke A.A., tako da je dopolnilno odločbo Upravne enote A. z dne 16.12.2004 odpravila ter sama odločila: pod točko 1, da se zahteva za denacionalizacijo solastniškega deleža B.B. do 4/8 in C.C. do 1/8 (skupno 5/8), na nepremičninah parc. št. 2259/2 in 12/9 k.o. A., parc. št. 470/1 in 469/1 k.o. B. ter parc. št. 1359, 1360 in 1354 k.o. C., ki jo je vložila D.D. po pooblaščenki A.A., zavrne. Pod točko 2, da se zahteva za denacionalizacijo solastninskega deleža 5/8 v korist D.D., na nepremičnini parc. št. 2354/1, k.o. A., ki jo je vložila D.D. po pooblaščenki A.A., zavrne. Pod točko 3 pa je odločila, da se zadeva v preostalem delu, ki se nanaša na nacionalizirane nepremičnine parc. št. 470/2 in 469/2 k.o. B. ter parc. št. 1326/1, 1375/1, 2353/1 in 2353/2 k.o. A. vrne upravnemu organu prve stopnje v ponoven postopek. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka glede odločitve pod točko 1 navaja, da se odločitev nanaša na nepremičnine, ki so predmet pogodbe z dne 14.4.1961, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno s sklepom z dne 9.11.1995 Okrajnega sodišča v A., ki je bil potrjen s sklepom Višjega sodišča v D. z dne 10.4.1996, s katerim je bil denacionalizacijski zahtevek D.D. za denacionalizacijo solastniškega deleža 4/8 B.B. in 1/8 C.C. na parc. št. 1359, 1360, 1354, 2259/2, 12/9, 470/1 in 469/1 k.o. B., k.o. C. in k.o. A., zavrnjen, ker je bilo ugotovljeno, da ob sklenitvi pogodbe niso obstajale predpostavke, ki jih za utemeljitev zahteve za denacionalizacijo predpisuje določba 5. člena ZDen. Nadalje navaja, da tožeča stranka vztraja pri tem, da je zahteva za denacionalizacijo tudi v tem delu utemeljena, saj je bila pogodba sklenjena zaradi arondacije in je po njeni oceni pravni temelj v tem primeru podan v 3. členu Zakona o denacionalizaciji. Tožena stranka je navedeni ugovor zavrnila z obrazložitvijo, da predmetne parcele niso bile nikoli predmet podržavljenja, ampak so prešle s prejšnjih lastnikov na Živinorejski poljedelski kombinat, na podlagi pogodbe z dne 14.4.1961, zato je odločitev upravnega organa prve stopnje pravilna. Glede odločitve pod točko 2. izreka tožena stranka navaja, da je bilo z odločbo OLO A. z dne 4.5.1960 med drugim nacionalizirano tudi zemljišče parc. št. 2354/1. Njegovi lastniki B.B., E.E., F.F., G.G. in C.C. pa so skladno z določbo 38. člena Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Ur. list SFRJ št. 52/85, v nadaljevanju ZNNZGZ) zemljišče, ki jim je bilo nacionalizirano obdržali v posesti in z njim razpolagali v skladu z 39. členom ZNNZGZ. V nadaljevanju povzema vsa razpolaganja navedene nepremičnine in zaključuje, da s pogodbo z dne 14.4.1961 ni prišlo do razpolaganj s sporno nepremičnino v koristi Živinorejskega poljedelskega kombinata A.. V zvezi z odločitvijo pod točko 3. s katero je bila v ostalem delu zahteva za denacionalizacijo vrnjena upravnemu organu prve stopnje v ponoven postopek pa navaja glede citiranih parcel, da je prvostopenjski upravni organ v skladu z napotilom tožene stranke pravilno ugotovil, da za solastniški delež 5/8 pravice uporabe B.B. in C.C., ki je bil predmet pogodbe z dne 14.4.1961 pravni temelj za denacionalizacijo. Pravilno je tudi, na podlagi identifikacijskih potrdil, ugotovil današnje stanje nacionaliziranih parcel, vendar pa je bil pri sprejemanju odločitve premalo natančen zato je zmotno opredelil zavezanca za vrnitev v naravi. Zato je v celoti pritrdil pritožbenim navedbam Državnega pravobranilstva RS kot zakonitega zastopnika Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS ter Slovenske odškodninske družbe (v nadaljnjem besedilu SOD), ki je zavezana za plačilo odškodnine v obliki obveznic. Zavrnil pa je pritožbeni ugovor tožeče stranke glede odločanja o preostalem solastniškem deležu 3/8. Iz upravnih spisov namreč izhaja, da preostali solastninski delež 3/8, ki bi ga tožeča stranka želela denacionalizirati, po nacionalizaciji ni bil odvzet iz posesti bivših solastnikov, zato v tem delu denacionalizacije ni mogoče priznati. V zvezi z ugovorom tožeče stranke da je priznana odškodnina prenizka, pa navaja da se vrednost podržavljenega premoženja ugotavlja po določbi 44. člena ZDen. Metodologija in podzakonski predpisi, ki jih za ugotavljanje vrednosti določa ZDen ne omogočajo vračanja premoženja po njegovi polni, to je prometni ali celo tržni vrednosti. Zaradi boljšega razumevanja zadeve pa upravnemu organu prve stopnje nalaga, da naj ob ponovnem odločanju o višini obveznosti za katero je zavezana SOD odloči, da bo ugotovljena vrednost v Dem dejansko izplačljiva v valuti Republike Slovenije na dan plačila. V zvezi z nepremičninami vl. št. 268 in 267 k.o. B. pa navaja, da je na sicer nesporna dejstva upravni organ prve stopnje napravil napačen sklep, ko je zaključil, da B.B. in C.C. iz razloga, ker so bile do njiju poravnane vse obveznosti iz naslova denacionalizacije ne pripada nič več. Pri tem je izhajal iz dejstva, da so se stranke med seboj poravnale, vendar pa je ta zaključek preuranjen saj bi moral organ prve stopnje potem, ko je ugotovil, da je podlaga za denacionalizacijo podana v skladu z določbo 72. člena ZDen ugotoviti kolikšno odškodnino sta imenovani prejeli za odvzeti delež 5/8 parc. št. 469/2 in 470/2 oziroma parcel, ki so nastale iz navedenih parcel v času dejanskega odvzema. Sicer pa bo moral glede na stanje obravnavah zemljišč danes, ugotoviti kdo je zavezanec za vrnitev in ga kot stranko vključiti v postopek denacionalizacije in mu dati možnost, da se do zahtevka vlagateljice opredeli.

Tožeča stranka je dne 12.10.2005 pri tem sodišču vložila tožbo zaradi molka tožene stranke, ki jo je na poziv sodišča dne 3.2.2006 razširila na zgoraj navedeno izpodbijano odločbo tožene stranke. V tožbi, razširitvi tožbe in dopolnitvi tožbe z dne 22.2.2006 zatrjuje, da so bile vse parcele, ki so predmet tega postopka odvzete s pogodbo, ki je bila sklenjena zaradi arondacije, po kateri so prešla zemljišča v splošno ljudsko premoženje to pa je podlaga za denacionalizacijo po 3. členu Zakona o denacionalizaciji. Smiselno sodišču predlaga, da njeni tožbi ugodi in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi ter ji omogoči vrnitev vseh nacionaliziranih in arondiranih zemljišč v naravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih navedenih v izpodbijani odločbi ter sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

Državo pravobranilstvo Republike Slovenije, je kot zastopnik javnega interesa v tem upravnem sporu prijavil udeležbo, odgovora na tožbo ni podal. Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe in v izogib ponavljanju ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list št. 50/97, 65/97 in 70/00 - ZUS), v zvezi z ugovorom v tožbi pa še dodaja: Tožeča stranka izpodbija odločbo tožene stranke pod točko 1. ob zatrjevanju, da je zahteva za denacionalizacijo v delu, ki se nanaša na solastninska deleža B.B. do 4/8 in C.C. do 1/8 na nepremičninah, ki niso bile predmet nacionalizacije ampak so bile zatrjevanim denacionalizacijskim upravičenkam odvzete na podlagi pogodbe z dne 14.4.1961, ki je bila sklenjena zaradi arondacije in je zato po oceni tožeče stranke podan pravni temelj za denacionalizacijo v 3. členu ZDen.

Ugovor tožeče stranke v tem delu ni utemeljen.

Iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov nedvomno izhaja, da je bila pogodba z dne 14.4.1961 v delu, ki se tiče spornih parcel navedenih v točki 1. izreka izpodbijane odločbe predmet presoje Okrajnega sodišča v A., ki je s svojim sklepom z dne 9.11.1995 denacionalizacijski zahtevek tožeče stranke nanašajoč se na sporne nepremičnine zavrnilo z obrazložitvijo, da ni izkazano, da bi bila sporna pogodba sklenjena zaradi sile, grožnje ali zvijače kakšnega državnega organa torej, da ni podan razlog za denacionalizacijo iz 5. člena ZDen. Iz upravnih spisov nedvomno izhaja, da sporne parcele tudi niso bile nacionalizirane na kakšni drugi podlagi s kakšnim drugim aktom tedanjih oblasti. Z razliko od nepremičnin navedenih v točki 3. izpodbijane odločbe, ki so bile nacionalizirane z odločbo OLO A. z dne 4.5.1960 in s pogodbo z dne 14.4.1961 le odvzete iz posesti denacionalizacijskim upravičencem. Glede na navedeno tudi po mnenju sodišča ne obstaja zatrjevana pravna podlaga za denacionalizacijo, kot jo zatrjuje tožeča stranka.

Pod točko 2. izreka je tožena stranka odločila o zahtevku za denacionalizacijo zemljišč parc. št. 3254/1 k.o. A. in zahtevo za denacionalizacijo v tem delu zavrnila. Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe nedvomno izhaja, da je bila z odločbo OLO A. z dne 4.5.1960 sporna parcela nacionalizirala, ni pa bila odvzeta dotedanjim lastnikom iz posesti. Bivši lastniki so zato lahko v skladu z določbo 38. člena Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Ur. list SFRJ št. 52/58 - ZNNZGZ) zemljišče, ki jim je bilo nacionalizirano obdržali v posesti vse dotlej, dokler ga po odločbi Občinskega ljudskega odbora niso bili dolžni izročiti v posest občini ali komu drugemu, da na njem sezida zgradbo ali kakšen drug objekt ali izvede kakšna druga dela. Kakor izhaja iz upravnih spisov sporna parcela bivšim lastnikom s strani tedanjih oblasti ni bila odvzeta iz posesti, zato so bivši lastniki oziroma njihovi pravni nasledniki obdržali posest in pravico uporabe nad sporno parcelo. Iz tega razloga v tem delu podlaga za denacionalizacijo ni podana. Sodišče tožeči stranki pojasnjuje, da to situacijo rešuje Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. list RS št. 44/97 in 110/2002 - ZLNDL), ki v 2. členu določa, da nepremičnine postanejo lastnina fizičnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe. V 3. odstavku 2. člena pa je določeno, da v primeru, da je pravica uporabe na nepremičnini v korist fizične osebe, vpisana v zemljiški knjigi, se vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi opravi po uradni dolžnosti. Glede na navedeno je tožbeni ugovor tožeče stranke neutemeljen.

V ostalem delu je tožena stranka tožbi prizadetih strank in tožeče stranke v celoti ugodila in zadevo vrnila v ponovno odločanje. Sodišče, tako kot je bilo že navedeno, tudi v tem delu v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe in v izogib ponavljanju ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (čl. 67/2 ZUS). Posebnih ugovorov tožeča stranka v zvezi z odločitvijo tožeče stranke v tem delu ni podala, bo pa imela tožeča stranka možnost podajati svoje ugovore v ponovljenem postopku pred upravnim organom prve stopnje, kateremu je zadeve vrnjena v ponoven postopek.

Sodišče tako ugotavlja, da je bila postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, da je tožena stranka dejansko stanje pravilno in popolno ugotovila in je izpodbijana odločba pravilna in na zakon utemeljena, zato je tožbo tožeče stranke na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS, kot neutemeljeno zavrnilo.