Jedro

Habilitacija se dodeli z odločbo, in šele ko je z odločbo ugotovljeno, da se delavec ne izvoli ponovno v naziv, nastane utemeljen razlog za odpoved. Zato je s pravnomočnostjo odločbe o neizvolitvi v naziv (docent) v konkretnem primeru nastopil utemeljen razlog, zaradi katerega je po 3. alineji 1. odstavka 89. člena ZDR-1 mogoče podati redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

Izrek

I. Pritožba Univerze v A., Fakultete B. se glede umika tožbe šteje kot predlog za izdajo dopolnilnega sklepa.

II. Izpodbijani sklep o stroških postopka Fakultete B. se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

III. Pritožba tožnika se zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, pritožbeni stroški Fakultete B. so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo s katero je razsodilo: „I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 1. 8. 2014, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki, je nezakonita.

2. Tožeči stranki delovno razmerje po Pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 9. 1999, s pripadajočim aneksom št. 1 z dne 22. 7. 2002, aneksom št. 2 z dne 1. 8. 2008, pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 1. 12. 2014, temveč traja še naprej z vsemi pravicami iz Pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 9. 1999, s pripadajočim aneksom št. 1 z dne 22. 7. 2002, aneksom št. 2 z dne 1. 8. 2008. 2. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, ter ji za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje do vrnitve nazaj na delo priznati neprekinjeno delovno dobo ter pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco, vse v 8 dneh, pod izvršbo.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje do vrnitve nazaj na delo obračunati nadomestila plač v bruto znesku 2.918,37 EUR, od teh nadomestil plač v korist tožeče stranke obračunati in plačati vse pripadajoče prispevke in davke ter ustrezen neto znesek izplačati na osebni račun tožeče stranke, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega nadomestila plače, ki je 5. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.“

II. Fakulteta B. sama krije svoje stroške postopka.“

2. Univerza v A., Fakulteta B. vlaga pritožbo zoper odločitev o stroških postopka in po vsebini tudi glede umika tožbe. Navaja, da je Fakulteta B. že v odgovoru na tožbo ugovarjala pasivno legitimacijo, saj kot članica Univerze v A. sploh nima pravne subjektivitete in torej ne more biti stranka, zaradi česar mora sodišče tožbo zavreči. Po prejemu odgovora na tožbo je tožnik spremenil navedbo tožene stranke in kot toženo stranko navedel Univerzo v A. s sedežem C. ulica 12, A.. Na prvi narok za glavno obravnavo sta bili vabljeni obe toženi stranki. Tožena stranka Fakulteta B. primarno opozarja, da je sodišče odločilo zgolj zoper toženo stranko Univerzo v A. s sedežem C. ulica 12, A., med tem ko zoper toženo stranko Univerzo v A., Fakulteto B. s sedežem D. ulica 5, A., ni izdalo odločbe. Po stališču pravne teorije je subjektivna sprememba tožbe po vsebini tudi umik tožbe proti prvotno toženi stranki. Sodišče bi moralo po določbah ZPP izdati sklep o ustavitvi postopka zoper prvotno toženo stranko in odločiti o stroških postopka. Navedenega sodišče ni upoštevalo. Sodišče bi moralo izdati sklep o ustavitvi postopka ter odločiti o stroških postopka. Fakulteta B. priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožnik podaja odgovor na pritožbo in navaja, da je pred naslovnim sodiščem vložil tožbo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in je kot toženo stranko navedel Univerzo v A., Fakulteto B., pri čemer navaja, da je vložil tožbo kot pravni laik. S pripravljalno vlogo z dne 2. 2. 2015, vloženo po pooblaščenki tožnika, je tožnik naziv tožene stranke popravil tako, da je pravilno tožil Univerzo v A.. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je izdana na vlogi, na kateri je izrecno naveden naziv Univerza v A., Fakulteta B., D. ulica 5, A., pod odpovedjo pa sta podpisana tako rektor Univerze v A. kot tudi dekan Fakultete B.. Tožnik je tožil stranko, ki mu je odpoved pogodbe o zaposlitvi dala. Tako je bilo pričakovati, da je pravilno vložil tožbo zoper Fakulteto B.. Sprememba navedbe tožene stranke se ne šteje za spremembo tožbe. To izhaja tudi iz sklepa Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Pdp 51/2013 in Pdp 754/2012. Odpoved je podpisana tako s strani rektorja univerze, ki je zastopnik tožene stranke, kot tudi s strani dekana Fakultete B., zato je zmeda samo še večja. Zato je potrebno upoštevati 37. člen ZDSS-1 in odločitve Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Pdp 51/2013 in Pdp 754/2012. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Tožnik podaja pritožbo zoper sodbo ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovni postopek ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. Navaja, da izpodbija odpoved iz razlogov, ker: - je tožena stranka postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti izvedla v času suspenza pogodbe o zaposlitvi, - ker je odpoved tožena stranka podala po poteku 6-mesečnega roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, - ker postopek neizvolitve v naziv, ki je bil podlaga za izdajo odločbe senata Fakultete B. z dne 13. 2. 2014, ni bil pravilno voden.

Sodišče je napačno štelo, da je rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti pričel teči šele od pravnomočnosti odločbe, s katero je bilo odločeno, da se tožnik ne izvoli ponovno v naziv docenta za področje E. (torej od 13. 3. 2014 dalje) in da je bila odpoved pravočasna. Sodišče glede trenutka nastopa razloga nesposobnosti v zvezi s tem pa teka roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi navaja, da gre za dejansko vprašanje in da je razlog nesposobnosti nastopil s pravnomočnostjo odločbe Fakultete B., s katero tožnik ni bil ponovno imenovan v naziv docenta za področje E.. Sodišče navaja še, da je tožniku naziv ugasnil dne 7. 4. 2013, vendar pa bi bil lahko skladno z določbo 77. člena Meril za volitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev ter sodelavcev Univerze v A. ponovno izvoljen. Takšno stališče je napačno. Tožnik je sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto visokošolski učitelj, k pogodbi sta bila sklenjena še dva aneksa in sicer aneks št. 1 z dne 22. 7. 2002 in aneks št. 2 z dne 1. 8. 2008. Poleg navedenih aneksov je tožnik sklenil še dva dogovora in sicer:

1. Dogovor o mirovanju (suspenzu) pogodbe o zaposlitvi in o pravici do vrnitve na delo št. 210 694-5/2009 z dne 22. 12. 2008 ter

2. Dogovor o mirovanju (suspenzu) pogodbe o zaposlitvi in o pravici do vrnitve na delo z dne 21. 6. 2011. Ob podpisu dogovora o mirovanju z dne 21. 6. 2011 je tožena stranka vedela, da bo v času mirovanja naziv tožniku ugasnil, pa je kljub temu podpisala dogovor o mirovanju za čas trajanja funkcije tožnika za veleposlanika v F. (G.), in sicer do 19. 6. 2015 oziroma do dokončne vrnitve na fakulteto zaradi zaposlitve. Sodišče navaja, da četudi je tožniku naziv ugasnil, bi lahko bil tožnik po 77. členu Meril ponovno izvoljen v naziv. Po 226. členu Statuta Univerze A. se šteje, da nima zmožnosti za opravljanje dela delavec, ki ni obnovil habilitacijskega naziva, ki je pogoj za opravljanje del delovnega mesta, na katerega je razporejen. Postopek za imenovanje v naziv se ne prične na pobudo delodajalca, ki bi ugotavljal obstoj naziva ali ne, temveč na predlog zaposlenega delavca. Neizvolitev v naziv ne pomeni ugotovitve, da je nastopil razlog nesposobnosti, saj slednji nastopi že z dnem, ko naziv ugasne. Zato je 6-mesečni rok za podajo odpovedi iz razloga nesposobnosti nastopil 7. 10. 2013. Glede postopka odpovedi v času mirovanja je za konkreten postopek relevanten dogovor z dne 21. 6. 2011, s katerim je bilo med strankama dogovorjeno, da delavcu mirujejo pravice in obveznosti iz rednega delovnega razmerja na Fakulteti B. za čas trajanja funkcije in sicer do 19. 6. 2015, oziroma do dokončne vrnitve na fakulteto zaradi zaposlitve. V 3. členu dogovora je zapisano, da ima delavec pravico, da se v roku 5 dni po prenehanju razlogov za suspenz pogodbe o zaposlitvi vrne na delo na Fakulteti B.. V primeru, da se ne vrne na delo, mu preneha delovno razmerje. Upoštevajoč 2. odstavek 53. člena ZDR-1, med suspenzom pogodbe o zaposlitvi mirujejo pogodbene in druge pravice ter obveznosti iz delovnega razmerja, ki so neposredno vezane na opravljanje dela. V času suspenza tako kljub mirovanju pravic in obveznosti delavcu delovno razmerje ne preneha. Postopka odpovedi ne sme izvesti tožena stranka v času suspenza, kot to smiselno izhaja iz določbe 53. člena ZDR-1. Če v času trajanja suspenza pogodbe o zaposlitvi skladno z zakonom ni mogoče odpovedati iz razloga nesposobnosti, potem posledično to pomeni, da v času trajanja suspenza ni mogoče izvesti postopka za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Glede neizvedbe predlaganih dokazov je sodišče štelo, da je dejansko stanje dovolj razčiščeno in zato ni raziskovalo morebitnih nepravilnosti v postopku za izvolitev v naziv docent za področje E.. Iz tega razloga ni zaslišalo predlaganih prič. Stališče sodišča ni pravilno. Drži, da tožnik zoper odločbo senata Fakultete B. ni vlagal pritožbe, vendar samo iz razloga, ker mu je bilo pojasnjeno, da pritožbe ni potrebno vlagati, saj ta odločba senata Fakultete B. ne vpliva na nadaljnjo zaposlitev. Tako je tožniku vodja kadrovske službe H.H. izrecno zatrdila, da se zoper to odločbo ni potrebno pritožiti, saj lahko ponovno vloži vlogo za imenovanje v naziv in da ta sklep senata Fakultete B. ne vpliva na njegovo zaposlitev. Tožena stranka je tožnika načrtno zavajala v tej smeri. Tožnik je ves čas zatrjeval, da je imel vsa pozitivna mnenja za ponovno izvolitev v naziv, kar bi lahko predlagane priče tudi potrdile. Tako je dejansko stanje ostalo neugotovljeno. Kljub pozitivnim mnenjem tožnik ni bil imenovan v naziv, nato pa mu je bilo zagotovljeno, da to ne vpliva na njegovo zaposlitev in da pritožba ni potrebna. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

5. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Tožnik očita sodišču bistveno kršitev pravil postopka, le-ta ni podana, niti tožeča stranka ne pojasni konkretno, katera bistvena kršitev določil postopka naj bi bila storjena pred sodiščem prve stopnje. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev, izvedlo je tudi vse bistvene dokaze, pri čemer je obveznost sodišča, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s temi dokazi dokazati ter izvede le tiste dokaze, ki so bistvenega pomena za odločitev. Sodišče je izvedlo vse dokaze, ki so bili odločilni za presojo v konkretnem primeru. Ne drži trditev tožnika, da je bila tožba vložena zgolj zoper eno stranko. Pravda teče zoper obe stranki (tako Fakulteto B., kot Univerzo v A.), sodišče je tožbo vročalo v odgovor tako Fakulteti B. kot Univerzi v A., kar je razvidno iz spisa. Stroške sta med postopkom priglasili obe toženi stranki. Tožnik je vložil tožbo zoper Fakulteto B., torej stranko, ki sploh ne more biti stranka (v tem sporu nima pravne subjektivitete) in jasno je, da glede prvotno tožene stranke ne morejo nastati niti procesnopravni niti materialnopravni učinki vložitve tožbe, zaradi česar se slednji tudi ne morejo prenesti na novo toženo stranko Univerzo v A.. Sodišče je ugotovilo, da je bila tožniku vročena odločba senata Fakultete B. št. ... z dne 13. 2. 2014, s katero je bilo odločeno, da se tožnik ne izvoli ponovno v naziv docenta za področje E.. Ta ugotovitev je pritožbeno nesporna. Zoper navedeno odločbo tožnik ni vložil pritožbe, kar pomeni, da je odločba postala pravnomočna. Kdaj nastane utemeljen razlog za odpoved je dejansko vprašanje, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno rešilo. Odločba senata Fakultete B., ki je tožniku zavrnila ponovno izvolitev v naziv, je postala dokončna in pravnomočna 13. 3. 2014, saj se tožnik zoper njo ni pritožil. Navedeno pomeni, da tožnik habilitacijskega naziva ni obnovil, zaradi česar je nastopila situacija, ki jo ureja 226. člen Statuta Univerze v A.. Zgolj, če bi določba 226. člena Statuta določala, da nima zmožnosti za opravljanje dela delavec, ki mu je prenehal oziroma ugasnil naziv, bi bilo morda lahko pravilno tožnikovo stališče, da je razlog za odpoved nastal že dne 7. 4. 2013. Habilitacija se vedno podeli z odločbo in šele ko je z odločbo ugotovljeno, da se delavec ne izvoli ponovno v naziv, nastane utemeljen razlog za odpoved (torej dejstvo, da naziv ni obnovljen). Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti je bila podana pravočasno in skladno s 3. odstavkom 89. člena ZDR-1. Tožnik je bil nazadnje diplomat od 20. 6. 2011 do 31. 7. 2014. Suspenz pogodbe o zaposlitvi je bil med pravdnima strankama dogovorjen za čas trajanja opravljanja diplomatske funkcije na delovnem mestu vodja ... v F. (G.). Neutemeljene so pritožbene navedbe, da v času trajanja suspenza pogodbe o zaposlitvi ni mogoče izvesti postopka za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Kaj takšnega zakon ne določa. Pa tudi, če bi zavzeli stališče, da v času suspenza ni mogoče izvesti postopka za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (torej, da delavcu ni mogoče vročiti pisne obdolžitve ter izvesti zagovora), takšna kršitev (ob dejstvu, da je bila odpoved podana, ko je suspenz že prenehal) na veljavnost same odpovedi ne bi vplivala, saj je le manjšega pomena, še posebej glede na to, da se je tožnik zagovora udeležil in je imel možnost pojasniti vsa svoja stališča. Tožnik je torej s tem, ko se je udeležil zagovora (ki ga je na njegovo željo tožena stranka opravila celo dvakrat) privolil v izvedbo postopka v času suspenza (volenti non fit iniuria). Navedeno pomeni, da je pravica do naziva neodvisna od obstoja delovnega razmerja. Tretji odstavek 16. člena ZJU določa, da delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. Tožena stranka je tako v redni odpovedi kot v odgovoru na tožbo pojasnila, da je delodajalec preveril, ali ima možnost, da tožniku ponudi pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto, za katero izpolnjuje pogoje. Ugotovil je, da s takšnim delovnim mestom ne razpolaga, zato je izpeljal postopek za prenehanje pogodbe o zaposlitvi tožniku, nato pa pogodbo o zaposlitvi zakonito odpovedal. Tožnik tega konkretno ni navajal niti pred sodiščem prve stopnje oziroma niti ni navajal, da bi mu bila tožena stranka dolžna ponuditi drugo ustrezno delovno mesto, zato naj pritožbeno sodišče te navedbe kot prepozne in nekonkretizirane zavrne.

6. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba Fakultete B. pa je utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni storilo, prav tako je pravilno ugotovilo dejansko stanje, delno pa je zmotno uporabilo materialno pravo.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo dokaze s prečitanjem listinske dokumentacije, ki sta jo predložila tožnik in tožena stranka, pri čemer je ostale dokazne predloge kot nepotrebne zavrnilo. Tožnik uveljavlja pritožbeni ugovor glede neizvedbe predlaganih dokazov z zaslišanjem prič. Sodišče je v obrazložitvi v točki 13 navedlo, da ker je odločba o neizvolitvi v naziv z dne 13. 2. 2014 postala dokončna in pravnomočna in je osnova za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, je bilo dejansko stanje dovolj razčiščeno. Pritožbeno sodišče se z navedenim stališčem v celoti strinja, saj morebitne nepravilnosti v postopku izvolitve v naziv v predmetni zadevi ne morejo biti relevantne, saj je odločba o neizvolitvi v naziv postala dokončna in pravnomočna, ker je tožnik ni izpodbijal v sodnem postopku. Tako zaslišanje predlaganih prič, zlasti I.I. in J.J., dekana Fakultete B., ni potrebno. Tako so povsem brezpredmetne tudi pritožbene navedbe, da je vodja kadrovske službe H.H. tožniku izrecno zatrdila, da se zoper to odločbo ni potrebno pritožiti, saj lahko ponovno vloži vlogo za imenovanje v naziv in sklep senata Fakultete B. ne vpliva na njegovo zaposlitev. Navedeno pritožbeno navajanje niti ni relevantno, prav tako ga ni mogoče šteti za zavajanje in kar bi lahko vplivalo na predmetni postopek. Tudi navedbe, da je imel tožnik vsa pozitivna mnenja za ponovno izvolitev v naziv, ne vplivajo na predmetni postopek, glede zaposlitve na drugem delovnem mestu pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da so te navedbe povsem pavšalne. Tožnik ne pove, katero delo bi lahko opravljal in kje bi ga lahko tožena stranka sploh zaposlila. Tožnik pa bi moral tudi konkretno obrazložiti pritožbene razloge, saj je na njem breme utemeljitve pritožbe, kot določa 3. točka 335. člena ZPP. Tako sodišče ni storilo vsebinsko zatrjevane bistvene kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP - kršitev načela kontradiktornosti.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločalo le zoper toženo stranko Univerzo v A., C. ulica 12, A., pri čemer pa je v izreku sodbe v točki II odločilo, da Fakulteta B., D. ulica 5, A., sama krije svoje stroške postopka. Sodišče je v izreku odločilo o stroških stranke, za katero iz uvoda sodbe ne izhaja, da bi bila stranka postopka, kar pa ni pravilno. Navedeno tudi pomeni, da Fakulteta B. ni prejela sodbe, saj kot taka ni bila stranka v postopku ob izdaji sodbe. Iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo z dne 12. 5. 2015 izhaja, da se je tožena stranka Fakulteta B. strinjala s subjektivno spremembo tožbe in da se strinja z umikom, pri čemer pa je tožnik sicer navedel, da sklep o umiku v navedeni zadevi ni potreben. Posledično navedenemu bi moralo sodišče odločiti o umiku tožbe zoper Fakulteto B. in nato odločiti o stroških postopka, kar utemeljeno navaja (tožena) stranka Fakulteta B.. Pritožbeno sodišče je tako štelo pritožbo Fakultete B. v tem delu kot predlog za izdajo dopolnilnega sklepa glede umika tožbe. Posledično navedenemu je sodišče razveljavilo tudi izpodbijani sklep o stroških postopka Fakultete B. in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

10. Tožnik je podal pritožbo zoper odločitev sodišča prve stopnje in navajal, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 1. 8. 2014 tožniku podana prepozno. Ni mogoče slediti navedenim pritožbenim navedbam, da je utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi nastal že 7. 4. 2013 in bi morala tožena stranka tožniku podati odpoved v nadaljnjem roku šestih mesecev. Kot je bilo ugotovljeno po izvedenih dokazih, je bila tožniku dne 25. 2. 2014 vročena odločba senata Fakultete B. št. ... z dne 13. 2. 2014, s katero je bilo odločeno, da se tožnik ne izvoli ponovno v naziv docenta za področje E.. Navedeno med strankama tudi ni bilo sporno. Tožnik zoper odločbo ni vložil pritožbe, torej je le-ta postala dokončna in pravnomočna. V kolikor je tožnik menil, da je bil kršen postopek izvolitve, bi se moral pritožiti in izkoristiti zakonita pravna sredstva. Tožniku je dne 7. 4. 2013 ugasnil habilitacijski naziv docent, pri čemer bi bil lahko skladno s 77. členom Meril lahko ponovno izvoljen. Odločba o neizvolitvi je postala pravnomočna 13. 3. 2014, tako da je nastopila situacija po določilih 226. člena Statuta Univerze v A., ki določa, da se šteje, da nima zmožnosti za opravljanje dela delavec, ki ni obnovil habilitacijskega naslova, ki je pogoj za opravljanje del delovnega mesta, na katerega je razporejen (1. odstavek). Pristojni organ je delavcu dolžan ponuditi pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto, za katerega izpolnjuje pogoje, oziroma, če takega mesta ni, začeti postopek za prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Besedilo torej določa, da nima zmožnosti za opravljanje dela delavec, ki naziva ni obnovil, ne pa kot to zmotno meni tožnik, da nima zmožnosti za opravljanje dela delavec, ki mu je prenehal oziroma ugasnil naziv. Habilitacija se namreč dodeli z odločbo, in šele ko je z odločbo ugotovljeno, da se delavec ne izvoli ponovno v naziv, nastane utemeljen razlog za odpoved. Tako je sodišče pravilno štelo, da je s pravnomočnostjo odločbe o neizvolitvi v naziv v konkretnem primeru nastopil utemeljen razlog, zaradi katerega je po 3. alineji 1. odstavka 89. člena ZDR-1 mogoče podati redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Tožnik bi sicer lahko ponovno zaprosil za izvolitev v naziv, vendar to ne pomeni, da mora v tem času biti tudi v delovnem razmerju, saj veljaven habilitacijski naziv še ne pomeni delovnega razmerja pri delodajalcu. Statut namreč v 227. členu tudi določa, da se tistemu, ki je pravočasno vložil popolno zahtevo za izvolitev, vendar postopek do izteka veljavnosti dotedanjega naziva še ni končan, veljavnost obstoječega naziva podaljša do dokončne odločitve.

11. Tožnik v pritožbi uveljavlja tudi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti nezakonita, ker je tožena stranka vodila postopek v času suspenza pogodbe o zaposlitvi. Suspenz pogodbe o zaposlitvi ni trajal do 19. 6. 2015, temveč zgolj do prenehanja opravljanja diplomatske službe tožnika oziroma do tožnikove vrnitve nazaj na delo. Tožnik se je z dnem 1. 8. 2014 dejansko vrnil na delo k toženi stranki, kar med strankama v postopku tudi ni bilo sporno. Tožniku je diplomatska funkcija vodje ... v F. v G. prenehala z 31. 7. 2014, to pa pomeni, da so s tem dnem tudi vse pravice iz delovnega razmerja prenehale mirovati, pri čemer je tožena stranka tožniku podala odpoved z dnem 1. 8. 2014, torej prvi dan po prenehanju mirovanja pravic iz razloga, ker tožnik ni obnovil habilitacijskega naziva. Torej mu delovno razmerje ni prenehalo v času suspenza, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. ZDR-1 ureja suspenz pogodbe o zaposlitvi v 53. členu, pri čemer določa, da delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi, pri čemer pa ne določa, da ne sme voditi postopka za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v času mirovanja, ob tem pa je nesporno tudi, da tožena stranka ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi tožniku v času mirovanja pravic, temveč šele po poteku suspenza pogodbe z dnem 1. 8. 2014 v času ko je bil tožnik že v delovnem razmerju.

12. Pritožba tudi povsem neargumentirano navaja, da bi morala tožena stranka tožniku zagotoviti delo na drugem ustreznem delovnem mestu, pri čemer je tožena stranka v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in v odgovoru na tožbo pojasnila, da je preverila, ali ima možnost zaposlitve na drugem delovnem mestu, vendar takega delovnega mesta ni imela. Tožnik pa tudi povsem pavšalno navaja, da bi lahko opravljal drugo delo, ki bi ustrezalo njegovi izobrazbi in pri tem niti ne navede konkretno kakšno delo bi lahko opravljal oziroma s kakšnim ustreznim delom je tožena stranka razpolagala.

13. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče odločilo tako kot izhaja iz izreka.

14. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP. Tožnik sam krije svoje stroške postopka, saj s pritožbo ni uspel. Pritožbeni stroški Fakultete za družbene vede so nadaljnji stroški postopka.