Jedro

Prvi odstavek 214. člena ZPP določa, da ni treba dokazovati dejstev, ki jih je stranka pred sodiščem priznala. Ker zakon ne določa oblike priznanja dejstev, za uporabo navedenega pravila ni nujno potrebno dobesedna zapisniška ugotovitev, da je konkretno dejstvo nesporno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi bila toženca dolžna tožeči stranki plačati 1.069.478,11 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.7.2000 do plačila ter ji povrniti njene pravdne stroške. Obenem je tožečo stranko zavezalo k plačilu pravdnih stroškov tožencev v višini 150.750 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.4.2002 do plačila. Sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da je terjatev zastarala. Triletni zastaralni rok naj bi pričel teči z odpovedjo -posojilne pogodbe in sicer dne 16.3.1993 ter naj bi pretekel pred vložitvijo tožbe (20.7.2000), četudi bi bilo šteti plačilo tožene stranke dne 16.4.1997 kot pripoznavo dolga in s tem pretrganje zastaranja.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo ter takšno sodbo potrdilo. V razlogih sodbe je zavrnilo pritožbene navedbe, češ da poskusa vnovčitve akceptnega naloga dne 16.3.1993 ni mogoče šteti za odpoklic posojila. Zavrnilo je tudi pritožbeno grajo ugotovitve, da je bilo zadnje plačilo opravljeno 16.4.1997. Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve pravil pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj razveljavi sodbi nižjih sodišč, podredno pa le sodbo druge stopnje. Revizija v vsebinskem delu vztraja pri graji ugotovitve, da je tožena stranka nazadnje vrnila posojilo aprila 1997. Takšna dejanska ugotovitev naj bi bila plod napačno povzetih izjav in trditev strank. Po stališču revidenta je podano nasprotje med razlogi sodb nižjih sodišč ter vsebino listin in zapisnikov.

Sodišči sta namreč navedli, da naj bi tožeča stranka priznala kot nesporno, da je bilo zadnje plačilo opravljeno aprila 1997. Na naroku je toženka priznala kot nesporno dejstvo le to, da je tožena stranka odplačevala posojilo tega leta, ne pa da je bilo to prav aprila. Če se je sodišče že odločilo, da bo na podlagi izjav strank povzelo kaj je res nesporno, potem bi moralo to storiti na naroku, ne pa šele v sodbi, ko stranka z začudenjem prebere, kaj bi naj bilo nesporno. Če že, potem je iz zapisnika jasno povzeti, da je bilo nesporno, da je bilo zadnje plačilo izvedeno leta 1997, ne pa da je bilo izvedeno aprila tega leta. Tega tožeča stranka enostavno ni pripoznala kot nesporno dejstvo, zato predstavlja dajanje takšnega značaja strankinim izjavam s strani sodišč bistveno kršitev postopka. Zaradi zmotne presoje nespornih okoliščin primera je podana tudi zmotna uporaba prava, ki se zrcali v presoji zastaranosti tožbenega zahtevka.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 26/99 - 2/2004; ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Tožeča stranka se v reviziji omejuje na problem dejanske ugotovitve nižjih sodišč, da je bilo zadnje plačilo posojila izvršeno v aprilu 1997. Takšna dejanska ugotovitev naj bi bila po revidentovem stališču posledica bistvene kršitve pravil pravdnega postopka. Bistvena kršitev pravil pravdnega postopka naj bi bila podana zato, ker naj bi bilo o tem dejstvu nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodb nižjih stopenj (tj., da je bilo to dejstvo med strankama nesporno), in vsebino zapisnika z glavne obravnave, kjer sta se stranki o tem dejstvu izjasnjevali.

Očitek bistvene kršitve pravil pravdnega postopka pa ni utemeljen. Najprej zato, ker temelji na zmotnem stališču, da mora biti podana popolna identiteta med zapisnikom in razlogi sodbe o vsebini tega zapisnika, poleg tega pa tudi zato, ker ne gre za pravno odločilno dejstvo.

Razlogi sodbe o vsebini listine ali zapisnika so lahko ugotavljanje njene dejanske vsebine - tj. proces ugotavljanja dejanskega stanja, lahko pa so tudi ugotavljanje procesnega (tj. pravnega) pomena, ki ga imajo izjave strank, kakor so vsebovane v zapisniku. Pri tem, ko sodišče v sodbi razloži pravni pomen vsebine zapisnika, je odločilna pravna vsebina, ki jo sodišče s tem poda, ne pa natančen besedni izraz, ki ga uporabi. Procesni pomen, ki ga je sodišče dalo vsebini zapisnika, pa je, da ni treba dokazovati, da je bilo zadnje plačilo izvršeno aprila 1997, saj je podan procesni položaj iz 214. člena ZPP. Takšen zaključek je pravilen, čeprav iz zapisnika z glavne obravnave dne 4.4.2002 (l.št.20) res ni razvidno, da bi tožena stranka v prav vseh prvinah izrecno priznala s strani tožene stranke zatrjevano dejstvo, da je bilo zadnje plačilo opravljeno aprila 1997. Manjka namreč časovna prvina, ki natančneje (tj. po točnem datumu) opredeljuje, kdaj je bilo izvršeno zadnje plačilo, tožeča stranka pa je navedla le letnico 1997. A vendar ni sporno, konkretno katero trditev tožene stranke je priznala in to je tisto, v kateri je tožena stranka navedla točen datum zadnjega plačila - 16.4.1997 (l.št. 8). Že to, da tej trditvi ni tožeča stranka nikoli nasprotovala, po sistemu afirmativne litiskontestacije (op1) pomeni, da gre za molče priznano dejstvo. V obravnavani zadevi pa gre celo za več kot le molčeče, neprerekano priznanje, saj je tožeča stranka izjavila: "Kot je tožeča stranka že navajala, je tožena stranka po malem stalno nekaj plačevala, nazadnje, kot sama trdi, naj bi del dolga poravnala v letu 1997." (l.št.20).

Kot rečeno, pa to dejstvo tudi ni pravno odločilno. Navedeno dejstvo bi imelo pravno odločilen pomen, če bi bila od njegovega (ne)obstoja odvisna odločitev o ugovoru zastaranja in v tem primeru bi bilo to dejstvo revidentu v prid. Ker pa je od tega datuma (16.4.1997), ko je bil tek zastaranja z delnim plačilom pretrgan, do vložitve tožbe pretekla celotna zastaralna doba, je bilo na tožeči stranki trditveno in dokazno breme, da je kakšen dogodek (npr. kasnejše plačilo) zastaranje znova pretrgal. Tega pa tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni niti trdila, marveč je to poizkusila šele v pritožbi, kar pa je predstavljalo nedovoljeno pritožbeno novoto. Slednje ji je pojasnilo že pritožbeno sodišče. Ker je revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka neutemeljen, sodišči nižjih stopenj pa sta na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabili materialno pravo, je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo (378. člen ZPP).

Opomba 1: Slovenska teorija zagovarja v zvezi z dejstvi, ki se štejejo za priznana in jih ni treba dokazovati, prav sistem afirmativne litiskontestacije. Glej: J. Juhart, Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije, Ljubljana 1961, str. 357, čigar stališču se pridružuje L. Ude - Civilno procesno pravo, Ljubljana 2002, str. 228, 229.