Jedro

Za presojo višine reparacije za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini plače, ki bi jo tožnik prejemal pri toženi stranki, če bi delal, se vzame plača, kot je dogovorjena z veljavno pogodbo o zaposlitvi, ne glede na to, ali delovno mesto, na katerega se ta pogodba o zaposlitvi nanaša, še obstaja in ali je bil tožnik v vtoževanem obdobju sposoben delati ali ne.

Tožnik je upravičen do zakonskih zamudnih obrestmi od pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od uveljavljanja tožbenega zahtevka dalje, saj rok za plačilo pogodbene kazni ni določen in je tožena stranka prišla v zamudo šele v vložitvijo tožbe.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: razveljavi v 1. točki izreka in se v tem delu tožba zavrže; razveljavi:

v 2. točki izreka v znesku nad 20.202,42 EUR bruto, to je za obdobje od 1. 3. 2007 do 31. 8. 2009; v točki 1. b (pravilno: 2. b) in točki 2 (pravilno: 3), to je glede odločitve o stroških postopka in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; delno spremeni: v točki 2. a tako, da se na novo glasi: „Plačo za obdobje od 19. 7. 2004 do 28. 2. 2007 v znesku 20.202,42 EUR bruto.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati plače v bruto zneskih, odvesti davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto zneske od naslednjih bruto zneskov: bruto (EUR) zapadlost za leto 2004 julij 254,93 24. 9. 2005 avgust 600,09 24. 9. 2005 september 600,09 24. 9. 2005 oktober 600,09 24. 9. 2005 november 600,09 24. 9. 2005 december 600,10 24. 9. 2005 bruto (EUR) zapadlost za leto 2005 januar 600,09 24. 9. 2005 februar 600,10 24. 9. 2005 marec 600,10 24. 9. 2005 april 612,36 24. 9. 2005 maj 612,36 24. 9. 2005 junij 612,36 24. 9. 2005 julij 612,36 24. 9. 2005 avgust 662,47 24. 9. 2005 september 662,48 18. 10. 2005 oktober 662,48 18. 11. 2005 november 662,48 18. 12. 2005 december 662,48 18. 1. 2006 bruto (EUR) zapadlost za leto 2006 januar 662,48 18. 2. 2006 februar 662,48 18. 3. 2006 marec 662,47 18. 4. 2006 april 662,48 18. 5. 2006 maj 662,47 18. 6. 2006 junij 662,48 18. 7. 2006 julij 662,48 18. 8. 2006 avgust 678,26 18. 9. 2006 september 678,26 18. 10. 2006 oktober 678,26 18. 11. 2006 november 678,26 18. 12. 2006 december 678,26 18. 1. 2007 bruto (EUR) zapadlost za leto 2007 januar 678,73 18. 2. 2007 februar 677,54 18. 3. 2007 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih neto zneskov od njihove zapadlosti dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Višji obrestni zahtevek se zavrne. Kar zahteva tožeča stranka drugače, se zavrne.“; v točki 1. č (pravilno: 2. č) izreka sodbe sodišča prve stopnje tako, da se na novo glasi: „Tožena stranka je dolžna obračunati tožeči stranki bruto regres za letni dopust: za leto 2005 v znesku 793,48 EUR, zapadlost 24. 9. 2005, za leto 2006 v znesku 817,58 EUR, zapadlost 1. 7. 2006, za leto 2007 v znesku 866,19 EUR, zapadlost 1. 7. 2007, za leto 2008 v znesku 866,19 EUR, zapadlost 1. 7. 2008 in za leto 2009 v znesku 866,19 EUR, zapadlost 1. 7. 2009. Od zgoraj navedenih bruto zneskov je tožena stranka dolžna odvesti davke in tožeči stranki izplačati neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od njihove zapadlosti dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo. Kar zahteva tožeča stranka drugače, se zavrne.“; v točki 1. d (pravilno 2. d) izreka sodbe sodišča prve stopnje tako, da se na novo glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki pogodbeno kazen zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v znesku 2.418,75 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. 7. 2007 dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.“ V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je ugotovilo, da delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki traja ves čas tudi od 19. 7. 2004 dalje, na podlagi pravno veljavne pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 10. 1994 (s popravnim sklepom z dne 30. 11. 2009 je datum popravljen iz 17. 10. 2004 na 17. 10. 1994) in da ima zato tožeča stranka vse pravice iz delovnega razmerja (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati obveznosti, ki izvirajo iz delovnega razmerja za obdobje od 19. 7. 2004 dalje do ponovnega nastopa dela, to je plačo za obdobje od 19. 7. 2004 do 31. 8. 2009 v znesku 42.802,95 EUR bruto. Od vsakokratne mesečne bruto plače je dolžna plačati za tožečo stranko prispevke in davek in ji izplačati neto plačo v skupnem znesku 30.429,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov navedenih v bruto in neto zneskih ter z njihovo zapadlostjo, razvidnih iz izreka sodbe označeno z 2. a. Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati plačo od 1. 9. 2009 dalje v mesečnem znesku 790,61 EUR bruto in po vsakokratnem mesečnem odvodu prispevkov in davkov izplačati neto znesek 571,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu zapadlosti plače za pretekli mesec do plačila (1. b točka izreka sodbe, pravilno: 2. b točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna na podlagi plačanih prispevkov vpisati delovno dobo v delovno knjižico tožeče stranke v roku 15 dni, da ne bo izvršbe (1. c točka izreka sodbe, pravilno: 2. c točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna obračunati tožeči stranki bruto regres za letni dopust za leto 2005, 2006, 2007, 2008 in 2009, določeno v bruto in neto zneskih (1. č točka izreka sodbe, pravilno: 2. č točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati pogodbeno kazen zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v znesku 2.418,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 8. 3. 2007 dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe in višji tožbeni zahtevek zavrnilo (1. d točka izreka sodbe, pravilno: 2. d točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 1.193,86 EUR, v roku 15 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, da ne bo izvršbe (2. točka točka izreka sodbe, pravilno: 3. točka izreka sodbe).

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podredno, da pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Navaja, da je dne 19. 10. 2009 nasprotovala zvišanju tožbenega zahtevka, da sodišče s sklepom ni dovolilo zvišanja zahtevka, zato so navedbe v razlogih sodbe, da je spremembo tožbe dovolilo, v nasprotju z zapisnikom glavne obravnave z dne 4. 11. 2009. Sodišče je tako prekoračilo tožbeni zahtevek z dne 24. 9. 2008. Odločitev sodišča prve stopnje v 1. točki izreka je v nasprotju s pravnomočno odločitvijo, da je toženka dolžna tožniku ponuditi sklenitev pogodbe o zaposlitvi za opravljanje drugega dela na delovnem mestu v skladu z njegovo preostalo delovno zmožnostjo in strokovno izobrazbo oziroma usposobljenostjo ter odločitvijo, da se zavrne zahtevek za sklenitev pogodbe o zaposlitvi in omogočanje opravljanja dela na navedenem delovnem mestu. Z odločanjem o že razsojeni stvari in sprejemom odločitve, ki je v nasprotju s predhodno citiranima sodbama, je sodišče storilo bistveno kršitev določbe 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Z odločitvijo, da je za presojo delovnopravnega razmerja med pravdnima strankama pravno veljavna pogodba z dne 17. 10. 1994, je sodišče prezrlo usmeritve, ki jih je dalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Le-to je opozorilo, da prvotna odločitev o nadomestilu tožniku ne vsebuje konkretne opredelitve, za katero delo bi šlo oziroma katero delo bi tožnik pri toženki opravljal v času, za katerega vtožuje plačilo nadomestila. Odločitev sodišča je nezakonita, ker ustvarja pravno fikcijo in skuša za nazaj ustvariti pravno podlago za ugoditev zahtevku kot ga je postavil tožnik. Brez razjasnitve, ali je tožnik za čas po prenehanju delovnega razmerja upravičen do kakršnegakoli prejemka od tožene stranke, na kakšni podlagi in v kakšni višini, ni mogoče odločati o višini zahtevka. Tudi ni mogoče predpostavljati, da bi tožnik delal na delovnem mestu v Divači, ker je bil njegov zahtevek v zvezi s tem pravnomočno zavrnjen. V nasprotju z listinami v spisu je tudi predpostavka, da bi tožnik delal, ker je Medicina dela dne 2. 6. 2008 izdala spričevalo, po katerem tožnik trajno ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela pri toženi stranki. Tožena stranka meni, da bi bilo najprej potrebno ugotoviti, katero delo bi tožnik lahko opravljal, saj je priznanje pravic ne glede na vrsto in vsebino dela, v nasprotju z načelom pravičnosti. Pri izpodbijani sodbi ni razlogov o tem, zakaj je nepravilno stališče toženke, da bi bilo potrebno ugotoviti, ali je bil tožnik v vtoževanem obdobju sposoben delati. Opozarja, da je tožeča stranka šele po odločitvi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in vrnitvi zadeve v ponovno sojenje glede višine plače oziroma nadomestila postavila določen denarni zahtevek po višini, in sicer z vlogo z dne 24. 9. 2008. Tožena stranka je v vlogi z dne 21. 10. 2008 ugovarjala zastaranje dela zahtevka v obrestnem delu zaradi triletnega zastaralnega roka in je izrecno postavila ugovor, da so zamudne obresti zastarale do 24. 9. 2005. Sodišče se v izpodbijani sodbi o tem ugovoru ni izreklo in ga ni upoštevalo. S svojo odločitvijo je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče je tožniku prisodilo plače kot če bi ves čas od 19. 7. 2004 do 31. 8. 2009 delal po pogodbi o zaposlitvi z dne 17. 10. 1994 na delovnem mestu priučeni poklicni delavec 2 – čuvaj objektov in naprav v Divači, z upoštevanjem osnovne plače, dodatka na delovno dobo in napredovanja, čeprav upoštevanja napredovanja pri ugotavljanju višine plače sodišče ni določilo kot nalogo izvedenca, niti tega ni uveljavljala tožeča stranka. Izvedenec je tako ugotavljal višino plače na neobstoječem (ukinjenem) delovnem mestu po pogodbi iz leta 1994, na vrnitev katerega je bil zahtevek tožnika pravnomočno zavrnjen. Izvedenec je za ugotovitev plače neobstoječega delovnega mesta samoiniciativno upošteval tudi napredovanje in štel, da bi tožnik na delovnem mestu dne 1. 3. 2007 napredoval za en plačilni razred in tako dosegel višjo plačo. Izvedenec svoje naloge ni opravil v skladu z nalogo, kot jo je določilo sodišče. Opozarja, da je izvedenec plače računal na podlagi podatkov o obračunih plač pri toženi stranki (količniki osnovne plače na dan 1. 4. 2005, 1. 8. 2005 in 1. 3. 2007), vendar na te datume tožena stranka plače tožniku ni obračunavala po pogodbi z dne 17. 10. 1994, temveč po pogodbi z dne 10. 3. 2004. Nobene osnove ni bilo, da bi se plača tožnika še nadalje obračunavala po pogodbi iz leta 1994, ker tega delovnega mesta ni bilo več. Razlogi sodbe o tem, zakaj je sodišče štelo, da je tožnik napredoval po 1. 3. 2007, so nerazumljivi. Izrek sodbe sodišča prve stopnje, ki določa, kakšne bruto mesečne zneske plače je dolžna obračunati tožena stranka za tožnika in kakšne mesečne neto zneske mu je dolžna izplačati, je v nasprotju z davčnimi predpisi, po katerih je merilo in osnova za višino izplačila neto plače edinole znesek bruto plače. Delodajalec namreč obračuna in plača davke in prispevke od bruto plače po stopnji in v višini na dan obračuna in izplačila, kar pomeni, da ima sprememba stopnje davkov in prispevkov vpliv na višino neto izplačila. Izpodbijana sodba tega ne upošteva. Take sodbe ne bo mogoče izvršiti. Sodišče je nadalje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku od 1. 9. 2009 dalje plačati plačo v mesečnem znesku 790,61 EUR bruto in vsakokratne zneske neto 571,78 EUR z obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu zapadlosti plačati za pretekli mesec. Tak izrek sodbe je nerazumljiv, saj ni jasno, ali so tožniku priznane bodoče plače za vse mesece od 1. 9. 2009 dalje ali le za mesec september 2009. S tem sodišče tudi ne upošteva, da tožnik dela ne opravlja in ga ne bo opravljal, ker ne izpolnjuje zdravstvenih pogojev. Sodišče je tako določilo mesečno denarno rento, kot jo pozna odškodninsko pravo, kar pa je v nasprotju s pravnomočno odločitvijo v tem sporu. Tožnik namreč ni upravičen do odškodnine za nepremoženjsko škodo. Tožena stranka izpodbija tudi odločitev o regresu za letni dopust. Tožnik zahtevka ni specificiral po višini oziroma ni utemeljil, s čim utemeljuje posamezne zneske. Sodbe se ne da preizkusiti, ker sodišče ne navaja, koliko je znašalo 70 % povprečne bruto mesečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji. Izpodbijana sodba je toženi stranki naložila tudi plačilo pogodbene kazni z zamudnimi obrestmi od 8. 3. 2007 dalje. Tožniku je delovno razmerje prenehalo 18. 7. 2004, tožbeni zahtevek na plačilo pogodbene kazni, pa je prvič postavil dne 24. 9. 2008. Tožnik je zahteval zamudne obresti od pogodbene kazni od 8. 3. 2007, ko je višje sodišče potrdilo prvostopenjsko sodbo glede nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Ne glede na datum ugotovitve nezakonitosti izredne odpovedi, tožeča stranka ne more terjati zamudnih obresti od pogodbene kazni za čas pred uveljavljanjem zahtevka. Ker je tožena stranka uspela z revizijo in je bila odločitev o revizijskih stroških pridržana za končno odločbo, je nesprejemljiva odločitev sodišča, da tožena stranka ni upravičena do povrnitve nikakršnih stroškov, ker naj bi se njen uspeh v glavnem nanašal na novo pogodbo o zaposlitvi. To ne drži, saj je iz revizijske odločbe razvidno, da je tožena stranka v predhodnem postopku uspela v celoti, denarni del tožbenega zahtevka je bil razveljavljen, zahtevek za plačilo nematerialne škode, je bil zavrnjen, zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nezakonite odpovedi, je bil zavržen. Tako je tožena stranka v predhodnem postopku uspela v celoti. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je s pripravljalno vlogo z dne 24. 9. 2008 najprej postavil ugotovitveni tožbeni zahtevek, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ves čas traja od 8. 7. 2004 dalje na podlagi veljavne pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 10. 1994 in opredelil višino tožbenega zahtevka iz naslova plače in regresa za letni dopust ter iz naslova plačila pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Ker sodišče ni sprejelo izvedenskega mnenja izvedenca S.L, ker je temu ugovarjala tožena stranka, je sodišče postavilo novega izvedenca finančne stroke. Tožnik je po pridobitvi novega izvedeniškega mnenja opredelil tožbeni zahtevek po višini. Meni, da je sodišče odločilo pravilno, saj je na podlagi pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Pd 409/2004 z dne 12. 11. 2004 odločeno, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal toženec tožniku dne 27. 1. 2004 nezakonita ter da ta pogodba o zaposlitvi med pravdnima strankama nima pravnega učinka. Odločeno je tudi, da je tožena stranka dolžna pozvati tožnika na delo na ustrezno delovno mesto v roku osem dni, da ne bo izvršbe. Ta pogodba o zaposlitvi z dne 27. 1. 2004 je nadomestila pogodbo o zaposlitvi z dne 17. 10. 1994. Potem pa je tožena stranka tožniku dne 17. 6. 2004 z učinkom od 18. 7. 2004 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 27. 1. 2004. Ta izredna odpoved pa je bila pravnomočno razveljavljena. Sedaj se postavlja materialnopravno vprašanje, kakšen je delovnopravni status tožnika, ki je pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih delal več kot 24 let. V posledici nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je upravičen do prejemkov iz delovnega razmerja od dne nezakonitega delovnega razmerja dalje. Argumentacija tožene stranke, da reparacije ni možno določiti iz razloga, ker tožnik naj ne bi imel veljavno sklenjene pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 10. 1994, ker se le-ta nanaša na delovno mesto v D..., ki je ukinjeno, je pravno nevzdržno. Pri obstoju dveh pravnomočnih sodb Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z odločitvijo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 1. 2004 nezakonita in da med pravdnima strankama ta pogodba nima pravnega učinka ter da je potem izredna odpoved iste pogodbe o zaposlitvi postala nezakonita, je zagotovo, da obstaja pravno dejstvo veljavnega delovnega razmerja za nedoločen čas za delovno mesto priučeni poklicni delavec II – čuvaj objektov in naprav, ki je vsebovano tako v pogodbi o zaposlitvi iz leta 1994 kot tudi v veljavni pogodbi o zaposlitvi iz leta 2004. Zato je sodišče pravilno glede delovnopravne reparacije upoštevalo to delovno mesto ob odmeri višine pričakovane plače, vse na podlagi edino veljavne pogodbe iz leta 1994. Tožena stranka je tista, ki obstruira na vse načine tožnika, da opravlja delo na ustreznem delovnem mestu. Ona bi morala opraviti reintegracijo tožnika na podlagi pravnomočne sodbe opr. št. II Pd 409/2004 z dne 12. 11. 2004. To bi morala storiti tudi na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 321/2007. Tožena stranka tega še ni storila. Zaradi njenega samovoljnega ravnanja se morajo vzeti parametri iz zadnje veljavne pogodbe o zaposlitvi iz leta 1994. Sodišče prve stopnje je odločilo, da dovoli spremembo tožbe, kar je razvidno iz zapisnika iz obravnave z dne 14. 11. 2009. Tožnik je pravilno in pravočasno zahteval plačilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glede teka obresti od pogodbene kazni pa je Višje delovno in socialno sodišče s sodbo opr. št. Pdp 624/2006 z dne 8. 3. 2007 ugotovilo, da je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje. Tako ni nastalo zastaranje plačila obresti za pogodbeno kazen. Tožnik je na podlagi veljavne pogodbe o zaposlitvi iz leta 1994, zaposlen pri toženi stranki kot invalid III. kategorije invalidnosti. Tožena stranka niti lečeči zdravnik nista predlagala nove ocene invalidnosti. Zato je zahteva tožene stranke v tem postopku o postavitvi izvedenca medicinske stroke in ocena delazmožnosti izven konteksta postavljenega tožbenega zahtevka. Sodišče je zato pravilno zavrnilo navedeni dokazni predlog.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalagajo določbe 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka odločalo o tožbenem zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, s čimer je storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 12. točke prvega odstavka 339. člena ZPP, da je v delu odločitve glede napredovanja tožnika napačno uporabilo materialno pravo, v posledici česar ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, v delu odločitve o teku zakonskih zamudnih obresti in dolžnosti plačila določenih neto zneskov in teku zakonskih zamudnih obresti od pogodbene kazni, je zmotno uporabilo materialno pravo. V ostalem pa je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko je z izpodbijano sodbo ponovno odločalo o delovnem razmerju tožeče stranke pri toženi stranki za čas od 19. 7. 2004 dalje, saj je o tem tožbenem zahtevku že bilo pravnomočno razsojeno s sodbo sodišča prve stopnje opr. št. II Pd 829/2004, v zvezi s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 624/2006 in sodbo in sklepom opr. št. VIII Ips 321/2007 ter sodbo II Pd 409/2004. S sodbo opr. št. II Pd 409/2004 z dne 12. 11. 2004, ki je postala pravnomočna 26. 1. 2005, je bilo razsojeno, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 1. 2004 nezakonita in da pogodba o zaposlitvi z dne 27. 1. 2004 nima pravnega učinka. Toženi stranki je bilo naloženo, da je dolžna pozvati tožnika na delo na ustrezno delovno mesto. S sodbo sodišča prve stopnje opr. št. II Pd 829/2004 je bilo na podlagi sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 321/2007 razsojeno, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 6. 2004, s katero je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi z dnem 19. 6. 2004, nezakonita. Toženi stranki je bilo naloženo, da je dolžna tožniku ponuditi sklenitev pogodbe o zaposlitvi za opravljanje drugega dela na delovnem mestu v skladu z njegovo preostalo delovno zmožnostjo in strokovno izobrazbo oziroma usposobljenostjo v roku 30 dni. Na podlagi navedenih odločitev izhaja, da je bilo o delovnem razmerju tožeče stranke pri toženi stranki že pravnomočno razsojeno in sodišče prve stopnje o takem tožbenem zahtevku ni smelo več odločati. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 1. točki izreka razveljavilo in tožbo v tem delu zavrglo.

Neutemeljene pa so pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo v zvezi z reparacijskim zahtevkom postaviti izvedenca medicinske stroke in ugotavljati, za kakšno delovno mesto je bil tožnik sposoben v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 19. 7. 2004 dalje. To za razrešitev tožbenega zahtevka za plačilo razlike v plači in ostalih prejemkov iz delovnega razmerja za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do odločanja sodišča prve stopnje ni bilo pomembno, saj tožena stranka tožnika ni pozvala ponovno na delo in mu tudi ni ponudila pogodbe o zaposlitvi skladno z odločitvijo revizijskega sodišča. Zato je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je ugotavljalo, katera je bila zadnja veljavna pogodba o zaposlitvi, ki jo je imel tožnik sklenjeno s toženo stranko. Kajti na podlagi te pogodbe je moralo sodišče odmeriti reparacijo za vtoževani čas, to je od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila zadnja veljavna pogodba o zaposlitvi pogodba o zaposlitvi, sklenjena med strankama dne 17. 10. 1994. Pri tem je pravilna navedba tožeče stranke v odgovoru na pritožbo, da sta obe pogodbi o zaposlitvi, tako razveljavljena pogodba o zaposlitvi z dne 27. 1. 2004, kot pogodba o zaposlitvi z dne 17. 10. 1994, določali tožniku enako plačo, in sicer je šlo v obeh primerih za drugo tarifno skupino, uvrščeno v 08 plačilni razred. Tako je sodišče prve stopnje pravilno sprejelo izvedeniško mnenje, ki je za obdobje od 19. 7. 2004 do 28. 2. 2007 upoštevalo višino plače za drugo tarifno skupino 08 plačilni razred pri toženi stranki. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da sodišče prve stopnje ni dopustilo razširitve tožbenega zahtevka in da je odločalo preko tožbenega zahtevka. Iz zapisnika glavne obravnave z dne 4. 11. 2009 izhaja, da je sodišče obravnavalo tožbeni zahtevek postavljen v vlogi z dne 7. 10. 2009, iz česar sledi, da je dovolilo spremembo tožbe in so zato neutemeljene pritožbene navedbe, da je odločalo preko tožbenega zahtevka.

Kot je bilo že zgoraj navedeno, je zadnja veljavna pogodba o zaposlitvi med strankama pogodba o zaposlitvi z dne 17. 10. 1994, ki je bila podlaga za odločanje o tem, kakšno plačo bi tožnik prejemal pri toženi stranki, v kolikor ne bi bilo nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Tožena stranka bi namreč tožniku morala obračunati plačo po veljavni pogodbi o zaposlitvi, ne glede na to, ali je dejansko še obstajalo delovno mesto, za katerega je tožnik imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Šele od sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi bi namreč tožena stranka bila dolžna obračunati drugačno višino plače. Tudi ni pomembno, ali je bil tožnik v vtoževanem obdobju sposoben delati ali ne, kajti zaradi nezakonitega postopanja tožene stranke, tožnik ni bil v delovnem razmerju in tako tudi ni mogel biti upravičen do nadomestila plače za čas eventualnega čakanja na delo oziroma bolniškega staleža. Zato so pritožbene navedbe v zvezi z višino odmerjene plače za čas do 28. 2. 2007 neutemeljene. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da sodišče ni imelo podlage, da je tožniku priznalo napredovanje s 1. 3. 2007, saj tožnik ni niti zatrjeval, da bi s 1. 3. 2007 napredoval, seveda pa v zvezi s tem tudi ni predlagal nobenih dokazov. Zato je izvedenec ravnal mimo napotil sodišča, ko je štel, da bi tožnik s 1. 3. 2007 napredoval. Zaradi napačne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje za čas po 28. 2. 2007 ni pravilno ugotavljalo dejanskega stanja, to je kakšno plačo bi tožnik prejemal glede na pogodbo o zaposlitvi z dne 17. 10. 1994. Prav tako mora po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je tožnik morda do novega sojenja že napolnil pogoje za upokojitev in se je starostno upokojil, kajti odločitev, ki jo prav tako utemeljeno napada tožena stranka, da je dolžna plačevati plače tožniku tudi v naprej, je nezakonita. Sodišče namreč lahko odloča le o že zapadlih denarnih terjatvah.

Utemeljeno tudi pritožba opozarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo ugovora zastaranja, ki ga je pravočasno podala tožena stranka. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tek zakonitih zamudnih obresti določilo ob upoštevanju ugovora zastaranja, to je, da so zamudne obresti pred 24. 9. 2005 zastarale, kot to določa 347. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). Pritožbeno sodišče je višji zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti zavrnilo glede na podan ugovor zastaranja.

Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je določilo dolgovane zneske v bruto in neto višini. Prejemki iz delovnega razmerja se namreč pravilno določajo v bruto zneskih. Obračun in plačevanje davkov in prispevkov določa Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2, Ur. l. RS, št. 117/2006 in naslednji), kjer je določeno, da se davki in prispevki obračunajo ob izplačilu glede na stopnjo davkov in prispevkov v času izplačila, davčna bremenitev pa je odvisna tudi od osebnih razmer zavezanca, ki se spreminjajo. Zato bi bilo nepravilno, če bi sodba navajala konkretne zneske davkov in prispevkov, ki jih mora tožena stranka za tožnika obračunati in vplačati glede na način obračuna davkov in prispevkov. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi delno ugodilo in toženi stranki naložilo obračun bruto zneskov, po odvodov davkov in prispevkov pa izplačilo neto zneskov, ki jih po višini ni opredelilo, ker v času odločanja sodišča zneski niso znani. Za tako odločitev je pritožbeno sodišče imelo podlago v 5. alinei 358. člena ZPP.

Utemeljena je pritožba v zvezi z odločitvijo o teku zakonskih zamudnih obresti od pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Sodišče je odločilo, da tečejo zakonske zamudne obresti od 8. 3. 2007 dalje do plačila, to je od datuma, ko je bilo s pravnomočno sodno odločbo ugotovljeno, da je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Pravilno je stališče tožene stranke, da je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti šele od uveljavljanja tožbenega zahtevka dalje. Gre namreč za posebne vrste odškodnino, ki so jo določile stranke Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97) v 28. členu. Stranke kolektivne pogodbe niso določile roka za izplačilo odškodnine v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Ker rok za plačilo pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ni določen, je lahko delodajalec, to je tožena stranka, prišel v zamudo (ker ni bilo predhodnega opomina) šele z vložitvijo tožbe 15. 7. 2007. Po določbi drugega odstavka 299. člena OZ dolžnik pride v zamudo, če rok za izpolnitev ni določen, ko upnik ustno ali pisno z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, da izpolni svojo obveznost. Pravilnost takega stališča izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 236/1998, kjer se je vrhovno sodišče pridružilo stališču višjega sodišča glede pričetka teka zamudnih obresti od pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, da v primeru, ko rok za izplačilo le-te ni določen, lahko pride stranka v zamudo, ker ni bilo predhodnega opomina, šele z vložitvijo tožbe. Ta stališča so ponovljena tudi v sodbah opr. št. VIII Ips 84/2004 in opr. št. VIII Ips 237/2005. Stališče glede zapadlosti in zastaranja terjatev iz naslova pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je Vrhovno sodišče Republike Slovenije podalo v sodbi opr. št. VIII Ips 393/2008, kjer je ponovno poudarilo, da ne gre za posebno odškodnino v smislu določb OZ, temveč predstavlja posebno odškodninsko sankcijo za nezakonito ravnanje delodajalca v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, za katere so se dogovorile stranke kolektivne pogodbe. Ker gre za terjatev iz delovnega razmerja, velja zanjo petletni zastaralni rok iz 206. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Terjatev zapade v plačilo s pravnomočnostjo sodne odločbe o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja. V sodbi opr. št. VIII Ips 84/2004 pa je zavzeto tudi stališče, da zapade ta terjatev z izpolnitvijo bistvenega pogoja za njen nastanek, to je s pravnomočnostjo sodne odločbe, s katero je bilo ugotovljeno nezakonito prenehanje delovnega razmerja. Glede na vse navedeno je tako pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke glede teka roka za plačilo zakonskih zamudnih obrestih od pogodbene kazni zaradi prenehanja delovnega razmerja ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da le-te tečejo od vložitve tožbe dalje in višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Za svojo odločitev je imelo podlago v določbi 5. alinee 358. člena ZPP.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točki 1 razveljavilo in tožbo v tem delu zavrglo, za kar je imelo podlago v drugem odstavku 354. člena ZPP, v delu točke 2. a, v točki 2. b in 3 sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje, za kar je imelo podlago v 355. členu ZPP, delno spremenilo v delu točke 2. a, točki 2. č in 2. d, za kar je imelo podlago v 5. alinei 358. člena ZPP, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni in nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je sklenilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka, za kar je imelo podlago v določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.