Jedro

Do odpravnine v smislu čl. 126/I SZ je prejšnji imetnik stanovanjske pravice upravičen le v primeru, če v roku 2 let od uveljavitve SZ prostovoljno izprazni stanovanje.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbene stroške nosita stranki vsaka svoje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženki, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 556.066,10 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.3.1992 dalje ter ji povrniti pravdne stroške. Sodišče ugotavlja, da sta stranki sklenili sporazum, po katerem naj bi tožena stranka izpraznila stanovanje, last tožeče stranke, do 6.9.1992, tožeča stranka pa ji je nakazala odpravnino v smislu 126. člena Stanovanjskega zakona. Ker pa tožena stranka stanovanja ni izpraznila, je odpadel pravni temelj za pridobitev tega denarnega zneska in ga mora toženka tožeči stranki vrniti.

Zoper sodbo vlaga tožena stranka pritožbo, uveljavlja napačno uporabo materialnega prava in predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne v celoti, podrejeno pa predlaga drugačno odločitev glede teka zamudnih obresti. V pritožbi navaja, da je plačilo 30 % vrednosti stanovanja ob izselitvi imetnika stanovanjske pravice zakonska obveza in jo je lastnik stanovanja dolžan plačati mimo svoje volje. Če je ta znesek tožeča stranka plačala pred dejansko izselitvijo, ji na podlagi sporazuma preostane le možnost, da zahteva s tožbo izpraznitev stanovanja, ni pa upravičena do vrnitve tega zneska. Zahtevek je tako neutemeljen in bi ob pravilni uporabi materialnega prava sodišče prve stopnje moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Podrejeno pa se pritožuje zoper odločitev, da zamudne obresti tako od 6.3.1992 dalje, saj je tožena stranka prišla z zamudo z izpolnitvijo svoje pogodbene obveznostii šele 6.9.1992 in zamudne obresti lahko teko šele od naslednjega dne dalje, t.j. od 7.9.1992 naprej do plačila.

Pritožba ni utemeljena.

Določilo I. odst. 126. člena Stanovanjskega zakona res pove, da je lastnik stanovanja dolžan plačati prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice 30 % od vrednosti stanovanja, če imetnik stanovanjske pravice stanovanje izprazni in sicer v dveh letih po uveljavitvi zakona.

Pritožba ima v toliko prav, da izpolnitev te obveznosti ni odvisna od dobre volje lastnika stanovanja, ampak je to zakonita obveznost. Predpostavka pa seveda je, da bivši imetnik stanovanjske pravice prostovoljno izprazni stanovanje vsaj v dveh letih po uveljavitvi stanovanjskega zakona. Ni pa nasprotno temu določilu, če se lastnik stanovanja in imetnik stanovanjske pravice vnaprej dogovorita, kdaj bo imetnik stanovanjske pravice izpraznil stanovanje, lastnik stanovanja pa mu že vnaprej plača omenjeno odpravnino. To se je v obravnavanem primeru zgodilo. Ker pa tožena stranka ni izpolnila svoje obveznosti iz dogovora in stanovanje še vedno zaseda, ga torej ni prostovoljno izpraznila, je resnično odpadel pravni temelj, na podlagi katerega je toženka dobila od tožeče stranke vtoževani denarni znesek. Do tega zneska je torej prišla brez veljavnega pravnega naslova, neupravičeno je obogatena in ga mora tožeči stranki vrniti. Ni se moč strinjati z mnenjem pritožbe, da tožeči stranki ostane le možnost, da zahteva prisilno izselitev toženke iz stanovanja. Tožba za izpraznitev stanovanja ni isto kot prostovoljna izselitev iz stanovanja, dejstvo pa je, da bi bila tožena stranka po določilu omenjenega 126. člena Stanovanjskega zakona upravičena do te odpravnine le tedaj, ko se dejansko iz stanovanja izseli. Niti v času sojenja, niti v pritožbi se ne zatrjuje, da je toženka stanovanje izpraznila, zato ji seveda ne pripada pravica iz I. odst. 126. člena Stanovanjskega zakona, če pa je na ta račun dobila denar, ga mora kot neupravičeno pridobljenega tožeči stranki povrniti. Izrek sodbe je torej popolnoma pravilen, zlasti je tudi pravilen obrestni izrek, saj je tožena stranka denar dobila neupravičeno in z njim neupravičeno razpolagala, pa zato zamudne obresti teko od dneva, ko je ta denar prejela. Sodišče prve stopnje pravilno uporabi materialno pravo, konkretno določilo 126. člena Stanovanjskega zakona ob uporabi določila 210. in 214. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo v celoti potrdilo.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu členom 166 , 154 in 155 ZPP.