Jedro

Kljub ugotovitvi, da se služnostna pot vseskozi uporablja le za dostop do južnega dela gospodujočih zemljišč, je izrek sodbe, da služnostna obstoji v korist teh zemljišč, pravilen in dovolj natančen. Služnostna pot se uporablja za obdelavo zemljišč, ki so v izreku sodbe navedena kot gospodujoča zemljišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. točka izreka sodbe glede gospodujočih zemljišč parc. št. 594/1, 592, 588/1, 788/32 in 587/3, vse k. o. X ter III. točka izreka) potrdi odločitev sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj služnosti hoje ter vožnje s traktorjem in traktorskimi priključki po kolovozni poti na zemljiščih parc. št. 597 in 598, obe k. o. X, za potrebe rednega obdelovanja tožniku lastnih parc. št. 594/1, 592, 588/1, 788/32 in 587/3, vse k. o. X, ter na podlagi pripoznave zahtevka za potrebe parc. št. 602 k. o. X (I. točka izreka sodbe). Tožencu je prepovedano, da bi oviral, oteževal ali onemogočal uporabo služnostne poti (II. točka izreka sodbe). Kar je tožnik zahteval drugače oz. več, je zavrnjeno (III. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je toženec dolžan povrniti tožniku v višini 1.681,60 EUR (IV. točka izreka sodbe).

2. Zoper stroškovni del odločitve in ugotovitev, da služnost obstaja v korist zemljišč parc. št. 594/1, 592, 588/1, 788/32, in 587/3, vse k. o. X(1), se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Graja dokazno oceno izpovedi priče C. V., ki je opisala vožnje listja in žita v času pred letom 1965. Njena izpoved zato ne more biti podlaga za ugotovitev, naj bi tožnikov prednik izvajal vožnje od leta 1960 do 1980. Ni pa protispisno povzeto le časovno obdobje voženj, ampak je izpoved priče tudi nekritično presojana. Vsa zemljišča, vključno s parc. št. 788/32 in 587/3, obe k. o. X, tvorijo zaokrožen kompleks tožnikovih zemljišč. Skoraj na sredini tega kompleksa, in sicer na zahodnem delu parc. št. 594/1 k. o. X, stoji star kozolec, nekoliko višje, na skrajnem zahodnem delu parc. št. št. 594/1 k. o. X, pa stoji nov kozolec, zgrajen leta 1990; nekaj metrov nad njim pa na parc. št. 593 k. o. X hlev. Približno po sredini tega kompleksa je po tožnikovi izpovedbi najmanj do leta 1985 potekala pot, ki so jo tožnikovi predniki uporabljali za gospodarsko izkoriščanje njihovih zemljišč. Trditve strank glede te poti se ločijo le v tem, da tožnik trdi, da je potekala le do vinograda, toženec pa, da je obstajala še pred 15. leti in da je potekala tudi ob vinogradu, vse do vrha vinograda. Obstoj te poti potrjuje tudi priča J. Z. Po tej poti sta tožnik in njegov oče vozila za potrebe kompleksa zemljišč. Glede na lokacijo in konfiguracijo posameznih zemljišč in terena je neverjetno, da bi se z voli in naloženim vozom vozilo po sporni poti daleč naokoli, kar velja najmanj do leta 1975, ko je tožnik kupil prvi traktor. Sklicuje se na fotografije in ugotavlja, da je bila najkrajša in najbolj ekonomična pot iz gozda preko parc. št. 588/2 k. o. X in po sredini tožnikovega kompleksa. Teren se rahlo spušča. Neverjetno je, da bi tožnikov oče vole z naloženim vozom gnal daleč naokoli, po trikrat daljši poti. Tudi če so kasneje sušili žito v novem kozolcu, na skrajnem zahodnem vogalu par. št. 594/1 k. o. X, in tam od leta 1992 imeli tudi silos za žito, je jasno, da niso vozili daleč naokoli po sporni služnostni poti. Neverjetnim izpovedim C. V., tožnika in njegove žene sodišče zato ne bi smelo verjeti. Pa tudi če je priča videla nekaj voženj pred letom 1960, to ni podlaga za sklep, da je izkazana redna uporaba poti v obdobju od 1960 do 1980. Prav nobena od prič – razen tožnikove žene, ki ji sodišče ne bi smelo verjeti – ni povedala, da bi videla tožnika voziti za potrebe par. št. 587/3 k. o. X. Priče, ki so tožnika videle voziti po sporni trasi, niso videle od kje je pripeljal ali za potrebe katere parcele je vozil. Toženec trdi, da je vozil za potrebe parc. št. 602 k. o. X. Izpoved priče I. M. ne more biti upoštevana, ker se nanaša na obdobje po letu 1990 in ker sta bili njegovi vožnji izjemni in ker ni imel pravice voziti. Zatrjuje bistveno kršitev postopka, ker sodišče ni pribavilo in vpogledalo posnetkov iz zraka za leta nazaj, s katerimi bi toženec lahko ovrgel tožnikove trditve o dejanski rabi njegovih zemljišč. Če bi prvostopenjska odločitev obveljala, bi tožnik lahko vozil tudi za potrebe severnih delov parcel. Tožnik sam je izpovedal, da za potrebe njihovega izkoriščanja ni vozil po sporni poti. Trdi, da tudi zapisnik K 6/2009 z dne 29.1.2009 dokazuje, da tožnik po sporni poti ni vozil, saj bi sicer toženčeva žena takrat od tožnika zahtevala tudi opustitev voženj. V tej zadevi se je tožnik zavezal sprejeti pogoje, ki jih je postavila toženčeva žena. Obravnavana odločitev je v nasprotju s tožnikovo pisno zavezo, da njegovi zakupniki za potrebe njiv po sporni poti ne bodo več vozili. Hoja po sporni poti ni bila zatrjevana in tudi v nobeni od izpovedb ni omenjena. Posledično je nepravilna odločitev o pravdnih stroških. Ker je bila glede pripoznanega dela tožba nepotrebna, je stroškovni del odločitve tudi zato napačen. Tožnik je zahtevek skrčil šele na drugem naroku. Kot nepotreben je bil zavrnjen zahtevek za vknjižbo in izrek denarne kazni. Tožnikov uspeh je manj kot polovičen. Vrednost spora je določena v zakonu.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeni očitek, da je izpoved priče C. V. nepravilno interpretirana in nepravilno povzeta glede časa opisanih voženj, ni utemeljen. Priča je izpovedala o vožnjah 50 in več let nazaj, zato je na osnovi njene izpovedbe sodišče lahko zaključilo o uporabi služnostne poti od leta 1960 dalje. Ker so uporabo poti po letu 1960, poleg tožnika in njegove žene, potrdile tudi priče, ni nobenega dvoma v pravilnost prvostopenjskega zaključka, da se je po služnostni poti v korist zemljišč parc. št. 594/1, 592, 588/1 in 788/32, vse k. o. X, vozilo in hodilo v letih od 1960 do 1980 (dokazi kažejo, da tudi pred tem in po tem). Zakaj naj bi bila izpoved priče C. V. nekritično ocenjena, pritožba ne navaja. Priča je namreč traso služnostne poti prepričljivo opisala in pokazala. Pokazala jo je približno tako, kot jo je pokazal tožnik, pri tem pa se je sklicevala na takratne objekte ob poti (star kozolec, škarpa) in njihovo lastništvo. Navedla je, da je bila pot v času, v katerem je izvrševanje služnosti potrdila, bolj vidna kot danes. Opisala je torej tudi kvaliteto poti, pa tudi njeno širino med škarpo in kozolcem. Takó natančna izpoved izključuje možnost, da bi bila izpovedba naučena oz. da bi bila neverodostojna.

5. Dejstvo, da je po sredini kompleksa tožnikovih zemljišč do leta 1985 potekala pot, ki sta jo uporabljala tožnik in njegov pravni prednik, ni sporno. Obstoj poti do vinograda in ob njem je potrdil tožnik sam; o poti so izpovedale tudi priče. Iz tega razloga ni bilo treba pribavljati posnetkov iz zraka, ki bi obstoj poti lahko potrdili. Pritožba opozarja na spornost časa ukinitve te poti(2). Gre za nepomembno dejstvo, saj so priče potrdile, da se je služnostna pot uporabljala tudi v času, ko je pot do vinograda in ob njem obstajala. Priča C. V. je potrdila, da so tožnik in predniki do gospodujočih zemljišč dostopali tudi po svojem; T. G. je služnostno pot označil kot pot „ob hosti“, omenil pa tudi dostop iz tožnikovega dvorišča; J. Z. je videl pot do vinograda, peljal pa se je tudi po služnostni poti ob gozdu. Zelo prepričljivo in skladno s pričami sta uporabo služnostne poti, istočasno s potjo, ki je vodila do vinograda in ob njem, potrdila tudi tožnik in njegova žena. Čas ukinitve te poti torej ni bistven, saj se je za potrebe gospodujočih zemljišč vozilo in hodilo tudi v času, ko je navedena pot obstajala.

6. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da so toženec in predniki po služnostni poti vozili za potrebe južnih delov obdelanih parc. št. 594/1, 592 in 588/1, vse k. o. X, ker je bila na ta način na kmetijskih zemljiščih povzročena najmanjša škoda. Obenem pa tudi za potrebe gozdnega zemljišča parc. št. 788/32 k. o. X. Ker ne gre za vsakodnevne vožnje, ampak za vožnje ob košnjah sena, spravilu pridelkov in stelje iz gozda, ni mogoče slediti pritožbi, ki uporabo služnostne poti označuje za neekonomično. Z vožnjo po služnostni poti sta se tožnik in njegov pravni prednik izognila škodi, ki jo vožnja z vprežno živino in traktorjem povzroči na obdelovalnih površinah (travniku, njivi). Zato ni nerazumno in nelogično, da se je uporabljala služnostna pot, ki je daljša od voženj, s katerimi bi tožnik do južnega dela svojih zemljišč lahko prišel tudi po svojih zemljiščih. Čeprav je vožnja z voli in naloženim vozom počasna, je – zaradi škode, ki jo tak prevoz na obdelovalni površini povzroča – smotrna. Da bi bila uporaba služnostne poti poleg tega, da je daljša, tudi zahtevnejša od vožnje po tožnikovih kmetijskih zemljiščih, v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo ugotovljeno. Pritožbeni trditvi o nagnjenosti terena proti tožnikovi hiši, kar je pritožbena novota, ni mogoče slediti.

7. Tudi trditev, naj bi tožnik travinje, pokošeno na zemljišču parc. št. 587/3 k. o. X, sušil na parc. št. 587/1 k. o. X oz. tam stoječem kozolcu, je pritožbena novota. Glede na to, da sta tožnik in njegov pravni prednik iz služnostne poti dostopala do južnih delov parc. št. 788/32, 592, 588/1 in 594/1, vse k. o. X, je razumljivo, da tudi do parc. št. 587/3 k. o. X, ki leži še južneje od navedenih delov. Nebistveno je zato, da priče voženj iz parc. št. 587/3 k. o. X niso posebej omenjale. Iz istega razloga je treba zavrniti tudi pritožbeni ugovor, da priče niso videle, od kje je tožnik pripeljal in za potrebe katere od parcel je vozil. 8. Zakaj naj bi bil odločilen čas izdelave letalskega posnetka, ki ga je predložil toženec in kje je navedeno, da posnetek izvira iz let 1994 do 2015, iz pritožbe ni razvidno. V tem delu pritožbe zaradi nekonkretiziranosti ni mogoče preizkusiti.

9. Kljub ugotovitvi, da se služnostna pot vseskozi uporablja le za dostop do južnega dela (nekaterih) zemljišč, ki so v izreku sodbe navedena kot gospodujoča zemljišča, je izrek pravilen in dovolj natančen. Služnostna pot se uporablja za obdelavo zemljišč, ki so v izreku sodbe navedena kot gospodujoča zemljišča. V teku postopka pred sodiščem prve stopnje toženec ni izpostavil potrebe po odločitvi, da je služnostna pravica nastala in obstoji za potrebe dostopa le do južnega dela (nekaterih) gospodujočih parcel. Ker je razlog za uporabo služnostne poti ravno varstvo tožnikovih kmetijskih zemljišč, bo tožnik nedvomno tudi v bodoče služnost izvrševal tako, da bo škoda na njegovih kmetijskih zemljiščih zaradi voženj najmanjša; torej tako kot doslej.

10. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da služnost zaradi tožnikove, v kazenski zadevi podane obljube – da bo svojim najemnikom naročil, naj ne uporabljajo služnostne poti – ni prenehala. Zveza, ki se na vožnjah najemnikov ni odrazila, kar ugotavlja tudi pritožba, ne ustvarja pravnih posledic. Prvostopenjsko sodišče utemeljeno opozarja na 222. čl. in 223. čl. Stvarnopravnega zakonika, ki določata način prenehanja služnostne pravice. Pravilen je zaključek, da dejanske okoliščine ne omogočajo uporabe določil o prenehanju služnostne pravice.

11. Pritožbena trditev, da hoja po spornih zemljiščih ni bila zatrjevana, je v nasprotju s tožbenimi trditvami. Hoje po služnostni poti priče, ki so potrdile uporabo služnostne poti, ne izključujejo. Hojo po služnostni poti sta v svoji izpovedi izrecno potrdila tožnik in njegova žena z izjavo o vožnji s samokolnico.

12. Ker v zvezi z umaknjenim delom zahtevka posebni stroški niso nastali, je pravilna odločitev, da je tožeča stranka upravičena do povrnitve pravdnih stroškov v celoti. Tožba je bila delno umaknjena pred izvedbo zaslišanja, zato o umaknjenem delu tožbe priče niso bile zasliševane. Toženec se o umaknjenem delu zahtevka v svojih vlogah ni opredeljeval ločeno. Ni izkazano, da je bila tožena stranka služnost v korist parc. št. 602 k. o. X pripravljena tudi vpisati v zemljiško knjigo. Sicer pa tudi s pripoznanim delom zahtevka posebni stroški niso nastali. Tudi z zavrnitvijo dikcije, da se služnostna pravica na osnovi sodbe vknjiži v zemljiško knjigo in da je prepoved oviranja uporabe služnostne poti izrečena pod pretnjo denarne kazni, posebni stroški niso nastali.

13. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP).

Op. št. (1): Obstoj služnosti v korist parc. št. 602 k. o. X je pripoznana in tudi v pritožbenem postopku ni sporna.

Op. št. (2): Tožnik trdi, da je obstajala do leta 1985, toženec pa, da je obstajala še pred 15. leti.