Jedro

Tožeča stranka nima pravnega interesa za vložitev revizije glede odločitve o tistem delu tožbenega zahtevka, s katerim je v sporu uspela, obstoj tega interesa pa je ena od predpostavk za vložitev revizije.

Izdaja odločbe o razporeditvi v plačilni razred predstavlja odločitev o pravici tožeče stranke iz delovnega razmerja, v teh sporih pa je revizija glede na prvi odstavek 21. člena ZDSS vedno dovoljena.

Razvrstitev v plačilni razred lahko temelji le na predhodni dokončni razporeditvi delavca na določeno delovno mesto.

Izrek

Revizija se glede odločitve o ugodilnem delu primarnega tožbenega zahtevka in odločitve o podrejenem tožbenem zahtevku zavrže. V preostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo odločbe tožene stranke št. 185-01-1/2002-1039 z dne 6.3.2002, št. 105-09-169/2002-3 z dne 4.7.2002 in št. 185-01-1/2002-1764 z dne 30.12.2002. Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna izdati tožeči stranki odločbo o razporeditvi v plačilni razred z upoštevanjem osnovnega količnika 3,60 ter štirih napredovanj poleg že priznanih in določenih dodatkov v višini 41 %, dodatka v višini 0,6 % in dodatka za delovno dobo, z veljavnostjo od 1.3.2002 dalje, ter ji izplačati razliko v plači med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jo prejemala z upoštevanjem osnovnega količnika v višini 3,60 s pripadajočimi obrestmi. Sodišče je zavrnilo tudi podredni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas od 1.3.2002 dalje obračunati in izplačati razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakokratnega zneska razlike plače do plačila, in sicer med plačo z upoštevanjem količnika 3,40, ki jo je tožeča stranka prejemala za formacijsko dolžnost pomočnik vodje centra, in plačo s količnikom 4,40, ki bi jo morala prejemati za dolžnost vodje centra, skupaj s pripadajočimi dodatki.

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče ugotovilo, da je bila tožeča stranka z dokončno in pravnomočno odločbo z dne 29.9.2000 razporejena na delovno mesto vodje Centra za obveščanje, s količnikom za določitev osnovne plače 2,75. Ker Pravilnik o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest Ministrstva za obrambo in organov v sestavi št. 017-02-2/2202-1 z dne 25.1.2002 (v nadaljevanju: Pravilnik) zaradi neobjave ni začel veljati, je razveljavilo na njegovi podlagi sprejete odločbe o razporeditvi tožeče stranke na delovno mesto pomočnika vodje Centra za obveščanje in razvrstitvi v pripadajoči plačilni razred. Ker iz neveljavno sprejetega splošnega akta tožeči stranki ni mogoče priznati pravic, je sodišče zavrnilo zahtevek za izdajo odločbe o razporeditvi v plačilni razred s količnikom za določitev osnovne plače 3,60 ter v povezavi s tem plačilo razlike v plači, ki ju je tožeča stranka vezala na delovno mesto vodje Centra za obveščanje, kot je bilo sistemizirano v Pravilniku z dne 25.1.2002. Iz enakega razloga je zavrnilo tudi podredni zahtevek.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločbo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Navaja, da sta obe stranki Pravilniku priznavali veljavnost. Razširitev uporabe 125. in 154. člena Ustave Republike Slovenije (URS – Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji) na interni akt tožene stranke je neutemeljena, materialno pravo pa nepravilno uporabljeno. Sodišče bi moralo odločiti tudi o dejanski razporeditvi tožeče stranke, saj je njen ugovor zoper odločbo, ki je bila v tem postopku razveljavljena, glede na vsebino mogoče razumeti tudi kot nestrinjanje s formalno razporeditvijo, kar vsebuje tudi zahtevek za izplačilo razlike v plači. Zavrnitev podrednega zahtevka je v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso, po kateri je delavec upravičen do plačila za delo, ki ga dejansko opravlja, ne pa za delo, na katerega je zgolj formalno razporejen. Tožeča stranka predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da sodbi nižjih sodišč razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji), vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Glede odločitve o razveljavitvi izpodbijanih odločb tožene stranke (odločitve o delu zahtevka, ki mu je bilo ugodeno) in o zavrnitvi podrejenega tožbenega zahtevka revizija ni dovoljena, v preostalem pa ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Z očitkom, da je sodišče neutemeljeno uporabilo določili 125. in 154. člena URS, revizija dejansko izpodbija ugodilni del izpodbijane sodbe, ki temelji na ugotovitvi, da je zaradi neobjave splošnega akta tožene stranke (Pravilnika z dne 25.1.2002) potrebno razveljaviti na njegovi podlagi izdane odločbe tožene stranke z dne 6.3.2002, 4.7.2002 in 30.12.2002. Vendar tožeča stranka nima pravnega interesa za vložitev revizije glede odločitve o tistem delu tožbenega zahtevka, s katerim je v sporu uspela, obstoj tega interesa pa je ena od predpostavk za vložitev revizije. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 374. člena ZPP revizijo v tem delu kot nedovoljeno zavrglo. Revizijske navedbe, ki so podane v zvezi s tem delom odločitve, niso pomembne za presojo, zato se Vrhovnemu sodišču do njih ni bilo potrebno opredeliti (prvi odstavek 360. člena v zvezi 383. členom ZPP).

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizija v uvodu sicer formalno uveljavlja, vendar v nadaljevanju ne pojasni, v čem naj bi bila vsebina teh kršitev. Vrhovno sodišče izpodbijane sodbe v tem obsegu zaradi neobrazloženosti revizije ni preizkušalo.

Glede zavrnilnega dela odločitve o primarnem tožbenem zahtevku je pravni interes tožeče stranke za vložitev revizije podan. V drugem odstavku 84. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji) je predpisano, da se v primeru, če je bila pred uveljavitvijo ZDSS-1 (t. j. pred 1.1.2005) na prvi stopnji izdana odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, postopek nadaljuje po določbah Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS – Ur. l. RS, št. 19/1994 in nadaljnji). V obravnavani zadevi je bila sodba sodišča prve stopnje izdana dne 30.11.2004 in v pritožbenem postopku potrjena, zato se dovoljenost vložene revizije presoja po ZDSS. Ta je v prvem odstavku 21. člena določal, da je zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, dovoljena revizija, če ta zakon ne določa drugače (prvi odstavek 21. člena ZDSS). V izreku prvostopenjske sodbe označena prva točka drugega odstavka primarnega zahtevka se nanaša na izdajo odločbe o razporeditvi v tisti plačilni razred (s pripadajočimi dodatki), ki je bil v Pravilniku z dne 25.1.2002 določen za vodjo Centra za obveščanje. Gre torej za odločitev o pravici tožeče stranke iz delovnega razmerja, v teh sporih pa je revizija glede na citirani prvi odstavek 21. člena ZDSS vedno dovoljena. Zahtevek v drugi točki drugega odstavka primarnega tožbenega zahtevka (izplačilo razlike med dejansko prejeto plačo za delovno mesto pomočnika Vodje centra in plačo, vtoževano v prvi točki tega zahtevka) je neposredno povezan z zahtevkom za izdajo nove ustrezne odločbe. Odvisen je namreč od odločitve o pravici do razvrstitve v ustrezen plačilni razred.

Razvrstitev v plačilni razred lahko temelji le na predhodni dokončni razporeditvi delavca na določeno delovno mesto. Sodišče je zaradi neobjave Pravilnika z dne 25.1.2002 in s tem njegove neveljavnosti pravnomočno razveljavilo na njegovi podlagi sprejete odločbe o razporeditvi tožeče stranke na delovno mesto pomočnika vodje Centra za obveščanje in razvrstitvi v plačilni razred. Takšna odločitev ni več predmet revizijske presoje in ima za posledico ugotovitev, da je treba upoštevati zadnjo dokončno in pravnomočno odločbo z dne 29.9.2000, s katero je bila tožeča stranka razporejena na delovno mesto vodje Centra za obveščanje, s količnikom za določitev osnovne plače 2,75 (oziroma z upoštevanjem napredovanj 3,25). Ker navedena odločba predstavlja temelj za priznanje pravic iz delovnega razmerja (tudi plače) tožeče stranke, sta prva in druga točka drugega odstavka primarnega tožbenega zahtevka pravilno zavrnjeni. Z njima se uveljavlja plača, do katere tožeča stranka na podlagi odločbe z dne 29.9.2000 ni upravičena. Ob upoštevanju obrazloženega z revizijo uveljavljani razlogi glede tega dela odločitve niso utemeljeni, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

Zaradi zavrnitve primarnega tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na razporeditev v plačilni razred in izplačilo razlike v plači za čas od 1.3.2002 dalje, je sodišče pravilno presojalo utemeljenost podrejenega zahtevka za izplačilo razlike v plači iz naslova plačila za dejansko opravljano delo. Gre za zahtevek na drugačni dejanski in pravni podlagi, kot je podana glede primarnega zahtevka za izdajo odločbe o razvrstitvi v drug plačilni razred in plačila razlike plače. Podrejeni zahtevek za izplačilo razlike v plači, ki je postavljen zgolj opisno, predstavlja zahtevek za uveljavljanje denarne terjatve, spor v tem obsegu pa premoženjski individualni delovni spor. V premoženjskih sporih je revizija dovoljena v primerih, ko jo dopušča ZPP (drugi odstavek 21. člena ZDSS). Na podlagi drugega odstavka 367. člena ZPP je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (oziroma prej 1.000.000,00 SIT). Če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek (takšen je tudi obravnavani primer), je za pravico do revizije odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi (prvi odstavek 39. člena v zvezi z drugim odstavkom 44. člena ZPP). Ker glede podrejenega zahtevka v tožbi ni opredelila vrednosti spornega predmeta, si ni zagotovila pravice do vložitve revizije (prim. pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, št. 2/93, stran 12).

Vrhovno sodišče je zato na podlagi 377. člena ZPP revizijo v delu, ki se nanaša na odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku, zavrglo.