Jedro

Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.

Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite Ker v obravnavani zadevi ni podan subjektivni element in okoliščine, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, toženi stranki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni bilo treba preverjati z informacijami o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. v zvezi s prvo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka ne bo tako ravnal, bo s tega območja odstranjen (3. točka izreka). Tožena stranka je tožniku za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic navedene Konvencije, ki pa se ne bo izvršila, če bo to območje zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2. Tožena stranka je uvodoma ugotovila, da tožnik ob vložitvi prošnje dne 7. 4. 2022 ni izkazal svoje istovetnosti, saj ni predložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo. Nato je povzela tožnikove izjave, iz katerih izhaja, da je prošnjo vložil zaradi ekonomskih razlogov, saj je imel prenizko plačo, da bi preživljal svojo družino in si plačeval zdravljenje.

3. Po mnenju tožene stranke je iz tožnikovega opisa dogodkov jasno razvidno, da v izvorni državi očitno ni imel težav zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Njegove navedbe, da je Pakistan zapustil, ker ni dovolj zaslužil, pa ne pomenijo ogroženosti, pri čemer je nikalno odgovoril tudi na izrecno vprašanje uradne osebe, ali je bil v Pakistanu ogrožen. Tožena stranka poudarja, da slaba ekonomska situacija sama po sebi ne daje podlage niti za priznanje subsidiarne zaščite in da je iz tožnikovih izjav jasno razvidno, da je njegovo ekonomsko stanje posledica splošno slabih ekonomskih razmer v državi in ne namernega ekonomskega onemogočanja. Izpostavlja, da je tožnik že v zgodnjih letih pustil šolo in začel delati, saj je moral družini pomagati služiti denar.

4. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je, da mu sodišče prizna status begunca, če tega ne, pa status subsidiarne zaščite. Podrejeno predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

5. Iz tožbenih navedb je razviden očitek toženi stranki, da tožniku ni postavila vprašanj, koliko znašajo stroški zdravljenja Hepatitisa C v Pakistanu, ali zaradi te bolezni tam sploh lahko dela in kakšne so njegove s tem povezane pravice v izvorni državi. Po tožnikovem mnenju ni ugotovljeno niti, ali mu je ustrezna zdravstvena oskrba zagotovljena v Republiki Sloveniji, pri čemer trdi, da bi ga tožena stranka morala obravnavati kot ranljivo osebo s posebnimi potrebami, saj je njegovo zdravstveno stanje primerljivo z invalidnostjo in stanjem starejših oseb.

6. V nadaljevanju tožnik navaja, da izpodbijana odločba nima jasnih razlogov glede zavrnitve statusov begunca in subsidiarne zaščite. Meni, da ni jasen zaključek, da je v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Trdi, da bi tožena stranka morala preveriti specifične informacije, ali je tožnik v izvorni državi zaradi bolezni sploh lahko preživi, in izpostavlja, da je Hepatitis C brez ustreznega zdravljenja lahko usoden. Meni, da bolniki s to boleznijo predstavljajo posebno družbeno skupino, saj gre za stigmatizirane ljudi, o tem pa izpodbijana odločba nima razlogov. Opozarja na svojo izjavo, "da zaradi pomanjkanja denarja, kljub delu, ni mogel plačevati potrebnega zdravljenja ter, da je zato jemal samo 1/3 predpisane terapije, ker so bila zdravila v izvorni državi za njegov žep predraga" in "da brez zdravil lahko umre ter da ob ev. vrnitvi v Pakistanu ne bi mogel preživeti". Glede na navedeno meni, da so v njegovem primeru podani subjekt preganjanja in resne škode po prvi alineji 24. člena ZMZ-1, subjekt zaščite po prvi alineji prvega odstavka 25. člena ZMZ-1 in resna škoda po prvi alineji 28. člena ZMZ-1. Dodaja, da je pravica do zdravstvenega varstva človekova pravica po 51. členu Ustave Republike Slovenije, zaradi česar "je glede na tožnikovo izpoved tudi moč šteti, da je in bi bil tožnik v izvorni državi žrtev preganjanja z lastnostmi v skladu s prvo alinejo prvega odstavka 26. člena ZMZ-1".

7. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. V zvezi s tožbenimi navedbami, da ni preverjala stroškov zdravljenja hepatitisa C v Pakistanu ter možnosti tožnikovega dela in njegovih pravic, poudarja, da je tožnik očitno lahko delal, saj je izpovedal, da je najprej sicer izgubil zaposlitev, nato je nekaj časa delal priložnostno, kasneje pa je ponovno dobil zaposlitev v trgovini. Izpostavlja, da je tožnik kot razlog zapustitve navedel, da ni imel dovolj denarja za vzdrževanje družine in financiranje svojega zdravljenja, kar po mnenju tožene stranke ne zadošča za priznanje mednarodne zaščite. Poudarja, da tožnik ni trdil, da so bolniki s hepatitisom C posebna družbena skupina zaradi stigmatiziranosti. Pojasnjuje, da iz njegovih izjav ni razvidno, da je izgubil zaposlitev zaradi navedene bolezni, ampak zato, ker včasih ni mogel na delo, vendar se je kasneje spet zaposlil kot trgovec. Po mnenju tožene stranke je tožnik očitno premalo zaslužil, kar pa ni bila posledica njegovega zdravstvenega stanja, ampak vrste službe, ki jo je opravljal glede na svojo izobrazbo (zaključenih je imel le sedem razredov osnovne šole).

8. Dne 9. 2. 2021 je sodišče izvedlo glavno obravnavo, na kateri je tožnik vložil pripravljalno vlogo. V njej meni, da je splošno znano, da hepatitis C pomeni določeno stigmo in da "ne drži, da bi tožnik to dejstvo kakorkoli zanikal". Poudarja, da je povedal, da bolan ni mogel delati, zaradi česar njegovi razlogi niso le ekonomski, ampak tudi "substancialno zdravstveni". Ne strinja se z zaključkom tožene stranke, da prenizek zaslužek ni bil posledica njegovega zdravstvenega stanja in izpostavlja svojo izjavo, iz katere je razvidno, da si je lahko plačal le 1/3 zdravil, zaradi česar ni mogel normalno delati, saj je bil preutrujen in prešibek. Navaja, da bi bilo zdravljenje hepatitisa C v izvorni državi krito z obveznim zdravstvenim zavarovanjem, če bi bil tamkajšnji zdravstveni sistem normalen. Zato po njegovem mnenju ne drži, da je za nezmožnost nakupa potrebne količine zdravil v izvorni državi kriva tožnikova nizka izobrazba.

9. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Tožnika ni zaslišalo, saj svojega izostanka z naroka zgolj s pooblaščenkinim posplošenim pojasnilom, "da je tožnik bolan" ter "da je najverjetneje odsoten, ker je bolan zaradi hepatitisa C" in "da za njegovo zdravstveno stanje v Republiki Sloveniji najverjetneje ni poskrbljeno", ni opravičil. Iz pooblaščenkine razlage namreč ob upoštevanju drugega odstavka 115. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ni razvidno, da je bila zatrjevana tožnikova bolezen nenadna in nepredvidljiva in da mu onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku, pri čemer pooblaščenka s tem v zvezi ni predložila niti zdravniškega opravičila, ki bi bilo izdano na obrazcu v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo.1 Poleg tega iz tožnikovega trditvenega gradiva v zvezi z nosilnimi stališči izpodbijane odločbe ni razvidna utemeljitev možnosti drugačne presoje njegove izpovedbe (dokazno sredstvo)2, kot jo je opravila tožena stranka; golo tožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam upravnega organa pa ne zadostuje.3

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

12. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa.4 Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. 13. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.5 Hkrati pa so tudi državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.6 Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.7 Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES8 in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1, velja, da je v načelu odgovornost pritožnika (prosilca), da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.9

14. Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, skladno s katero se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

15. Po presoji sodišča je tožena stranka stranka pravilno ocenila, da tožnik, kljub temu da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je namreč očitno, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je tako v prvi vrsti navedel revščino (iz njegovih izjav je razvidno, da ima prenizko plačo za preživljanje svoje družine in plačevanje lastnega zdravljenja), glede katere pa je Vrhovno sodišče že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.10

16. Sodišče še pojasnjuje, da zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite niti po presoji Vrhovnega sodišča.11 Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.12 Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da je ekonomski in socialni sistem v izvorni državi zanj slabši, torej ne more biti razlog za mednarodno zaščito.13

17. Na navedeno stališče ne morejo vplivati tožbene navedbe, iz katerih je smiselno razvidno, da je bila tožnikova možnost uveljavljanja pravic v postopku za priznanje mednarodne zaščite bistveno okrnjena.

18. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da je bil tožnik v postopku za priznanje mednarodne zaščite ustrezno informiran.14 Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je namreč razvidno njegovo na to nanašajoče se potrdilo z dne 7. 4. 2022 in ob sprejemu prošnje podan nikalen odgovor na vprašanje, ali potrebuje dodatna pojasnila glede postopka mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Tožnik ni imel pripomb na zapisnik, ki mu je bil prebran v punjabi jeziku. Teh ni imel niti na zapisnik o osebnem razgovoru z dne 30. 5. 2022, ko ga je zastopal pooblaščenec PIC. To pomeni, da mu je bilo v okviru navedenih procesnih dejanj omogočeno, da se seznani s procesnimi jamstvi ter dolžnostmi glede podajanja izjave in da se njegovo izjavo dopolni s postavljanjem ustreznih vprašanj, vključno v smeri razjasnjevanja morebitnih nasprotij ali neskladnostmi, s katerimi je treba prosilca soočiti ter mu dati možnost, da se do njih opredeli. Tožnik je torej imel možnosti, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o za odločitev pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je zapisnikov razvidno, da mu je tožena stranka v zvezi z razlogi preganjanja postavila številna vprašanja zaradi razjasnitve pomembnih dejstev; zagotovila mu je torej možnost predstavitve elementov za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito, s čimer je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost.15 Glede na navedeno tožniku ni bila kršena pravica do izjave.

19. Zato na presojo v obravnavani zadevi ne more vplivati tožnikov ugovor, da mu tožena stranka ni postavila vprašanj glede stroškov zdravljenja Hepatitisa C v Pakistanu ter možnosti njegovega dela in pravic zaradi te bolezni v izvorni državi. Tožnik namreč ni navedel, da je ta bolezen okoliščina, ki bi bila v njegovem primeru pomembna z vidika priznanja mednarodne zaščite, zaradi česar tožena stranka s tem povezanih dejstev ni bila dolžna razjasnjevati (s postavljanjem vprašanj), saj očitno niso bila odločilna - iz tožnikovih izjav ni razvidno, da je izgubil zaposlitev ravno zaradi navedene bolezni, ampak zato, ker včasih ni mogel na delo, vendar se je kasneje spet zaposlil kot trgovec. V zvezi s tožnikovim zdravstvenim stanjem sodišče še pripominja, da njegova bolezen sama po sebi ne zadošča za (tožnikovo) pripadnost posebni družbeni skupini, pri čemer pravno odločanje sodišča glede na zahteve po zakonitem in poštenem sodnem postopku (22. člen Ustave) ne sme izhajati iz stališča, da so s strani tožnika zatrjevana dejstva splošno znana zgolj na podlagi njegovega prepričanja.16 V takih okoliščinah mora prosilec torej izkazati, da bi ga v izvorni državi dojemali kot različnega in torej s posebno identiteto (druga alineja petega odstavka 27. člena ZMZ-1), ali da je njegova bolezen nespremenljiva prirojena lastnost (prva alineja petega odstavka 27. člena ZMZ-1), česar tožnik ni storil. Kdaj gre za dejanje preganjanja in kdaj dejanja diskriminacije prerastejo v preganjanje in kršitev 3. člena EKČP, pa izhaja iz sodne prakse ESČP.17 Na tem mestu je tožniku treba še pojasniti, da je kot prosilec upravičen do zdravstvenega varstva v Republiki Sloveniji skladno s 86. členom ZMZ-1. 20. Glede na navedeno, ko v obravnavani zadevi ni podan subjektivni element18, ker okoliščine, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, toženi stranki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni bilo treba preverjati z informacijami o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.19

21. Na táko presojo ne more vplivati niti posplošen tožbeni ugovor, da izpodbijana odločba nima razlogov glede zavrnitve statusov begunca in subsidiarne zaščite. To presojo je tožena stranka opravila, razvidna pa je iz 3. strani izpodbijane odločbe.20

22. Ob upoštevanju navedenega je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Prva in druga poved drugega odstavka 115. člena ZPP se glasita: "Če stranka, zakoniti zastopnik, pooblaščenec, priča ali izvedenec ne pride na narok zaradi zdravstvenih razlogov, lahko sodišče narok preloži le, če je bolezen ali poškodba nenadna in nepredvidljiva ter ji onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku. Oseba mora predložiti zdravniško opravičilo, izdano na obrazcu v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo." 2 Trditve strank začrtujejo temo obravnavanja in sojenja, z dokaznimi izpovedbami pa se ta tema (trditve strank) preverja (Ude, Betetto, Galič, Rijavec, Wedam Lukić, Zobec: Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 507). 3 Vrhovno sodišče je že presodilo, da za ponovno izvedbo dokaza v upravnem sporu ne zadostuje golo tožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam upravnega organa, ampak mora v tožbi, v kateri predlaga izvedbo takega dokaza na glavni obravnavi, utemeljiti možnost njegove drugačne dokazne presoje, kot je bila sprejeta v izpodbijanem upravnem aktu (X Ips 341/2016 z dne 25. 4. 2018, 30. točka obrazložitve). 4 Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve). Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve). 5 Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26. 6 Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27. 7 Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive II. Primerjaj tudi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka). 8 Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve. 9 Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve. 10 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 151/2016 (21. točka obrazložitve). 11 Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (12. točka obrazložitve). 12 Prav tam, 13. točka obrazložitve. 13 S tem v zvezi je Vrhovno sodišče tudi v zadevi I Up 173/2018 opozorilo na stališče ESČP, da dejstvo, da se v primeru izgona iz države pogodbenice položaj tožeče stranke lahko zelo poslabša in se med drugim znatno skrajša njena pričakovana življenjska doba, ne zadošča za kršitev 3. člena EKČP (34. točka obrazložitve). 14 V okviru informiranja se namreč vlagatelju namere, v jeziku, ki ga oseba razume, pred začetkom postopka sprejema prošnje zagotovijo informacije o postopkih po tem zakonu, pravicah in dolžnostih prosilcev, možnih posledicah neupoštevanja obveznosti in nesodelovanja s pristojnim organom, rokih za uveljavljanje pravnih sredstev ter informacije o svetovalcih za begunce in nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju mednarodne zaščite (prvi v zvezi z drugim odstavkom 5. členom ZMZ-1). Na prošnjo prosilca se v postopkih brezplačno zagotavljajo vse informacije v zvezi z njegovim postopkom za priznanje mednarodne zaščite (tretji odstavek 5. člena ZMZ-1). Navedeno namreč pripomore k izpolnjevanju temeljne prosilčeve obveznosti po ZMZ-1, torej da se mora v postopku za priznanje mednarodne zaščite kar najbolje potruditi prikazati, v čem so razlogi za priznanje mednarodne zaščite, saj se predpostavlja njegovo aktivno ravnanje. Organ pa mora prosilcu zagotoviti ustrezno možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev prošnje v skladu s 4. členom Direktive 2011/95/EU kar vključuje možnost podati pojasnilo glede morebitne neskladnosti ali nasprotja v prosilčevih izjavah. 15 Glej tudi EASO Practical Guide: Evidence Assessment, Marec 2015, stran 12. 16 Splošno znana dejstva so le tista dejstva, ki so znana pretežni večini vseh odraslih članov družbe - ne glede na spol, starost, veroizpoved, izobrazbo, interese in socialni položaj. Da naj bo določeno dejstvo notorno, mora o njem obstajati splošen socialni konsenz (Ude, Betetto, Galič, Rijavec, Wedam Lukić, Zobec: Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 374). 17 Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 173/2018, 27. točka obrazložitve. 18 Skladno s prvim odstavkom 21. člena ZMZ-1, ki ureja utemeljevanje prošnje (subjektivni element), mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. 19 Tako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo tudi v zadevi I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017 (19. točka obrazložitve). 20 Povzetek s tem povezanih razlogov izpodbijane odločbe je razviden iz 3. točke obrazložitve te sodbe.