Jedro

Pravna podlaga za izvršbo s prisilitvijo z denarno kaznijo je 298. člen ZUP. Po drugem odstavku 298. člena ZUP organ, ki opravlja izvršbo, zavezancu najprej zagrozi, da bo uporabil denarno kazen, če ne bo izpolnil svoje obveznosti v danem roku. Če dani rok preteče brez uspeha, se denarna kazen, s katero je organ zagrozil, takoj izterja, obenem pa organ določi nov rok za izpolnitev in zagrozi z novo denarno kaznijo. Po presoji sodišča so bili izpolnjeni zakonski pogoji za prisilno izvršitev inšpekcijske odločbe z dne 7. 2. 2013 ker zavezanec naložene obveznosti s citirano inšpekcijsko odločbo ni prostovoljno izpolnil v danem roku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe 0611-138/2012-21 (O711) z dne 4. 6. 2014 je prvostopenjski organ ugotovil, da je postala odločba tega organa 0611-138/2012-5 (O711) z dne 7. 2. 2013, izvršljiva 13. 8. 2013 in se tako dovoli njena izvršba (1. točka izreka). Tožnik je dolžan v skladu s pisnim soglasjem izvajalca obvezne javne službe A. d.o.o. (v nadaljevanju izvajalec), priključiti vse komunalne odpadne vode iz objekta na naslovu …, ki je v lasti tožnika in ki stoji na parc. št. 32/41 k.o. …, na javno kanalizacijo. Priklop na javno kanalizacijo mora biti izvršen pod nadzorom izvajalca (2. točka izreka). Če tožnik v 30-dneh od vročitve tega sklepa ne bo izvršil odločbe 0611-138/2012-5 (O711) z dne 7. 2. 2013, se bo kot prisilno sredstvo uporabila denarna kazen v višini 500,00 EUR (3. točka izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve (4. točka izreka). Pravna podlaga je bila prvi odstavek 18. člena in 30. člen Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) ter prvi odstavek 298. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe 0611-138/2012-25 z dne 12. 8. 2014 je prvostopenjski organ tožniku naložil plačilo denarne kazni v znesku 500,00 EUR, ki je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe 0611-138/2012-21 (O711) z dne 4. 6. 2014 v roku 5 dni od vročitve tega sklepa v korist proračuna Občine Žirovnica, ki ga navaja (1. točka izreka). Če tožnik v roku 30 dni od vročitve tega sklepa ne bo izvršil odločbe 0611-138/2012-5 (O711) z dne 7. 2. 2013 in v skladu s pisnim soglasjem izvajalca priključil vse komunalne odpadne vode iz objekta na naslovu …, ki je v lasti tožnika in ki stoji na parc. št. 32/41 k.o. … na javno kanalizacijo; priklop na javno kanalizacijo mora biti izvršen pod nadzorom izvajalca; bo kot prisilno sredstvo uporabljena nova denarna kazen v višini 500,00 EUR (2. točka izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve (3. točka izreka). Pravna podlaga je bila prvi odstavek 18. člena in 30. člen ZIN ter prvi odstavek 298. člena ZUP.

Pritožbeni organ je v svoji odločbi in sklepu postopek v zvezi z izpodbijanima sklepoma o dovolitvi izvršbe 0611-138/2012-21 (O711) z dne 4. 6. 2014 in 0611-138/2012-25 z dne 12. 8. 2014 združil v en pritožbeni postopek na podlagi prvega odstavka 130. člena ZUP in pritožbi zoper oba predhodno citirana sklepa zavrnil iz razlogov, ki jih navaja.

Tožnik se s to odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da izpodbijana sklepa o dovolitvi izvršbe nista utemeljena. Sodni postopki še niso zaključeni. Globa v višini 500,00 EUR je nesorazmerna glede na tožnikovo slabo finančno situacijo in pokojnino, ki jo prejema. Pritožbeni organ neutemeljeno ni upošteval tožnikovih vsebinskih ugovorov. Občina Žirovnica tudi ni pridobila služnosti v javno korist. Tožnik je tudi zahteval podaljšanje roka v skladu z določili ZUP, ki jih citira. Tožnik je skušal problem rešiti tudi z mediacijo ter s poskusom pridobitve služnosti prekopa preko sosednje parcele, vendar soglasja ni pridobil, zato se dela niso izvajala po projektu. Izdana inšpekcijska odločba je v nasprotju z občinskim odlokom Občine Žirovnica (obvezna priključitev na javno kanalizacijo, če dolžina priključka ne presega 50 m). Navaja dopise podjetja A. d.o.o. in vsebinske ugovore v zvezi z inšpekcijsko odločbo. Tudi stroški same izvedbe črpalne naprave po predračunu podjetja A. d.o.o. v višini 7.500,00 EUR so previsoki glede na tožnikovo finančno stanje. Sodišču predlaga, da naj tožbo obravnava vsebinsko. Sodišču tudi predlaga, da oba izpodbijana sklepa razveljavi (pravilno odpravi op. sodišča). Razveljavi pa naj tudi izrek denarne kazni in dovolitev izreka novih denarnih kazni.

Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča sta izpodbijana sklepa pravilna in zakonita iz razlogov, ki so navedeni v njunih obrazložitvah in obrazložitvi drugostopenjskega organa ter se sodišče nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa sodišče dodaja: Pravna podlaga za izvršbo s prisilitvijo z denarno kaznijo je 298. člen ZUP. Po drugem odstavku 298. člena ZUP organ, ki opravlja izvršbo, zavezancu najprej zagrozi, da bo uporabil denarno kazen, če ne bo izpolnil svoje obveznosti v danem roku. Če dani rok preteče brez uspeha, se denarna kazen, s katero je organ zagrozil, takoj izterja, obenem pa organ določi nov rok za izpolnitev in zagrozi z novo denarno kaznijo. Tožnik svoje obveznosti iz inšpekcijske odločbe 0611-138/2012-5 (O711) z dne 7. 2. 2013 v danem 6-mesečnem roku nesporno ni izpolnil. Tako je navedena inšpekcijska odločba z dne 7. 2. 2013 postala izvršljiva 13. 8. 2013. Ugovor tožnika glede podaljšanja roka za izvršitev pa je pravilno zavrnil že pritožbeni organ. Tudi po presoji sodišča so bili izpolnjeni zakonski pogoji za prisilno izvršitev inšpekcijske odločbe z dne 7. 2. 2013 ker zavezanec naložene obveznosti s citirano inšpekcijsko odločbo ni prostovoljno izpolnil v danem roku. Zato je bila tožniku na podlagi 298. člena ZUP tudi pravilno izrečena zagrožena kazen. Poleg tega pa mu je bilo zagroženo z novo denarno kaznijo, če svojih obveznosti ne bo opravil v novem roku.

ZUP torej v primerih, kot je obravnavani, izrek denarni kazni, ki je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe, veže na eno samo okoliščino, to je, da je tudi naknadni, v sklepu o dovolitvi izvršbe postavljeni rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova, pretekel brez uspeha. Obstoj te okoliščine pa v predmetni zadevi ni sporen, saj tožnik med drugim tudi v tožbi sam navaja razloge, zaradi katerih ni izpolnil naložene obveznosti. Iz razlogov, ki jih navaja tožnik, pa izhaja, da izpodbija izvršilni naslov, to pa je inšpekcijska odločba 0611-138/2012-5 (O711) z dne 7. 2. 2013, ki je postala izvršljiva 13. 8. 2013. S slednjo mu je bila naložena obveznost, da mora v roku 6 mesecev, objekt v lasti tožnika na naslovu …, ki stoji na zemljišču s parc. št. 32/41 k. o. …, priključiti na javno kanalizacijsko omrežje in nato greznico na svoje stroške očistiti ali odstraniti in izključiti iz sistema odvajanja odpadne vode, vse pod nadzorom izvajalca. V primeru, da tožnik v danem roku obveznosti iz izvršljivega izvršilnega naslova ne bo izpolnil, se bo uporabila izvršba s prisilitvijo. Postopek izvršbe se začne na podlagi izvršljivega izvršilnega naslova. Vendar pa v postopku izvršbe ni več mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, zato sodišče zavrača tožnikove ugovore glede predhodno navedene inšpekcijske odločbe, ki v predmetni zadevi predstavlja izvršilni naslov. Iz prvega odstavka 292. člena ZUP izhaja, da je zoper sklepe v upravnem izvršilnem postopku dovoljena pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo, z njo pa ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje. Tožnik bi ugovore, ki se nanašajo na inšpekcijsko odločbo z dne 7. 2. 2013 lahko uveljavljal le v postopku s pravnimi sredstvi zoper to odločbo. Ne more pa teh ugovorov več uveljavljati v postopku izvršbe. Izvršba odločbe, izdane v upravnem postopku, se namreč opravi zato, da se izterja denarna terjatev ali izpolni nedenarna obveznost (284. člen ZUP). Predmet izvršilnega postopka je torej izključno izvršitev obveznosti, ki izhaja iz upravne odločbe kot izvršilnega naslova, ne pa ponovna vsebinska presoja te odločbe oziroma obveznosti, ki iz nje izvirajo. Zato sodišče zavrača tudi tožnikove predloge, naj inšpekcijsko odločbo vsebinsko presoja. Izpodbijana sklepa sta po presoji sodišča pravilna in zakonita.

Iz pojasnjenih razlogov sodišče ugotavlja, da sta izpodbijana sklepa pravilna in zakonita, zato je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnavane, na seji, na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1.