Jedro

Odpoved pravici do odpravnine in njenemu izplačilu predstavlja nedopustno razpolaganje s pravicami iz delovnega razmerja in je v nasprotju s prisilnim predpisom – 109. členom ZDR. Zato je takšna odpoved pravici nična.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici plačati 2.174,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2014 dalje do plačila, pri čemer je višji obrestni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 429,50 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Zoper navedeno sodbo v ugodilnem delu, ki se nanaša na plačilo 1.654,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2014 dalje do plačila, vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da tožnica ni upravičena do presežka odpravnine, ki presega 10 plač. Meni, da je sodišče zmotno razlagalo določbo 18. člena Kolektivne pogodbe za tekstilne, oblačilne, usnjarske in usnjarsko predelovalne dejavnosti Slovenije (Ur. l. RS, št. 55/2009 - v nadaljevanju: panožna kolektivna pogodba). Izplačilo odpravnine, ki presega 10 - kratnik osnove, je po mnenju tožene stranke v pristojnosti delodajalca oziroma predmet dogovora med tožnikom in toženo stranko. Tožena stranka meni, da se delavec lahko odpove morebitnim neodtujljivim pravicam (odpravnini oziroma njeni višini), potem ko te nastanejo. Takšna odpoved ni nična in je v skladu z načelom pogodbene avtonomije. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da ob upoštevanju njenega slabega ekonomskega stanja zavrne tožbeni zahtevek nad zneskom 520,26 EUR. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, ob nespornem dejanskem stanju je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožba ni utemeljena v delu, ko navaja, da sta se stranki s podpisom sporazuma o načinu izplačila odpravnine z dne 14. 1. 2013 dogovorili za izplačilo odpravnine v znesku 8.951,30 EUR bruto v 10 mesečnih obrokih. Takšnega zapisa ni mogoče obravnavati in šteti kot, da so bile obveznosti tožene stranke izpolnjene (poplačane). Četudi bi bila volja tožnice takšna, bi še vedno veljalo, da gre za pravico, ki je določena z zakonom in se ji delavec ne more veljavno odpovedati, kot to pravilno zaključuje sodišče prve stopnje. Takšna odpoved pravici in njenemu izplačilu je nična, ker je v nasprotju s prisilnimi predpisi. Sodišče prve stopnje se utemeljeno sklicuje na enotno prakso, kakršna se je glede odpovedi pravice do odpravnine in njenemu izplačilu oblikovala po izdaji odločbe Ustavnega sodišča, opr. št. Up 63/03-19 z dne 2. 2. 2005 (Ur. l. RS, št. 14/2005) in iz katere izhaja, da odpoved pravici do odpravnine in njenemu izplačilu predstavlja nedopustno razpolaganje s pravicami iz delovnega razmerja in je v nasprotju s prisilnim predpisom – 109. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami).

Sodišče prve stopnje je tožnici utemeljeno prisodilo razliko do odpravnine v višini, ki presega 10-kratnik osnove, pri čemer se je pravilno oprlo na določbo 18. člena panožne kolektivnega pogodbe, po kateri višina odpravnine, ki pripada delavcu zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, lahko presega desetkratnik osnove iz Zakona o delovnih razmerjih. Ker je s panožno kolektivno pogodbo dogovorjena višja odpravnina, jo mora tožena stranka izplačati v tem, višjem znesku (drugi odstavek 7. člena ZDR in 4. člen Zakona o kolektivnih pogodbah, ZKolP, Ur. l. RS, št. 43/2006).

Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo razlogov, iz katerih se prvostopenjska sodba izpodbija in tudi ne razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.