Jedro

Zavrnitve dokaznega predloga ni mogoče šteti za procesno kršitev

Izrek

Zahteva zagovornice obs. M.O. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Črnomlju z dne..., je bil obs. M.O. spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po 3. odstavku v zvezi s 1. in 2. odstavkom 317. člena KZ. Na podlagi 50. člena KZ mu je sodišče izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 3. odstavku 317. člena KZ določilo kazen 4 mesecev zapora s preizkusno dobo 3 let. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne... deloma ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in je sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obs. M.O. v pogojni obsodbi določeno kazen zvišalo na 8 mesecev zapora. V ostalem delu pa je pritožbo okrožnega državnega tožilca, v celoti pa pritožbo zagovornice obsojenca, zavrnilo kot neutemeljeni in je v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornica obs. M.O, odvetnica T.A. iz NM, je dne... priporočeno po pošti vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uvodoma navedla, da jo vlaga zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije razveljavi sodbi sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Absolutna kršitev določb kazenskega postopka je po mnenju zagovornice obsojenca podana zato, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog, da se neposredno zasliši priča, ki je bila zaslišana v preiskavi, čeprav zapisnik o zaslišanju te priče na glavni obravnavi ni bil prebran in čeprav se sodba na izpoved te priče ne opira. Enako je zagovornica obsojenca navajala že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, vendar pa ji je bilo že v obrazložitvi sodbe pritožbenega sodišča povsem pravilno pojasnjeno, da zavrnitve dokaznega predloga ni mogoče šteti za procesno kršitev, zlasti še, ker je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe obrazložilo, zakaj izvedba predlaganega dokaza z zaslišanjem priče M.J. ni potrebna. Seveda zato ne gre za kratenje pravic obsojenca do obrambe, ker glede na načelo proste presoje sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in torej ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Isto velja tudi glede stališča zagovornice, zatrjevanega v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je bila kršena pravica do obrambe, ker je sodišče zavrnilo predlog za ogled kraja kaznivega dejanja, saj je v razlogih sodbe pojasnjeno, zakaj izvedba tega dokaza ni bila potrebna. Tako kot že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje zagovornica obsojenca tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je izrek sodbe v nasprotju z njenimi razlogi, ker je v izreku navedeno, da je obsojenec s splošno nevarnim dejanjem povzročil nevarnost za življenje ljudi, medtem ko je v obrazložitvi sodbe obsojenčevo ravnanje opredeljeno kot opustitev. Že v sodbi pritožbenega sodišča je bilo pravilno pojasnjeno, da je nevarnost za ljudi mogoče povzročiti bodisi z storitvijo, bodisi z opustitvijo, zaradi česar torej ne gre za zatrjevano kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Zmotno je tudi stališče zagovornice, da bi moralo pritožbeno sodišče v razlogih sodbe pojasniti, zakaj o seji ni obvestilo obsojenca in njegove zagovornice. Po določilu 1. odstavka 445. člena ZKP lahko pritožbeno sodišče, ko odloča o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje v po skrajšanem postopku, obvesti stranki o seji senata le, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Če stranki v takem primeru nista bili obveščeni o seji senata, se šteje, da navzočnost strank na seji ni potrebna, zaradi česar torej v razlogih sodbe pritožbenega sodišča obrazložitev o tem, zakaj o seji senata stranke niso bile obveščene, ni potrebna.

V zahtevi za varstvo zakonitosti pa zagovornica izpodbija tudi odločbo o kazenski sankciji. Po določilu 420. člena ZKP, v katerem je navedeno, iz katerih razlogov se sme vložiti navedeno izredno pravno sredstvo, pa le-tega ni mogoče vložiti zaradi odločbe o kazenski sankciji, ki je bila obsojencu izrečena v okviru v 3. odstavku 317. člena KZ predpisane kazenske sankcije.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornica obsojenca. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).