Jedro

Zmotno je stališče tožnice, da bi sodišče moralo upoštevati kot podlago za določitev nadomestila za konkurenčno prepoved določbe novega ZDR, ki je pričel veljati 1. 1. 2003. Ker je bila pogodba o zaposlitvi med strankama sklenjena in se je izvajala le v času stare delovnopravne zakonodaje, ni podlage, da bi sodišče pogodbeno voljo strank nadomestilo z zakonskim minimumom, določenim v 2. odstavku 39. člena ZDR. Zato je potrebno upoštevati veljavno pogodbo o zaposlitvi in njene določbe v zvezi z višino nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino za spoštovanje konkurenčne klavzule, v znesku 390,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 5 2003 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek za znesek 16.109,47 EUR je zavrnilo (1. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki plačati stroške postopka, v znesku 397,27 EUR v roku 15 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v pretežni meri zavrnilo zahtevek tožeče stranke na plačilo odškodnine za spoštovanje konkurenčne klavzule v znesku 16.109,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od 15. 3 .2003 dalje do plačila, ker je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnica upravičena do odškodnine v točno takšni višini, kot je določena s pogodbo o zaposlitvi in da tožnica ne more zahtevati višje odškodnine, kot je določena v pogodbi o zaposlitvi, posebno še zato, ker te pogodbe ni nikoli izpodbijala. Sodišče se sklicuje na sodbi VS RS opr. št. VIII Ips 423/2007 in VIII Ips 439/2007, ki govorita o tem, da novi ZDR ni razveljavil konkurenčnih klavzul, ki so bile dogovorjene v pogodbah pred 1. 1. 2003 in da te veljajo nespremenjeno še naprej. Po mnenju pritožbe je pravno vprašanje, ki je bistveno za rešitev te zadeve predvsem, ali določba 7. člena pogodbe o zaposlitvi, ki določa pravice in obveznosti glede spoštovanja konkurenčne klavzule velja, v nespremenjeni obliki, tudi po 1. 1. 2003 in ali mora sodišče po uradni dolžnosti upoštevati tudi določilo drugega odstavka 39. člena ZDR? Zakon o delovnih razmerjih predpisuje namreč v drugem odstavku 39. člena, da nadomestilo ne sme biti nižje od 1/3 povprečne mesečne plače. V skladu z določbami Ustavnega sodišča RS predstavljajo določila ZDR kongentne norme in istočasno minimum pravic delavcev, katerim se slednji ne morejo odpovedati. Če mesečno nadomestilo ne more biti nižje od 1/3 bruto plače delavca, potem sodišče ne more tožnici dosoditi 390,05 EUR za 25 mesecev spoštovanja konkurenčne klavzule, ker navedeni znesek ni enak 1/3 tožničine bruto plače. Vrhovno sodišče RS je v sodbi VIII Ips 207/2006 zapisalo, da se upravičenost delavca do nadomestila, zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule, ugotavlja v trenutku prenehanja delovnega razmerja. Tožeča stranka je pridobila pravico do nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule dne 3. 4. 2003 in ker zakonski minimum takega nadomestila znaša 1/3 bruto plače, je tožnica upravičena do nadomestila, ki pripada tožnici po drugem odstavku 39. člena ZDR. Po mnenju tožeče stranke je situacija praktično enaka, kot če bi bila v pogodbi o zaposlitvi določena plača nižja od minimalne plače po zakonu. Če je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo nadomestilo nižje, od zakonskega minimuma po 39/2. členu ZDR, bi moralo tožnici dosoditi nadomestilo najmanj v višini zakonskega minimuma. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in primarno sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno predlaga spremembo sodbe tako, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule v višini 1/3 vtoževanega zneska v tožbi in v enakem deležu tudi glede obrestnega dela zahtevka. Tožeča stranka predlaga tudi povrnitev vseh priglašenih stroškov postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je glede zavrnjenega zahtevka in odločitve o stroških postopka, v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka (2. odstavek 339. člena ZPP). Pri navedenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi ne kršitev, katere mu očita pritožba. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva in sicer, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2001 in da sta se stranki s pogodbo dogovorili za konkurenčno klavzulo ter obveznosti obeh pogodbenih strank v zvezi s klavzulo. Po drugem odstavku 7. člena pogodbe se je tožnica zavezala, da še dve leti po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki, ne glede na način prenehanja delovnega razmerja, ne bo opravljala poslov s področja zavarovalništva. Prav tako se je zavezala, da ne bo ustanavljala družbe ali postala družbenik oziroma delničar take družbe ali začela opravljati samostojno podjetništvo, katere dejavnost bi bila kakorkoli konkurenčna toženi stranki, torej, da ona sama ali družba, katere ustanovitelja kasnejši družbenik bi postala, ne bo opravljala poslov za svoj ali tuj račun s področja zavarovalništva. V 5. odstavku 7. člena pogodbe sta se stranki dogovorili, da tožnici pripada, zaradi spoštovanja konkurenčne prepovedi po prenehanju delovnega razmerja, odškodnina v višini realizirane provizije, v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja. Tožena stranka se je zavezala plačati odškodnino najkasneje v roku enega meseca po prenehanju delovnega razmerja tožnici oziroma ob prvem naslednjem izplačilu plač pri toženi stranki. V primeru, da tožena stranka zamudi s plačilom odškodnine, pa delavka ni prosta spoštovanja konkurenčne klavzule, pač pa je tožena stranka poleg odškodnine dolžna plačati tožnici tudi zakonske zamudne obresti.

6. Tožeča stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da je potrebno v primeru, ko je v pogodbi prenizko določeno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule upoštevati najmanj minimalno nadomestilo, ki ga določa drugi odstavek 39. člena ZDR in da je ta situacija praktično enaka, kot če bi bila v pogodbi o zaposlitvi določena nižja plača od minimalne plače po zakonu, ker se tudi v tem primeru sodišče ne more sklicevati na pogodbeno voljo oziroma avtonomijo strank, ampak mora upoštevati določbe zakona o minimalni plači kot kogentni predpis. Nadomestilo plače delavcu za spoštovanje konkurenčne klavzule in pravna podlaga za plačilo plače, določene v pogodbi o zaposlitvi, ki je nižja od minimalne plače po zakonu, ni mogoče primerjati. V primeru konkurenčne klavzule gre za poseben dogovor o prepovedi delavčeve konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja, ki je posledica upravičene težnje delodajalca po omejevanju konkurence in ima podlago v 74. členu Ustave RS (URS, Ur. l. RS, št. 33/91 – I in nasled.). Delavec s takšno klavzulo, pod določenimi pogoji, prostovoljno pristane na začasno omejitev pravice do proste izbire zaposlitve, zaradi česar mu pripada ustrezno materialno nadomestilo. Namen konkurenčne klavzule na strani delodajalca je torej zaščita njegovih upravičenih interesov in preprečevanje nastanka škode, če bi delavec, ki je pri svojem delu ali v zvezi z delom, pridobil tehnična, proizvodnja ali poslovna znanja in zveze, po prenehanju delovnega razmerja iz določenih razlogov (28. člen Zakona o delovnih razmerjih – ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasled.) začel opravljati konkurenčno dejavnost. 7. Zmotno je stališče tožnice, da bi sodišče moralo upoštevati kot podlago za določitev nadomestila za konkurenčno prepoved določbe novega Zakona o delovnih razmerjih, ki je pričel veljati 1. 1. 2003. Tožnica je namreč sklenila delovno razmerje 1. 6. 2001 in se je dogovorila za konkurenčno klavzulo v času veljavnosti torej stare delovnopravne zakonodaje. Tožnici je na podlagi odločbe z dne 27. 12. 2002 pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje, ker ni dosegala pričakovanih rezultatov dela, torej ji je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi v času veljavnosti stare delovnopravne zakonodaje, le do samega prenehanja delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki je prišlo dne 3. 4. 2003, torej ko je že začel veljati novi ZDR. V letu 2003 tožnica pri toženi stranki ni opravljala dela, prav tako pa se stranki nista dogovorili, da se spremenijo določbe o konkurenčni prepovedi in konkurenčni klavzuli glede na določbe novega ZDR. Zato je tudi po zaključku pritožbenega sodišča pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno upoštevati veljavno pogodbo o zaposlitvi in njene določbe v zvezi z višino nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule.

8. Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje napačno tolmačilo 7. člen pogodbe o zaposlitvi, ki določa prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja. Stranki sta se dogovorili, da delavec dve leti, ne glede na način prenehanja delovnega razmerja, ne bo opravljal poslov s področja zavarovalništva in da bo v primeru kršitve plačal toženi stranki pogodbeno kazen v višini 24-ih izplačanih bruto povprečnih plač na zaposlenega pri toženi stranki v zadnjih treh mesecih. Tožena stranka pa se je zavezala za spoštovanje konkurenčne klavzule tožnici plačati odškodnino v roku enega meseca po prenehanju delovnega razmerja oziroma odmeno v enkratnem znesku v višini realizirane provizije v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja. Določba je tudi po zaključku pritožbenega sodišča jasna in sicer gre za enkratno izplačilo, kot izhaja iz določbe 5. odstavka 7. člena, saj tu govori o zavezanosti delodajalca plačati odškodnino v roku enega meseca po prenehanju delovnega razmerja. Določeno je tudi, da mora tožena stranka v primeru zamude priznati in izplačati poleg odškodnine tudi zakonske zamudne obresti.

9. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da ni podlage, da bi sodišče pogodbeno voljo strank nadomestilo z zakonskim minimumom, določenim v 2. odstavku 39. člena ZDR, kajti pogodba o zaposlitvi je sklenjena in se je izvajala le v času stare delovnopravne zakonodaje. Bistveno je tudi, da 39. člen ZDR določa dolžnost delodajalca, da plačuje mesečno denarno nadomestilo za čas spoštovanja konkurenčne klavzule le v primeru, če spoštovanje konkurenčne klavzule onemogoča pridobitev zaslužka primerljivega delavčevi prejšnji plači. Navedeno pa je tudi bistveno odstopanje od stare delovnopravne zakonodaje, zato v nobenem primeru ni mogoče upoštevati 39/2. člen ZDR kot minimum, ki bi ga morala tožena stranka tožnici izplačati, iz naslova nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule.

10. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasled.). Sklenilo je, da tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela. Za odločitev o stroških je pritožbeno sodišče imelo podlago v določbi 155. člena v zvezi s165. členom ZPP.