Jedro

Iz določb, ki zapovedujejo potek 30 dni od vročitve ponudbe do vložitve predloga, ne izhaja, da je faza vložitve ponudbe že faza upravnega postopka. Faza vročitve ponudbe je namenjena pridobitvi nepremičnine s sklenitvijo pogodbe, torej tudi vročanje ponudbe ni potrebno po določbah ZUP. V zadevi je za pravočasnost predloga relevantna zgolj seznanitev s ponudbo za odkup v roku 30 dni pred vložitvijo predloga, ki pa je izkazana.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka ugotovil, da je z Uredbo o državnem lokacijskem načrtu za daljnovod 2x110 kV Beričevo - Trbovlje izkazana javna korist za omejitev lastninske pravice s trajno služnostjo v javno korist na nepremičninah parc. št. 325/2, 326, 327 in 328, vpisanih v zk. vl. št. ... k.o. ..., zaradi gradnje daljnovoda 2x110 kV Beričevo – Trbovlje; v 2. točki izreka, da se uvede postopek omejitve lastninske pravice na nepremičninah iz 1. točke izreka te odločbe s služnostno pravico v korist družbe A. d.o.o.; v 3. točki izreka, da se v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Litiji pri nepremičninah iz 1. točke izreka zaznamuje začetek postopka omejitve lastninske pravice zaradi ustanovitve služnosti; v 4. točki izreka, da dokler postopek omejitve lastninske pravice ni pravnomočno končan, ni dopusten promet z nepremičninami iz 1. točke izreka te odločbe ali njihovo bistveno spreminjanje, razen s soglasjem služnostnega upravičenca, ter da je pravni posel, sklenjen v nasprotju s to odločbo, ničen; v 5. točki, da stroški postopka niso zaznamovani. V obrazložitvi je navedel, da je služnostni upravičenec 20. 8. 2009 vložil predlog za omejitev lastninske pravice. Tožeča stranka je v postopku na predlog odgovorila ter ugovarjala, da pogodbe ni prejela po pošti, temveč, da jo je prinesel pooblaščenec A.-a A.A.. Nadalje je ugovarjala, da pri določitvi trase daljnovoda niso bila upoštevana načela Zakona o varstvu okolja ter Zakona o ohranjanju narave, Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) in drugi predpisi. Protivila se je tudi višini odškodnine. Predlagatelj je v odgovoru navedel, da je služnostna zavezanka prejela pogodbo dne 28. 5. 2009, kar je razvidno iz povratnice, ki jo je podpisala njena svakinja. Predvideva, da je pošto prejela. Ne glede na to pa meni, da lastnica sama priznava, da se je s ponudbo seznanila najkasneje v sredini junija 2009. Upravni organ zaključuje, da je prejela ponudbo 30 dni pred vložitvijo predloga, kot to določata 110. člen ZUreP-1 oziroma 95. člen Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ). Ugotavlja tudi, da je v postopku izkazana javna korist z Uredbo o državnem lokacijskem načrtu za daljnovod 2x110 kV Beričevo – Trbovlje, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 98 dne 14. 10. 2008. Na ustni obravnavi je služnostna zavezanka predlagala spremembo trase tako, da se s postavitvijo daljnovoda ne bo poseglo v njene nepremičnine, predvsem z odstranitvijo nosilnega stebra. Glede na njene ugovore je predlagatelj navedel, da je Zavod RS za varstvo narave upoštevajoč mednarodne konvencije, predpise EU in RS izdelal naravnovarstvene smernice, ki so sestavni del državnega lokacijskega načrta in dostopne na Ministrstvu za okolje in prostor. Ker pa je trasa daljnovoda določena z državnim lokacijskim načrtom, pa bi prestavitev trase z zemljišča lastnice, da le-ta ne bi bila več v vplivnem območju, pomenila spremembo državnega lokacijskega načrta, za kar ni pristojen. Tako spremembo bi moralo opraviti Ministrstvo za okolje in prostor, kar bi zavleklo investicijo. Umik trase zemljišča lastnice bi nujno pomenil tudi umik s sosednjih zemljišč v koridorju, z lastniki katerih je predlagatelj že sklenil služnostne pogodbe in izplačal odškodnine. Javni interes je močnejši od interesa lastnice. Premik predvidenega stojnega mesta št. 58 zemljišča lastnice pa bi bil mogoč le na sosednjo parcelo 331, kjer bi bil prizadet drug lastnik, s katerim pa je že sklenil služnostno pravico in jo vpisal v zemljiško knjigo. Upravni organ zaključuje, da je potrebno uvesti postopek omejitve lastninske pravice s služnostno pravico v korist sedanjega izvajalca dejavnosti sistemskega operaterja. Meni, da so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za omejitev lastninske pravice s služnostjo v javno korist na obravnavanih parcelah v skladu s 100. členom ZUreP-1 v povezavi s 7. odstavkom 110. člena ZUreP-1. Drugostopni organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil. V zvezi z ugovorom, da ji pred vložitvijo predloga ni bila ustrezno vročena pogodba, pa odgovarja, da zakon ne določa, na kakšen način mora biti vročitev odpravljena. Pomembno je, da lastnik ponudbe prejme ponudbo in ima možnost nanjo odgovoriti. Javna korist je izkazana v skladu s 3. odstavkom 93. člena ZUreP-1. Glede ugovorov v zvezi s škodo pa navaja, da glede na to, da dogovor med strankama o višini nadomestila ni bil mogoč, bo o višini odškodnine odločalo sodišče. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je lastnica parcel od leta 2009 in nikoli ni bila obveščena o posegu v nepremičnine. Pravna prednica mama je bila zavedena, ker ji je bilo rečeno, da trasa ne bo šla nikoli preko k.o. ..., zato ni nikoli sodelovala pri razgrnitvi in dajala pripomb. Sama je bila prvič obveščena o trasi, ko se junija 2009 oglasil pri njej predstavnik A.-a A.A. in jo povabil k podpisu pogodbe. Tako vročanje pa je nepravilno glede na določbe 84. in 85. člena ZUP. Vročitve sprejetja pogodbe ni podpisala. Odločitvi se protivi, ker je prvo vročitev pogodbe prejela šele preko UE in sicer 16. 9. 2009, kar pa je zavrnila. Od vročitve predloga aktivno sodeluje v postopku, predlagala je prestavitev stojnega mesta – stebra 58 in novo cenitev. Meni, da bi bila prestavitev mogoča, ker na obravnavi predstavnik A. ni takoj zavrnil te možnosti, ampak šele kasneje v odgovoru. Zato meni, da je nemožnost prestavitve zgolj sprenevedanje. V nadaljevanju obrazlaga svoje videnje višine odškodnine. Ugovarja tudi trasi, legi in višini stebrov. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in prvostopno odločbo odpravi ter jo nadomesti z drugo odločbo oziroma vrne zadevo v ponoven postopek, ter predlaga povrnitev stroškov postopka.

Stranka z interesom v tem postopku A. v odgovoru na tožbo navaja, da v odnosu do tožeče stranke ni nastopal kot upravni organ, temveč kot stranka obligacijskega in posledično stvarno pravnega razmerja. Zato tožeča stranka napačno opira napačno vročanje na določbe ZUP. Glede prestavitve stebra pa meni, da je natančno razložil, iz kakšnih razlogov prestavitev stebra ni mogoča, saj so bile možnosti preučene in preverjane. Tudi na ustni obravnavi tožeči stranki nikoli ni bilo rečeno, da je prestavitev možna. Določitev odškodnine ni predmet upravnega spora. Glede ugovora o trasi daljnovoda, legi stebrov in višini vodnikov pa najava, da je vse urejeno z Uredbo o državnem lokacijskem načrtu za daljnovod 2x110 kV Beričevo – Trbovlje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi je uvodoma sporno, ali so bile ob vložitvi predloga za omejitev lastninske pravice izpolnjene formalne predpostavke.

Tožeča stranka ugotavlja, da je prvo vročitev pogodbe prejela preko EU šele 16. 9. 2009. Z navedenim ugovarja, da z vložitvijo predloga za omejitev lastninske pravice ni bila spoštovana določba 3. odstavka 59. člena EZ, ki določa, da če investitor v 30 dneh po vročitvi ponudbe za sklenitev pogodbe o pridobitvi služnosti v javno korist na nepremičninah iz tega člena te pogodbe ne uspe skleniti, lahko nemudoma vloži predlog za omejitev lastninske pravice (enako, da mora med vročitvijo ponudbe in vloženim predlogom poteči 30 dni, izhaja tudi iz 1. odstavka 97. člena ZUreP-1). Iz navedb tožeče stranke v upravnem postopku in tožbi izhaja, da je bila prvič obveščena ob ponudbi, ko se je junija 2009 oglasil pri njej predstavnik A.-a A.A. in jo povabil k podpisu pogodbe. Ker je od junija, do vložitve predloga 20. 8. 2009, preteklo več kot 30 dni, je bilo zadoščeno določbi 3. odstavka 59. člena EZ in 1. odstavku 97. člena ZUreP-1. Namreč iz določb, ki zapovedujejo potek 30 dni od vročitve ponudbe do vložitve predloga, ne izhaja, da je faza vložitve ponudbe že faza upravnega postopka. Faza vročitve ponudbe je namenjena pridobitvi nepremičnine s sklenitvijo pogodbe, torej tudi vročanje ponudbe ni potrebno po določbah ZUP. V zadevi je za pravočasnost predloga relevantna zgolj seznanitev s ponudbo za odkup v roku 30 dni pred vložitvijo predloga, ki pa je izkazana.

Nadalje tožeča stranka ugovarja trasi daljnovoda z navedbo, da je predlagala prestavitev stojnega mesta – stebra 58. Smiselno gre za ugovor podanosti javne koristi. Sodišče soglaša z razlogi organov, da je v zadevi javna korist izkazana, saj se po 3. odstavku 93. člena ZUreP-1 šteje, da je javna korist izkazana, če je gradnja predvidena v državnem oziroma občinskem lokacijskem načrtu. Državni lokacijski načrt za gradnjo daljnovoda 2x110 kV Beričevo – Trbovlje je sprejet z Uredbo o državnem lokacijskem načrtu za daljnovod 2x110 kV Beričevo – Trbovlje. Ureditveno območje državnega lokacijskega načrta, na katerem se izvedejo trajni objekti in ureditve, potrebne za izvedbo državnega lokacijskega načrta, sega tudi na parcele tožeče stranke, ki so predmet odločitve. Ugovor glede trase, lege in višine stebrov zato sodišče šteje za neutemeljen.

Nerelevantni v postopku omejitve lastninske pravice so ugovori, da tožeča stranka nikoli ni bila obveščena o posegu na njene nepremičnine, ter da je bila njena mama kot bivša lastnica zavedena, ker ji je bilo rečeno, da ne bo šla trasa daljnovoda preko k.o. .... Sodišče jih zato tudi v upravnem sporu ne more upoštevati, saj niso podlaga, ki bi kazala na napačno uporabo prava, postopka ali dejanskega stanja.

Glavnina tožbe se nanaša na višino odškodnine. Iz 8. odstavka 110. člena ZUreP-1 izhaja, da lastniku v primeru ustanovitve služnosti pripada odškodnina. V zadevi dogovor med tožečo stranko in služnostnim upravičencem o višini odškodnine ni bil sklenjen, zato bo, tudi v skladu z 8. odstavkom 110. člena ZUreP-1, o višini odškodnine na predlog služnostne zavezanke, odločalo sodišče. Na podlagi navedenega se sodišče v tem upravnem sporu do ugovorov v tej smeri ne opredeljuje, višina odškodnine tudi ni bila predmet izpodbijane odločbe.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Zahtevo za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo v skladu s 4. odstavkom 25. člena ZUS-1. Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.