Jedro

Prepovedi lova ni mogoče enačiti z izključitvijo iz lovske družine. Čeprav je lov divjadi le ena od dejavnosti članov lovske družine, pa tudi ni mogoče zanemariti pomena lova divjadi v okviru trajnostnega gospodarjenja z divjadjo. Kot pravico javnopravnega značaja, ki se lahko uresničuje le v okviru lovskega društva, je lovsko pravico mogoče šteti za sestavni del pravice do združevanja v lovsko družino, s tem pa tudi za objekt pravnega varstva v okviru ustavne pravice iz 42. člena URS. Četudi tožnik formalno ni bil izključen iz lovske družine (zaradi prepovedi lova pa je bil iz nje dejansko izključen), je bila njegova pravica do združevanja protipravno omejena.

Pravica do svobodnega združevanja ne sodi med osebnostne pravice, zato ne more biti predmet varstva v okviru pravno priznane nepremoženjske škode zaradi pretrpljenih duševnih bolečin. Pravica do združevanja uživa varstvo po 42. členu, ne pa tudi po 35. členu URS.

Vložena ustavna pritožba (zoper sodbo II Ips 160/2018), o kateri še ni bilo odločeno, ni utemeljen razlog za odstop od stališča Vrhovnega sodišča, prav tako ni zakonsko predviden razlog za prekinitev predmetnega postopka (205. in 206. člen ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 244,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se razveljavita odločbi Lovske družine X št. 1/5-2020 z dne 2. 3. 2020 in št. 1/5-2020 z dne 13. 6. 2020 (I. točka izreka), da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 10.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje (II. točka izreka) in da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe se pritožuje tožnik, in sicer zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Primarno predlaga ustrezno spremembo sodbe, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje, v obeh primerih s stroškovno posledico v toženkino breme.

Tožnik meni, da so razlogi, s katerimi je sodišče zavrnilo njegov odškodninski zahtevek, v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije (URS), Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic (EKČP) in Listino Evropske unije o temeljnih pravicah (LEUTP). Pravica do združevanja uživa varstvo po 42. členu URS, 11. členu EKČP in 12. členu LEUTP. O vsebini pravice in mehanizmih za njeno varstvo se je Ustavno sodišče opredelilo v odločbi U-I-155/07-10 z dne 9. 4. 2009. Da je združevanje v lovsko družino mogoče presojati v okviru 42. člena URS, izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-98/04 z dne 9. 11. 2006. Vsakdo, čigar človekove pravice so kršene, ima po vseh omenjenih pravnih podlagah pravico do učinkovitega pravnega varstva (sredstva). Kakšna je vsebina pravice do sodnega varstva in do odprave posledic kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, izhaja iz odločb Ustavnega sodišča Up-555/03, Up-827/04 z dne 6. 7. 2006 in Up-4/05 z dne 19. 12. 1996. Bistvo razlage Ustavnega sodišča je, da se kršitev odpravi z vzpostavitvijo stanja pred kršitvijo, če pa to ni mogoče, v okviru odškodninskega varstva (zaradi škode, povzročene z nezakonitim delom državnega organa). Sodišče je kršilo tožnikovo pravico do združevanja, prav tako njegovo pravico do učinkovitega pravnega sredstva. S pravnomočnostjo sodbe bo tožnik ponovno pridobil možnost lova na vso divjad, kar pa rešuje njegov položaj, oziroma odpravlja posledice nezakonite odločitve le za naprej, ne pa tudi za nazaj. Stališče Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 160/2018, da URS ne zahteva odškodninskega varstva v primeru vsakršne kršitve ustavnih (človekovih) pravic, je v nasprotju s četrtim odstavkom 15. člena in 42. členom URS (pa tudi v nasprotju z 11. členom EKČP in 12. členom LEUTP). Sodišče ni pojasnilo, zakaj je popolnoma sledilo razlogom iz sodbe II Ips 160/2018. Ker so lovske družine (tudi toženka) na podlagi ZDLov-11 nosilci javnih pooblastil, je bila tožniku kršena tudi pravica iz 26. člena URS. Stališče sodišča, da pravica do združevanja ni osebnostna pravica, zato ne uživa varstva po 179. členu OZ,2 je v nasprotju s pravico do varstva osebnostnih pravic (35. člen URS). Krog osebnostnih pravic je odprt in se spreminja glede na nova življenjska razmerja, razvoj civilizacije in tehnični napredek. Pravica do združevanja je osebnostna pravica, saj se nanaša na posameznika, ki se združuje z drugimi, ker lahko na ta način bolj učinkovito uresničuje svoje individualne interese. Varstvo uživa na podlagi 35. člena URS, s tem pa tudi na podlagi 179. člena OZ. Med osebnostne pravice sodi tudi pravica do duševne integritete. Tožnika je prizadelo, ker se ni mogel udeleževati lova, počutil se je manjvrednega in prikrajšanega. Ker je sodišče tožnika zaslišalo tudi glede obstoja njegovih duševnih bolečin in je tožnik (pa tudi priče M., K. in B.) v izpovedi potrdil trditve o prizadetosti, je izpodbijana sodba zanj sodba presenečenja.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je bil v disciplinskem postopku, ki ga je zoper njega vodila toženka, kaznovan s štiriletno prepovedjo lova na vso divjad. Svoj odškodninski zahtevek opira na stališče, da je bilo z nezakonito odločitvijo poseženo v njegovo osebnostno pravico – pravico do združevanja. Pritožbena teza je, da je posameznik, v čigar človekove (ustavne) pravice je bilo poseženo, vedno upravičen tudi do odškodninskega varstva. V pritožbenem postopku ostaja sporno vprašanje, ali je tožnik upravičen do odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpel s posegom v pravico do združevanja.

6. Glede na v odgovoru na pritožbo izpostavljeno dejstvo, da tožnik v okviru izrečene disciplinske sankcije nikoli ni bil izključen iz lovske družine (ni se mu odrekla pravica do članstva v lovski družini), je prvo pravno pomembno vprašanje v tej zadevi sledeče: ali je toženka z obema disciplinskima odločbama, ki sta bili v sodnem postopku razveljavljeni, nedopustno posegla v tožnikovo ustavno pravico do združevanja.

7. Pravica do združevanja iz drugega odstavka 42. člena URS zagotavlja svobodno ustanavljanje in prenehanje združenj, svobodno vključevanje in izstop iz združenja ter svobodo notranje organizacije združenja.3 Po prvem odstavku 65. člena ZDLov-1 je lovska družina društvo polnoletnih oseb, ki se ustanovi, deluje in preneha obstajati po predpisih o društvih, če ta zakon ne določa drugače. Člani oziroma članice društva so lahko lovci in posamezniki oziroma posameznice, ki imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji ter je njihov interes povezan z divjadjo in lovstvom. Pogoj za trajnejše članstvo je lovski izpit.4 Pravica do članstva v društvu (lovski družini) je del ustavne pravice do svobodnega združevanja. Pritožnik pravilno povzema stališče iz prakse Ustavnega sodišča (U-I-98/04), da je združevanje v lovsko družino mogoče presojati z vidika spoštovanja 42. člena URS.

8. ZDLov-1 ureja upravljanje z divjadjo, ki obsega načrtovanje, ohranjanje, trajnostno gospodarjenje in spremljanje stanja divjadi ter načine njihovega izvajanja (1. člen). Lovstvo je dejavnost trajnostnega gospodarjenja z divjadjo, ki obsega ohranjanje, lov divjadi, ukrepanje v življenjskem okolju divjadi, posege v populacije zaradi gospodarskih, veterinarsko – sanitarnih, zdravstvenih in drugih utemeljenih razlogov (drugi odstavek 3. člena ZDLov-1). Z divjadjo v loviščih trajnostno gospodarijo lovske družine, za kar se jim podeli koncesija (drugi odstavek 24. člena ZDLov-1). Lovske organizacije so dolžne v skladu z načrti za trajnostno gospodarjenje z divjadjo zagotoviti: - vzdrževanje in izboljševanje prehranskih in drugih življenjskih možnosti za divjad; - urejanje vodnih virov in kaluž; - krmljenje divjadi; - dodajanje in naseljevanje divjadi; - postavitev lovskih objektov ter - druga dela, s katerimi se zagotavljajo ugodne razmere za razvoj populacij divjadi (39. člen ZDLov-1). Glede na vrsto in obseg nalog, ki jih na področju trajnostnega gospodarjenja z divjadjo kot javno službo opravljajo lovske organizacije (mednje sodijo tudi lovske družine; 64. člen ZDLov-1), prepovedi lova ni mogoče enačiti z izključitvijo iz lovske družine.5 Čeprav je lov divjadi le ena od dejavnosti članov lovske družine, pa tudi ni mogoče zanemariti pomena lova divjadi v okviru trajnostnega gospodarjenja z divjadjo. Kot pravico javnopravnega značaja,6 ki se lahko uresničuje le v okviru lovskega društva, je lovsko pravico mogoče šteti za sestavni del pravice do združevanja v lovsko družino, s tem pa tudi za objekt pravnega varstva v okviru ustavne pravice iz 42.člena URS. Četudi tožnik formalno ni bil izključen iz lovske družine (zaradi prepovedi lova pa je bil iz nje dejansko izključen), je bila njegova pravica do združevanja protipravno omejena.

9. Upoštevajoč materialno pravno izhodišče, da je toženka z nezakonito izrečeno disciplinsko sankcijo nedopustno posegla v tožnikovo pravico do svobodnega združevanja, ima izpodbijana odločitev podlago v nadaljnji presoji, da pravica do svobodnega združevanja ne sodi med osebnostne pravice, zato ne more biti predmet varstva v okviru pravno priznane nepremoženjske škode zaradi pretrpljenih duševnih bolečin (179. člen OZ). Pritožbeno sodišče takšni presoji pritrjuje.

10. URS v 35. členu7 osebnostne pravice dviguje na raven ustavno varovanih temeljnih človekovih pravic. Osebnostne pravice so temeljne človekove pravice, niso pa vse temeljne človekove pravice hkrati tudi osebnostne pravice. Osebnostnih pravic natančneje ne opredeljuje ne URS8 ne OZ9 ali kak drug zakon. V pravni teoriji10 je uveljavljena t. i. doktrina o splošni osebnostni pravici, iz katere izvirajo preostale osebnostne pravice. Krog osebnostnih pravic ostaja odprt, zaradi hitrega razvoja družbe se katalog osebnostnih pravic ves čas dopolnjuje z novimi vrstami osebnostnih pravic. Temeljne značilnosti osebnostnih pravic so, da pripadajo vsakemu človeku kot takemu, da so sestavni del njegove osebnosti in se tičejo njegove osebe, da varujejo fizično in moralno bistvo posameznika, da so neprenosljive, da ne zastarajo in da kot absolutne pravice učinkujejo zoper vsakogar.11 Za primer kršitve osebnostnih pravic je v 179. členu OZ predvideno odškodninsko varstvo.12

11. Drži pritožbeni argument, da se zaradi novih življenjskih razmerij, razvoja civilizacije in tehničnega napredka krog osebnostnih pravic ves čas spreminja (nastajajo vedno nove osebnostne pravice in novi načini posegov v osebnost), ne pa tudi argument, da (osebnostna) narava pravice do združevanja izvira iz dejstva, da se posameznik združuje z drugimi, ker lahko na ta način bolj učinkovito uresničuje svoje individualne interese. Pravica do združevanja nima lastnosti osebnostnih pravic, saj ne izvira neposredno in zgolj iz človekove osebnosti.13 Za uresničevanje pravice do združevanja ne zadostuje le obstoj človeka kot takega, njeno uresničevanje je vezano na določen status posameznika ali izpolnjevanje določenih pogojev (v konkretnem primeru pogojev za včlanitev v lovsko družino, oziroma pogojev za pridobitev lovske pravice14). Gre za pravico, katere vrednota se izraža v povezovanju posameznikov med seboj, kar pa presega obseg pravic iz 179. člena OZ.15 Ker pravica do svobodnega združevanja ni pravica, ki bi posamezniku pripadala že zgolj glede na njegov obstoj, poseg vanjo ni kršitev, ki bi omogočal odškodninsko varstvo. Ni tudi mogoče ugotoviti, da bi bilo s posegom v pravico do združevanje sočasno poseženo v kakšno drugo osebnostno pravico. Pravica do združevanja uživa varstvo po 42. členu, ne pa tudi po 35. členu URS. Ker lahko posameznik lovsko pravico uresničuje le kot član lovske organizacije (lovske družine), tudi ta pravica, presojana samostojno (ne kot „podpravica“ pravice do združevanja), ne sodi v krog osebnostnih pravic.

12. Duševne bolečine (v tožbi opisane kot občutek prikrajšanosti in manjvrednosti), ki naj bi jih tožnik trpel, ker se ni smel udeleževati lova, niso pravno priznana škoda, zato je pravno nepomembno, da je tožnik ob zaslišanju potrdil, da je bil zaradi toženkinega ravnanja prizadet. Posledica (duševna prizadetost) ne pojasnjuje (oziroma ne definira) narave pravice, ki je bila kršena. Povedano drugače: četudi je bil tožnik zaradi toženkinega ravnanja prizadet, to ne pomeni, da je bilo poseženo v katero od njegovih osebnostnih pravic. Zgolj zato, ker je sodišče prve stopnje v okviru dokaznega postopka raziskovalo dejansko stanje tudi v smeri obstoja duševnih bolečin, izpodbijane sodbe ni mogoče označiti za sodbo presenečenja. Prepoved sodbe presenečenja namreč stranke ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku – in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic.16 Pritožnik ne zatrjuje, da bi šlo v obravnavanem primeru za takšno procesno situacijo.

13. Pritožnik brez prepričljive argumentacije zavrača stališče Vrhovnega sodišča iz zadeve II Ips 160/2018, da URS ne zahteva odškodninskega varstva v primeru vsakršne kršitve ustavnih (človekovih) pravic. Pritožbeno stališče, da v pravno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin (vedno) sodi tudi možnost uveljavljanja odškodnine za nepremoženjsko škodo, nima opore v četrtem odstavku 15. člena URS17 ali drugih pravnih virih (EKČP, LEUTP), ki varujejo svobodo združevanja in pravico do učinkovitega varstva pravic, ne v (v pritožbi navedenih) odločbah Ustavnega sodišča. Oškodovancu je lahko prisojena odškodnina kot materialno zadoščenje zaradi posega v človekove pravice, če so izpolnjene splošne predpostavke odškodninske odgovornosti: protipravnost ravnanja, pravno priznana škoda, vzročna zveza med njima in krivda povzročitelja. Škoda, ki naj bi jo tožnik utrpel zaradi toženkinega ravnanja, ni pravno priznana škoda. Določba 26. člena URS18 je pravna podlaga za odškodninsko odgovornost države za protipravno izvajanje oblasti, zato je nerazumljiv (in posledično neutemeljen) pritožbeni očitek o kršitvi te določbe.

14. Sodišče prve stopnje se je na sodbo II Ips 160/2018 sklicevalo kot na pomemben pravni argument pri zavzetem stališču, da pravica do združevanja ni osebnostna pravica.19 Pritožnik ni podal pravno razumnih in prepričljivih razlogov za odstop od takšnega stališča. Vložena ustavna pritožba (zoper sodbo II Ips 160/201820), o kateri še ni bilo odločeno,21 ni utemeljen razlog za odstop od stališča Vrhovnega sodišča, prav tako ni zakonsko predviden razlog za prekinitev predmetnega postopka (205. in 206. člen ZPP22), kot to zmotno meni tožnik v vlogi, ki jo podaja kot odgovor na toženkin odgovor na pritožbo.

15. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev materialnega in procesnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

16. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške v zvezi z njo, toženki pa je na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP dolžan povrniti njene pritožbene stroške v višini 244,80 EUR (400 točk oziroma 240 EUR za odgovor na pritožbo, po tar. št. 21/2 OT,23 povečano za 2 % materialne stroške). Toženka ni upravičena do povrnitve stroškov za posvet s stranko (50 točk) in prejem pritožbene odločbe (50 točk), saj sta obe storitvi del storitve po tar. št. 21/2 OT, ne samostojni odvetniški storitvi. Priznane stroške ji mora tožnik plačati v roku 15 dni od vročitve te sodbe (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude s plačilom pa ji od izteka 15-dnevnega paricijskega roka dolguje tudi zakonske zamudne obresti.

1 Zakon o divjadi in lovstvu, Ur. l. RS, št. 16/2004, s spremembami in dopolnitvami 2 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami 3 Glej sklep VS RS II Ips 105/2018 z dne 25. 4. 2019 (12. točka obrazložitve). 4 Najkasneje v treh letih od včlanitve je potrebno opraviti lovski izpit, sicer članstvo v lovski družini preneha (tretji odstavek 65. člena ZDLov-1). 5 V primerih iz sodne prakse (npr. odločbe VSL I Cp 1926/2002, I Cp 407/2015, I Cp 863/2017 in I Cp 1512/2018, VSK I Cp 1503/2006 ter odločbe VS RS II Ips 328/2004 in II Ips 105/2018) je bilo izpostavljeno vprašanje, ali je bilo zaradi izključitve iz članstva ali zavrnitve sprejema v članstvo (lovske družine) nedopustno poseženo v posameznikovo pravico do združevanja. 6 Iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-98/04 z dne 9. 11. 2006 izhaja, da je zakonodajalec v ZDLov-1 lovsko pravico uredil kot samostojno pravico javnopravne narave, in da dejavnost trajnostnega gospodarjenja z divjadjo zahteva izvajanje številnih strokovnih nalog in posebno znanje s področja lovstva ter varovanja divjadi. 7 Zagotovljena je nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. 8 V 35. členu jih URS opredeljuje z generalno klavzulo, ki je ponazorjena s tipičnimi primeri osebnostnih pravic (pravica do telesne in duševne celovitosti, pravica do zasebnosti). Med osebnostne pravice spadajo tudi pravica do nedotakljivosti življenja, pravica do osebnega dostojanstva, pravica do varnosti, svoboda izražanja, svoboda gibanja in številne druge. 9 V 179. členu OZ niso našteti tipični primeri osebnostnih pravic, ampak so naštete nekatere tipične osebnostne dobrine (življenje, zdravje, telesna integriteta, prostost, čast in dobro ime, osebna identiteta, lastna podoba in glas, pisemska tajnost, osebno življenje, duševna integriteta). 10 Glej D. Jadek Pensa, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba , Ljubljana 2003, str. 778. 11 Glej sodbo VS RS II Ips 160/2018 z dne 20. 6. 2019 (17. točka obrazložitve, v povezavi z opombo št. 8). 12 Duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice sodijo v zaprt krog pravno priznanih oblik nepremoženjske škode. 13 Glej odločbi VSL I Cp 863/2017 z dne 22. 11. 2017 in I Cp 1512/2018 z dne 5. 12. 2018. 14 Pogoji za udejstvovanje v lovu in včlanitev v lovsko družino so določeni v 60. in 65. členu (pa tudi v drugih določbah) ZDLov-1. 15 Glej sodbo VS RS II Ips 160/2018 z dne 20. 6. 2019 (25. točka obrazložitve). 16 Kot izhaja iz sodbe VS RS II Ips 75/2016 z dne 1. 2. 2018 (in iz odločb Ustavnega sodišča, povzetih v opombi št. 4 te sodbe), je smisel prepovedi sodbe presenečenja le v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago, bistvenega pomena. 17 Zagotovljeni sta sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravica do odprave posledic njihove kršitve. 18 Vsakdo ima pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja Oškodovanec ima pravico, da v skladu z zakonom zahteva povračilo tudi neposredno od tistega, ki mu je škodo povzročil. 19 Ustaljena sodna praksa sicer ni formalni pravni vir, lahko pa je, kot eno od sredstev za zagotavljanje enotne uporabe formalnih pravnih virov v primerljivih sporih (in s tem izraz pravne varnosti oziroma predvidljivosti), pomemben pravni argument. 20 S to sodbo je Vrhovno sodišče poenotilo (prej neenotno) sodno prakso višjih sodišč glede vprašanja, ali je/ni pravica do združevanja osebnostna pravica (glej sodbi VSL I Cp 863/2017 z dne 22. 11. 2017 in I Cp 1512/2018 z dne 5. 12. 2018 ter sodbo VSK I Cp 26/2019 z dne 14. 5. 2019). 21 Glej prilogi A16 in A17. 22 Zakon o o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami 23 Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 24/2015, s spremembami