Jedro

Objava popravka ni bila potrebna za vzpostavitev „dialoga, ki ga je treba omogočiti tistemu, o katerem je bila načeta določena tematika“, saj si revident v popravku v bistvu prizadeva poudariti okoliščine, ki izhajajo že iz samega članka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške odgovora na revizijo v višini 492,00 EUR v petnajstih dneh od prejema te odločbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora toženec, kot odgovorni urednik časnika A., najkasneje v drugi izdaji tega časnika, oziroma v roku 48 ur po prejemu pravnomočne sodbe, objaviti popravek tožeče stranke v celotnem besedilu, povzet v izreku sodbe, ki se nanaša na članek „X. dobil ukor iz tujine“, ki je bil v časniku objavljen 11. 4. 2012. Odločilo je še o povrnitvi pravdnih stroškov.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Meni, da sta sodišči tožniku pravico do popravka zožili na način, ki nedopustno posega v njegovo z ustavo zagotovljeno pravico, da na enakovrednem mestu predstavi svoje stališče, in z zakonom dano možnost, da sam izbere med uresničevanjem pravice do popravka v ožjem in širšem smislu. Nižji sodišči sta, po njegovem mnenju, napačno uporabili materialno pravo s tem, da sta zavzeli stališče, da bi se moralo besedilo popravka nanašati na prizadeto osebo in ne na B., saj normativni okvir pravice do popravka ne omejuje na način, da prizadeta oseba ne bi smela predstaviti svojega stališča o tretji osebi, ki se v spornem obvestilu v zvezi s prizadeto osebo neposredno omenja. Sodiščema očita tudi neargumentiran odstop od ustaljene sodne prakse, katero tudi navede. Konkretno navede izseke zahtevanega popravka in utemelji njihovo upravičenost, pri čemer poudari, da gre za prikaz drugih dejstev in okoliščin, s katerimi tožnik z namenom spodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem obvestilu. Pomanjkljiva argumentacija nižjih sodišče v zvezi z odločilnimi dejstvi ima tako pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni. Pojasni, zakaj zahtevan popravek tudi ni žaljiv, kot to zmotno presodi sodišče prve stopnje. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ter toženki naloži plačilo tožnikovih pravdnih stroškov.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila, ter predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje, ki je prestalo tudi pritožbeni preizkus: Sporen članek z naslovom „X. dobil ukor iz tujine“ je bil objavljen 11. 4. 2012 v časniku A. Tožnik je v trditveni podlagi tožbe navajal, da so bile v članku podane naslednje neresnične trditve, (1) da je X. dobil ukor iz tujine, (2) da naj X. ne bi upošteval zahtevanih mednarodnih določil, (3) da tujino skrbi za varstvo avtorjev, skladateljev, založnikov in vseh vpletenih na nacionalni in mednarodni ravni, (4) da zahteva dodatno odgovornost in (5) da je poslovanje X. v tujini naletelo na vrsto kritik.

7. Zakon o medijih (v nadaljevanju ZMed) v prvem odstavku 26. člena določa, da ima vsakdo pravico od odgovornega urednika zahtevati, da brezplačno objavi njegov popravek objavljenega obvestila, s katerim sta bila prizadeta njegova pravica ali interes. Z izrazom popravek ni mišljen samo popravek v ožjem smislu, to je zanikanje oziroma popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem obvestilu, ampak tudi navajanje oziroma prikaz drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti spodbija ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu (četrti odstavek istega člena).

8. Tožnik je zahteval objavo popravka v širšem smislu, vendar je tožena stranka objavo zavrnila, ker so bili po njenem mnenju podani odklonitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena Zmed.

9. Sodišče druge stopnje je presodilo, da del besedila popravka (četrti in peti odstavek) ne izpolnjujeta pogojev iz 26. člena ZMed in predstavljata odklonilni razlog po drugi alineji (če zahtevani popravek v ničemer ne zanika navedb v obvestilu in se v njem tudi ne navaja oziroma prikazuje drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi bi prizadeti spodbijal ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjeval navedbe v objavljenem besedilu) prvega odstavka 31. člena ZMed. Glede na določbo 27. člena ZMed (da je treba popravek objaviti brez sprememb in dopolnitev), je potrdilo zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti.

10. Ne drži navedba revidenta, da bi se moralo po presoji sodišč besedilo popravka nanašati zgolj na prizadeto osebo in ne na B. Bistvena je presoja, ali zahtevani popravek zanika navedbe v obvestilu in v njem navaja oziroma prikazuje druga ali nasprotna dejstva in okoliščine, s katerimi bi spodbijal ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjeval navedbe v objavljenem besedilu.

Sodišče druge stopnje je takšno presojo opravilo in zaključek, da del besedila popravka (četrti in peti odstavek) ne izpolnjujeta pogojev iz 26. člena ZMed in predstavljata odklonilni razlog po drugi alineji prvega odstavka 31. člena ZMed, je po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilen. Vprašanje žaljivosti dela besedila popravka se tako v konkretni zadevi izkaže za pravno neodločilno. Sodišče druge stopnje je ta odklonilni razlog tudi izrecno izključilo in ga ni upoštevalo pri odločitvi.

Četrti odstavek popravka („Je pa zgoraj navedeno združenje (B.) od slovenskih glasbenikov poskušalo neupravičeno izsiliti nespoštovanje statuta in umik vseh tožb, tudi s strani posameznih avtorjev, proti takratnemu direktorju Urada RS za intelektualno lastnino..“) ne navaja morebitnih nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi bi spodbijal ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjeval navedbe v objavljenem besedilu („da naj X. ne bi upošteval zahtevanih mednarodnih določil“). Iz objavljenega spornega članka (A2), ki sta ga presojali sodišči prve in druge stopnje, tudi izhaja, da je bistvo četrtega odstavka zahtevanega popravka vsebovano že v navedbah komentarja direktorja X. na pismo iz tujine (levi zgornji kot članka).

Enako velja tudi za peti odstavek popravka („B. skrbi zgolj za ozke kapitalske interese lastnikov gospodarskih družb oziroma založnikov, ki se tudi na tak način skušajo izogibati plačevanju avtorskih honorarjev in nadomestil avtorjem, ki jih X. zastopa in varuje.“) , ki prav tako ne navaja morebitnih nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi bi spodbijal ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjeval navedbe v objavljenem besedilu („da naj bi poslovanje X.-a v tujini naletelo na vrsto kritik“).

Bistvo četrtega ter petega odstavka zahtevanega popravka pa je tudi že vsebovano v navedbah komentarja direktorja X.-a na pismo iz tujine, ki je v spornem članku objavljen v levem zgornjem kotu članka (A2).

11. Revizijsko sodišče je tako prepričano, da objava popravka ni bila potrebna za vzpostavitev „dialoga, ki ga je treba omogočiti tistemu, o katerem je bila načeta določena tematika“(1), saj iz objavljenega članka izhaja, da je Mednarodna konfederacija glasbenih založnikov (B.) v pismu predsedniku vlade „izrazila skrb glede upravljanja kolektivnih pravic“ (kar je v nadaljevanju podrobneje razdelano), revident pa si v popravku v bistvu prizadeva poudariti okoliščine, ki izhajajo že iz samega članka in sicer: 1) da gre pri „ukoru“ zgolj za mnenje B-ja, konfederacije glasbenih založnikov (ki se že po sami naravi stvari zavzemajo za interese svojih članov), ter 2) da X. zastopa glasbene ustvarjalce (katerih interesi so že po naravi stvari različni od interesov glasbenih založnikov) in je s strani B-ja izražena kritika neupravičena. Poleg tega je, kot je revizijsko sodišče pojasnilo že v prejšnji točki, mnenje direktorja X.-a, ki je v bistvu enako vsebini zahtevanega popravka, objavljeno v sklopu samega članka.

12. Ker sta sodišči druge in prve stopnje ugotovili vse pravno relevantne okoliščine in dejstva in jih tudi celovito presodili, smiselno uveljavljana kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

13. Ker je materialno pravo pravilno uporabljeno in ker niso podani drugi revizijski razlogi, je bilo treba revizijo tožnika na podlagi določbe 378. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) kot neutemeljeno zavrniti.

14. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP, stroškovniku na l. št. 145 in Odvetniški tarifi.

Op. št. (1): Glej odločbo VS RS II Ips 737/2007.