Jedro

Tožeča stranka (delodajalec) je imela možnost, da se upre toženčevemu (delavčevem) zahtevku za plačilo odpravnine na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (ki jo je toženec podal tožeči stranki) in se pusti tožiti, da bi se potem v sodnem sporu ugotavljalo ali je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena. Vendar pa tožeča stranka tega ni storila, temveč je odpravnino izplačala, zato je pri presoji spornega razmerja potrebno uporabiti določbo 191. člena OZ o tem, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Tožeča stranka si takšne pravice ni pridržala, prav tako pa ne gre za primere da bi kaj plačala zato, da bi se izognila sili. Zato zahtevek tožeče stranke na povrnitev izplačane odpravnine ni utemeljen.

Okoliščina, da je bila kasneje razveljavljena sodna odločba, na podlagi katere je bil delodajalec (tožeča stranka) dolžan pozvati delavca nazaj na delo, ne pomeni, da je delavec zato delodajalcu dolžan povrniti stroške predhodnega zdravstvenega pregleda, na katerega je bil delavec poslan pred ponovno reintegracijo k delodajalecm. V skladu s petim odstavkom 26. člena ZDR stroške napotitve na predhodni zdravstveni pregled nosi delodajalec. Ni mogoče trditi, da je bil toženec (delavec) s tem obogaten in da bi zato tožeči stranki (delodajalcu) te stroške moral povrniti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se celotna sodba glasi: ?Toženec je dolžan tožeči stranki v roku 8 dni plačati znesek 1.054,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2010 dalje do plačila.

Zavrne se kar zahteva tožeča stranka več, to je plačilo zneska 1.312,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki je od zneska 931,34 EUR tečejo od 14. 4. 2007 dalje do plačila, od zneska 129,70 EUR od 19. 7. 2007 dalje do plačila, od zneska 127,10 od 5. 5. 2007 dalje do plačila, od zneska 123,86 EUR od 15. 1. 2010 dalje do plačila. Zavrne se tudi zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obrestmi, ki so se v času od 1. 5. 2007 do 14. 1. 2010 natekle od zneska 1.178,20 EUR.? V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženec je dolžan tožeči stranki v roku 8 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 83,72 EUR.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da se tožencu naloži plačilo zneska 2.366,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 931,34 EUR od 14. 4. 2007 dalje, od zneska 129,70 EUR od 19. 7. 2007 dalje, od zneska 127,10 EUR od 5. 5. 2007 dalje in od zneska 1.178,20 EUR od 1. 5. 2007 dalje ter da ji povrne stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka.

Zoper takšno sodbo se tožeča stranka pritožuje iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je toženec v letu 2004 zoper tožečo stranko vložil tožbo zaradi domnevno nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. S tožbo je uspel, tožeča stranka pa je zoper sodbo višjega sodišča vložila revizijo. Tožeča stranka je pod grožnjo plačevanja penalov toženca sprejela nazaj na delo, vendar mu ni izplačala plač za pretekla obdobja, ko je tekel delovni spor v zadevi opr. št. I Pd 288/2004. Toženec je zaradi navedenega podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, tožeča stranka pa mu je na podlagi te odpovedi izplačala odpravnino, plačilo za dva dni dopusta, čeprav do dopusta ni bil upravičen, julija 2007 pa še sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2007. Pred ponovnim sprejemom na delo je za toženca morala poravnati tudi stroške zdravniškega pregleda. Kasneje je tožeča stranka z revizijo uspela, tako da so bile razveljavljene sodbe, na podlagi katerih je toženca morala sprejeti nazaj na delo. S tem je odpadla pravna podlaga, na podlagi katere je tožeča stranka tožencu izplačala vtoževane zneske. Sodišče prve stopnje se je zmotno sklicevalo na določbo 191. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami), saj tožeča stranka ni plačala ničesar, česar ni bila dolžna plačati. Navedeno pomeni, da bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti določbo 190. člena OZ. Plačilo odpravnine tožencu je temeljilo na določbi takrat veljavnega 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da neizplačane plače za preteklo obdobje niso bile zakoniti razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Enako velja za druga izplačila. Toženčevemu pooblaščencu je bilo nakazano plačilo pravdnih stroškov, vendar je po reviziji toženec pravdo dejansko izgubil, zato do povračila pravdnih stroškov ni upravičen. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremni tako, da v celoti ugodi njenemu zahtevku.

Toženec v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za povrnitev dne 13. 4. 2007 izplačane odpravnine v znesku 893,01 EUR in nadomestila za neizrabljen dopust v višini 38,33 EUR, skupno torej 931,34 EUR. Tožeča stranka je povrnitev zneska 931,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 4. 2007 zahtevala z utemeljitvijo, da je odpadla pravna podlaga, na podlagi katere so bili ti zneski izplačani tožencu. Vendar pa navedena zneska tožencu nista bila izplačana na podlagi pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 288/2004 z dne 13. 5. 2005, ki je bila potrjena s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1122/2005 z dne 7. 12. 2006, temveč je pravna podlaga za navedeni izplačili povsem druga. Res je sicer, da je tožeča stranka na podlagi pravnomočne sodbe opr. št. Pdp 1122/2005 z dne 7. 12. 2006 in sklepa Okrajnega sodišča v Trbovljah o sodnih penalih toženca pozvala, da se 5. 3. 2007 zglasi nazaj na delo in da je tožencu že 15. 3. 3007 delovno razmerje pri tožeči stranki prenehalo na podlagi toženčeve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Pravna podlaga za izplačilo odpravnine tožencu ni bila pravnomočna sodba pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1122/2005, ki jo je Vrhovno sodišče RS kasneje razveljavilo s sklepom opr. št. VIII Ips 151/2007 z dne 26. 2. 2008, temveč izredna odpoved, ki jo je podal toženec. Z razveljavitvijo sodbe pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1122/2005 in kasnejšo zavrnitvijo toženčevega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja dne 31. 12. 2003 ni odpadla pravna podlaga za izplačilo odpravnine iz drugega odstavka 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Pravna podlaga za to odpravnino je določba drugega odstavka 112. člena ZDR o tem, da ima delavec, ki poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na strani delodajalca pravico do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Res je sicer, da toženec do te odpravnine očitno ni bil upravičen, saj ni bil izpolnjen nobeden od pogojev iz prvega odstavka 112. člena. Neizplačilo nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (s sodbo opr. št. I Pd 288/2004 je bila ta obveznost določena le opisno kot priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja) ni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po tistem, ko na podlagi pravnomočne sodbe pride do reintegracije delavca k delodajalcu, temveč je toženec na voljo imel možnost, da z izvršbo zahteva ta izplačila. Tožeča stranka je imela možnost, da se upre toženčevemu zahtevku za plačilo odpravnine na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in se pusti tožiti, da bi se potem v sodnem sporu ugotavljalo ali je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena. Vendar pa tožeča stranka tega ni storila, temveč je odpravnino izplačala, zato se je sodišče prve stopnje utemeljeno sklicevalo na določbo 191. člena OZ o tem, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Tožeča stranka si takšne pravice ni pridržala, prav tako ni mogoče govoriti, da bi kaj plačala zato, da bi se izognila sili. Enako velja glede nadomestila za neizrabljen dopust. Očitno je šlo za nadomestilo za neizrabljen dopust iz leta 2007. Pravna podlaga za to izplačilo ni vsebovana v sodbi opr. št. I Pd 288/2004, potrjeni s sodbo opr. št. Pdp 1122/2005, temveč je pravna podlaga v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in toženčevem zatrjevanju, da ni mogel izrabiti sorazmernega dela letnega dopusta za leto 2007. Tudi zahtevek za povrnitev izplačanega sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2007 v višini 129,70 EUR nima pravne podlage v sodbi sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 288/2004 z dne 13. 5. 2005, temveč v dejstvu, da je toženec v letu 2007 nekaj časa dejansko opravljal delo pri toženi stranki in da bi za ta čas lahko bil upravičen do sorazmernega dela letnega dopusta in s tem tudi sorazmernega dela regresa za letni dopust. Ni sicer povsem jasno, zakaj je tožeča stranka tožniku za 10 dni zaposlitve v letu 2007 izplačala sorazmerni del regresa za letni dopust v višini 129,70 EUR neto, kar je ena četrtina celotnega regresa za letni dopust, kakor je razvidno iz obračuna toženčevih prejemkov v letu 2007 (priloga A12). Tudi v primeru, če je razveljavljena sodna odločba, na podlagi katere je bil delavec reintegriran v delovno razmerje, to ne pomeni, da za čas dejanskega opravljanja dela ni upravičen do pripadajočih plačil, med drugim tudi do plačila sorazmernega dela regresa za letni dopust. Tožeča stranka je tožencu očitno izplačala več kot mu je dejansko dolgovala, ne da bi si pridržala pravico zahtevati vračilo preveč izplačanega, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi ta del tožbenega zahtevka.

Okoliščina, da je kasneje bila razveljavljena sodna odločba, na podlagi katere je bila tožeča stranka toženca dolžna pozvati nazaj na delo, ne pomeni, da je toženec zato delodajalcu dolžan povrniti stroške predhodnega zdravstvenega pregleda, na katerega je bil toženec poslan pred ponovno reintegracijo k tožeči stranki. V skladu s petim odstavkom 26. člena ZDR stroške napotitve na predhodni zdravstveni pregled nosi delodajalec. Ni mogoče trditi, da je bil toženec s tem obogaten in da bi zato tožeči stranki te stroške moral povrniti.

Pač pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je v celoti zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov postopka, ki jih je tožeča stranka nakazala toženčevemu pooblaščencu. Zmotno je stališče, da toženec ni bil neupravičeno obogaten, ker je bil znesek nakazan njegovemu pooblaščencu in ne njemu. Celo v primeru, če v pooblastilu glede tega vprašanja ne bi bilo ničesar določenega, bi imel toženčev pooblaščenec na podlagi prvega odstavka 95. člena ZPP pravico, da od nasprotne stranke sprejme prisojene stroške. To je toženčev pooblaščenec tudi storil, tožeča stranka je dejansko na njegov račun nakazala stroške postopka v znesku 1.178,20 EUR, vendar pa to ne pomeni, kot zmotno meni sodišče prve stopnje, da bi bil lahko neupravičeno obogaten le toženčev pooblaščenec in ne toženec. Plačilo stroškov toženčevemu pooblaščencu je zato potrebno obravnavati, kot da je bilo izvršeno tožencu.

Tožeča stranka je toženčevemu pooblaščencu na račun povrnitve stroškov zastopanja toženca dne 30. 4. 2007 nakazala znesek 1.178,20 EUR. To je sicer nekoliko več od tistega, kar je bila dolžna plačati na podlagi pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 288/2004 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1122/2005. S sodbo pritožbenega sodišča so bili stroški postopka, ki jih je bila tožeča stranka dolžna povrniti tožencu zvišani z zneska 193.919,00 SIT na znesek 199.529,00 SIT (832,62 EUR), v nespremenjenem delu pa je bila potrjena sodba sodišča prve stopnje, torej tudi odločitev, da zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od 13. 5. 2005 dalje. Na podlagi programa Vrhovnega sodišča RS za izračun zamudnih obresti pritožbeno sodišče ugotavlja, da zakonske zamudne obresti od dosojenih stroškov postopka za čas od 13. 5. 2005 do 30. 4. 2007 znašajo 221,72 EUR, kar pomeni, da tožeča stranka iz naslova povrnitve plačanih stroškov postopka od toženca lahko zahteva le povrnitev zneska 1.054,34 EUR in ne 1.178,20 EUR, kolikor je dejansko plačala.

Pravna podlaga tega dela tožbenega zahtevka je določba tretjega odstavka 190. člena OZ o tem, da obveznost vrnitve neupravičeno prejetega nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Toženec je povračilo stroškov postopka v znesku 1.054,34 EUR prejel na podlagi pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 288/2004 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1122/2005, ta pravna podlaga pa je kasneje odpadla, saj sta bili navedeni sodbi razveljavljeni s sklepom Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 151/2007 z dne 26. 2. 2008, v novem postopku pa je bil toženčev zahtevek zavrnjen kot neutemeljen. Navedeno pomeni, da je toženec tožeči stranki dolžan povrniti prejeti znesek v višini 1.054,34 EUR. Tožeča stranka od navedenega zneska neutemeljeno zahteva zakonske zamudne obresti že od 1. 5. 2007, češ da je bil toženec nepošten. Stranki, ki nekaj prejme na podlagi pravnomočne sodbe, ni mogoče očitati nepoštenosti. Tudi sicer so očitki tožeče stranke v zvezi z nepoštenostjo povsem zgrešeni, vsaj v kolikor se nanašajo na zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Tožeča stranka se je namreč sklicevala na to, da je šlo tožencu zgolj za pridobitev plačila brez dela in ne za trajno zaposlitev ter da je že po 11 dneh dela pri tožeči stranki dal odpoved pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. V skladu z 193. členom OZ je tožeča stranka do zakonskih zamudnih obresti upravičena šele od dneva vložitve tožbe. V skladu z navedeno določbo mora nepošteni pridobitelj zamudne obresti plačati od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Tožeča stranka je vračilo stroškov postopka zahtevala s tožbo z dne 15. 1. 2010, zato je upravičena do zakonitih zamudnih obresti od utemeljeno plačanih stroškov postopka od tega dne dalje.

Tožeča stranka neutemeljeno zahteva povrnitev višjega zneska plačanih stroškov postopka. Tožeča stranka je namreč stroške postopka poravnala v znesku 1.178,20 EUR, čeprav bi bila glede na pravnomočno sodbo, ob upoštevanju nateklih se zakonskih zamudnih obresti dolžna poravnati le znesek 1.054,34 EUR, kakor je že razloženo zgoraj. Glede na to, da je tožeča stranka znesek poravnala na podlagi pravnomočne sodbe, bi se morala zavedati, da s tem, ko plačuje več kot izhaja iz sodbe, plačuje nekaj, česar ni dolžna plačati. Tožeča stranka zato glede na določbo 191. člena OZ, ni upravičena zahtevati razlike med dejansko plačanimi stroški postopka v znesku 1.178,20 EUR in dolžnim zneskom 1.054,34 EUR. Ta razlika znaša 123,26 EUR.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v delu, s katerim je bil zavrnjen zahtevek za povrnitev stroškov postopka, ki jih je tožeča stranka tožencu plačala na podlagi pravnomočne sodbe opr. št. Pdp 1122/2005 delno spremenilo tako, da je tožencu naložilo, da tožeči stranki plača znesek 1.054,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2010. Posledično to pomeni, da glede povrnitve plačanih stroškov postopka v veljavi ostaja tisti zavrnilni del izpodbijane sodbe, s katerim je bilo zavrnjeno plačilo zneska 123,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2010 dalje do plačila in plačilo zakonskih zamudnih obresti od celotnega vtoževanega zneska 1.178,20 EUR za čas od 1. 5. 2007 do 14. 1. 2010. V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Zaradi jasnosti in preglednosti odločitve je pritožbeno sodišče celotni izrek izpodbijane sodbe oblikovalo na novo.

Sodišče prve stopnje dejansko sploh ni odločilo o stroških postopka, čeprav jih je tožeča stranka priglasila, vendar tega tožeča stranka v pritožbi niti ne graja in tudi smiselno ne predlaga izdaje dopolnilnega sklepa, zato pritožbeno sodišče v ta del (ne)odločitve sodišča prve stopnje ni moglo posegati.

Tožeča stranka je s pritožbo uspela v višini 44,55 % celotnega tožbenega zahtevka, zato je upravičena do povrnitve takšnega dela utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Ti znašajo 188,00 EUR (nagrada za pritožbo po tar. št. 3210 v višini 186,00 EUR, materialni izdatki po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR). Tožeča stranka je upravičena do povrnitve 44,55 % tega zneska, kar znaša 83,72 EUR.