Jedro

Tožeča stranka je v tožbi, vloženi 7.9.1992, navedla vrednost spornega predmeta (VSP) 25.000,00 SIT, s čimer si je zagotovila pravico do revizije. Med postopkom je postavila 24.11.1994 podredni zahtevek, kateremu naj bi sodišče ugodilo, če ne bi ugodilo glavnemu zahtevku. Šlo je za naknadno eventualno kumulacijo (drugi odstavek 188. člena ZPP). Hkrati je šlo za spremembo tožbe, saj eventualni zahtevek ni istoveten z glavnim zahtevkom (prvi odstavek 191. člena ZPP). Ob tem tožeča stranka ni navedla VSP, pa čeprav gre tudi tu za nedenarni zahtevek (drugi odstavek 40. člena ZPP). Pri opisani kumulaciji zahtevkov gre za samostojne zahtevke, le da jih sme sodišče obravnavati združeno, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji (drugi in tretji odstavek 188. člena ZPP). Zato je potrebno dovoljenost revizije presojati posebej glede odločitve o vsakem izmed zahtevkov. Za eventualnega tožeča stranka, kot rečeno, ni navedla VSP. Tožena stranka je v svoji pripravljalni vlogi - prvi po tistem, ko je bil postavljen eventualni zahtevek, navedla VSP 120.000,00 SIT, pri čemer ni opredelila, na katerega izmed zahtevkov naj bi se nova VSP nanašala. Tako ali tako pa ima po zakonu pravico in dolžnost določiti VSP le tožeča stranka (drugi odstavek 186. člena in drugi odstavek 40. člena ZPP), ki tako zagotovi pravico do revizije sebi kakor tudi nasprotni stranki. Tožena stranka ima le možnost opozoriti sodišče, da je VSP prenizko določena, kar pomeni, po sklepanju od manjšega k večjemu, da ima to možnost tudi, kadar VSP sploh ni določena. To mora storiti do časovnega mejnika - pred začetkom obravnavanja glavne stvari (tretji odstavek 40. člena ZPP) in v tem roku mora tudi sodišče reagirati na to opozorilo. Tega tožena stranka ni storila in tako ni zagotovila pravice do morebitne revizije ne sebi ne tožeči stranki. In končno, tudi če bi šteli, da je tožeča stranka ob postavitvi eventualnega zahtevka povezala VSP z VSP glavnega zahtevka, ker gre pač pri obeh zahtevkih za isti predmet - parceli, revizija ni dovoljena, ker takrat vrednost 25.000,00 SIT ni presegla zneska 80.000,00 SIT kot mejnega zneska za dovoljenost revizije.

Izrek

Revizija se v delu, ki zajema odločitev o podrednem zahtevku, zavrže, v ostalem pa se zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka trpi sama svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ob drugem sojenju s sodbo zavrglo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da spada v zapuščinsko maso po umrlem J. S. polovica nepremičnin vl. št... k.o...., vpisana na toženko, kar je ta dolžna priznati, ter zavrnilo sekundarni tožbeni zahtevek, da sta tožnika kot pravna naslednika J. S. izključna lastnika omenjenih nepremičnin in da mora toženka podpisati ustrezno zemljiškoknjižno listino. Zavzelo je stališče, da se lahko z ugotovitveno tožbo zahteva le ugotovitev pravice iz pravnega razmerja, ne pa ugotovitve dejstev. V zapuščinskem postopku po pokojnem J. S. sta tožnika in njuna mati sklenili dedni dogovor, po katerem dedujeta nepremičnino vl. št... k.o... tožnika. Zato ta nimata pravnega interesa za ugotovitev, ker je mogoče isti cilj doseči z lastninsko tožbo.

Podrejeni zahtevek pa je zavrnilo, ker tožeča stranka ni dokazala, da bi toženkin mož daroval nepremičnino očetu tožnikov.

Višje sodišče je pritožbo tožnikov, v kateri nista obrazložila, zakaj sodišče ne bi smelo zavreči tožbe z glavnim zahtevkom, zavrnilo kot neutemeljeno, ker tožnika nista izkazala pravnega interesa za vložitev takšne tožbe, po drugi strani pa nista dokazala v zvezi s podrednim zahtevkom niti da bi bila zatrjevana darilna pogodba sklenjena niti da bi prednik tožnikov sprejel v last in posest bratov solastninski delež.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo, v kateri trdi, da so nedvomno izkazane bistvene kršitve pravdnega postopka, češ da je nerazumljiva vrednost spornega predmeta, ker znaša ta 125.000,00 SIT in ne toliko, kot to vrednost označuje sodba. Šlo je tudi za reševanje pritožbe tožnikov in ne tožene stranke. Materialno pravo je kršeno zato, ker je bilo dokazano, da je bila sklenjena ustna darilna pogodba. Predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve v ponovno sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo poudarja, da ta ne navaja, v čem naj bi bila podana bistvena kršitev določb zakona o pravdnem postopku (ZPP), sicer pa je že iz predloženih listin jasno, da ti nista darilni pogodbi.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni mu reviziji ni izjavilo.

Revizija je delno nedovoljena, delno pa neutemeljena.

Tožeča stranka je v tožbi, vloženi 7.9.1992, navedla vrednost spornega predmeta (VSP) 25.000,00 SIT, s čimer si je zagotovila pravico do revizije. Med postopkom je postavila 24.11.1994 podredni zahtevek, kateremu naj bi sodišče ugodilo, če ne bi ugodilo glavnemu zahtevku. Šlo je za naknadno eventualno kumulacijo (drugi odstavek 188. člena ZPP). Hkrati je šlo za spremembo tožbe, saj eventualni zahtevek ni istoveten z glavnim zahtevkom (prvi odstavek 191. člena ZPP). Ob tem tožeča stranka ni navedla VSP, pa čeprav gre tudi tu za nedenarni zahtevek (drugi odstavek 40. člena ZPP). Pri opisani kumulaciji zahtevkov gre za samostojne zahtevke, le da jih sme sodišče obravnavati združeno, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji (drugi in tretji odstavek 188. člena ZPP). Zato je potrebno dovoljenost revizije presojati posebej glede odločitve o vsakem izmed zahtevkov. Za eventualnega tožeča stranka, kot rečeno, ni navedla VSP. Tožena stranka je v svoji pripravljalni vlogi - prvi po tistem, ko je bil postavljen eventualni zahtevek, navedla VSP 120.000,00 SIT, pri čemer ni opredelila, na katerega izmed zahtevkov naj bi se nova VSP nanašala. Tako ali tako pa ima po zakonu pravico in dolžnost določiti VSP le tožeča stranka (drugi odstavek 186. člena in drugi odstavek 40. člena ZPP), ki tako zagotovi pravico do revizije sebi kakor tudi nasprotni stranki. Tožena stranka ima le možnost opozoriti sodišče, da je VSP prenizko določena, kar pomeni, po sklepanju od manjšega k večjemu, da ima to možnost tudi, kadar VSP sploh ni določena. To mora storiti do časovnega mejnika - pred začetkom obravnavanja glavne stvari (tretji odstavek 40. člena ZPP) in v tem roku mora tudi sodišče reagirati na to opozorilo. Tega tožena stranka ni storila in tako ni zagotovila pravice do morebitne revizije ne sebi ne tožeči stranki. In končno, tudi če bi šteli, da je tožeča stranka ob postavitvi eventualnega zahtevka povezala VSP z VSP glavnega zahtevka, ker gre pač pri obeh zahtevkih za isti predmet - parceli, revizija ni dovoljena, ker takrat vrednost 25.000,00 SIT ni presegla zneska 80.000,00 SIT kot mejnega zneska za dovoljenost revizije (drugi in tretji odstavek 382. člena ZPP in 9. člen zakona o revalorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov, Ur. list RS, št. 55/92). Po povedanem je moralo revizijsko sodišče zavreči tisti del revizije, ki spodbija sodbo sodišča druge stopnje v obsegu, ki se nanaša na eventualni zahtevek.

Del revizije, ki izpodbija tisti del odločbe instančnega sodišča (ta bi moral biti označen kot sklep enako kot že odločba sodišča prve stopnje, ker gre za procesno in ne meritorno odločitev o glavnem zahtevku - drugi odstavek 338. člena v zvezi s 347. členom, prvi in tretji odstavek 129. člena, drugi odstavek 187. člena, drugi odstavek 287. člena in drugi odstavek 380. člena ZPP), ki zajema zavrženje tožbe z glavnim zahtevkom (v izreku prvostopne "sodbe" tudi pomotno zapisano, da se zavrže tožbeni zahtevek), pa ni utemeljen. Ne gre za procesni kršitvi, ki jih obrazloži revizija. Navedba VSP 25.000,00 SIT v drugostopni odločbi je po prej razloženem pravilna, pri navedbi v uvodu iste odločbe, da je šlo za reševanje pritožbe tožene stranke namesto prav tožeče, pa gre le za očitno pomoto. Za to kršitev revizija tudi ne izkaže, kako naj bi ta vplivala na pravilnost in zakonitost sodne odločbe (prvi odstavek 354. člena ZPP). Ker drugih razlogov revizija ne navaja, je moralo tako revizijsko sodišče po uradni dolžnosti preizkusiti le, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Preizkusiti je moralo torej le vprašanje, ali je imela tožeča stranka pravno korist za vložitev ugotovitvene tožbe. Ob trditvah tožbe, da sta tožnika edina dediča po pokojnem očetu J. S., in takšni ugotovitvi sodišča glede tu obravnavanih parcel, njun cilj pa je bil ugotoviti, da sta lastnika še druge polovice parcel, katere zemljiškoknjižna lastnica je toženka, je očitno, da pravne koristi zanju ni, da bi se ugotovilo, da sodita polovici parcel v zapuščinsko premoženje po očetu. O tem premoženju je bilo v zapuščinskem postopku že odločeno. Omenjeni cilj bi lahko dosegla z ugotovitvijo, da sta lastnika (kakor sta bila tudi napotena na pravdo), upoštevaje določbe zakona o dedovanju (132. in 221. oziroma 224. člen). Tako sta tudi ravnala, le da z uveljavljanjem eventualnega zahtevka v tem smislu. Odločitev nižjih sodišč, da se tožba z glavnim zahtevkom zaradi pomanjkanja pravne koristi zanj zavrže, je torej pravilna. Zato je moralo sodišče revizijo v tem delu zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških tožeče stranke je zajeta z izrekom te odločbe o zavrnitvi in o zavrženju revizije. Toženi stranki pa takšni stroški ne gredo saj s svojim odgovorom na revizijo, ki meri povsem drugam, kot je bilo odločeno, ni nič pripomogla k odločitvi o reviziji. Ti stroški torej niso potrebni in jih zato ni mogoče priznati (prvi odstavek 155. člena ZPP).