Jedro

Podani so pogoji za zadržanje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve. Pridržanec zaradi duševne bolezni huje ogroža svoje zdravje, če ne življenje. Podatek o opuščanju terapije ob resnosti in dolgotrajnosti trenutnega stanja utemeljuje zaključek, da pomoč pridržani osebi z drugimi (manj omejujočimi) oblikami pomoči, (še) ne bi bila uspešna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom A. A. zadržalo na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom X najdlje do 13. 1. 2018. 2. Odvetnica v pravočasni pritožbi navaja, da gre za hud poseg v duševno integriteto in pravico do prostovoljnega zdravljena. Vzroke pri pridržani osebi bi bilo mogoče odpraviti z milejšimi ukrepi, na primer z ambulantnim zdravljenjem z zdravili, ki učinkujejo več tednov. Sodišče sploh ne pojasni, kateri so tisti nujni ukrepi, ki jih ni mogoče izvajati drugje kot na oddelku pod posebnim nadzorom.

Samo to, da je zaradi opustitve medikamentozne terapije prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, še ni podlaga za izrečeni ukrep. Zdravstveno stanje pridržane osebe je, če redno prejema terapijo, popolnoma stabilno, ne ogroža sebe ali drugih. Sodišče ne obrazloži, katera so tista konkretna ravnanja pridržane osebe, ki bi kazala na ogrožanje zdravja. Nepreverjeno dejstvo, da odklanja hrano in se neustrezno hrani, nikakor ne zadošča. Popolnoma nedokazano je tudi, da naj bi prihajal v konflikte z ljudmi, ker spušča živali.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V skladu s 1. odstavkom 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr) je zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve dopustno, če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih, pri čemer mora biti to ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, in vzrokov ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. 5. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku (predvsem s pomočjo izvedenca) ugotovilo, da gre pri pridržani osebi za duševno bolezen - dolgoletno psihozo iz kroga shizofrenij. Bolezensko stanje je praktično nepretrgano. Po ugotovitvah izvedenca gre za "cvetočo" fazo duševne bolezni z nepovezanim mišljenjem in bizarnimi konstrukti, ki kažejo na odtujitev od realnosti, neustrezno sklepanje in ravnanje. Takšnih ugotovitev sodišča prve stopnje pritožba ne izpodbija; tvorijo pa podlago za zaključek, da ima A. A. duševno bolezen, zaradi katere ima hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovati svoje ravnanje.

6. Očitno je, da v tej fazi bolezni ne gre za situacijo, ko se duševno bolna oseba svojega stanja v dejanskih prvinah zaveda in nanj svobodno pristaja, ko (drugače povedano) sprejme zavestno informirano odločitev, da se ne želi zdraviti. Kot kaže gre v obravnavanem primeru za situacijo, v kateri se pridržana oseba (zaradi akutnosti in resnosti trenutnega stanja) dejanskih prvin svojega duševnega stanja, njegove resnosti in nevarnosti takšnega stanja ne zaveda in zato na takšno stanje tudi ne more svobodno pristati.1

7. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ugotavlja še, da iz zapiska lečečega terenskega psihiatra izhaja, da je pridržana oseba v svojem svetu2, da tava, odklanja hrano, se zapleta v prepire z različnimi ljudmi3, ker spušča domače živali po vasi... Tudi če slednje ne bi bilo dokazano4, neizpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da A. A. odklanja hrano, v psihičnem stanju, opisanem v prejšnjih dveh odstavkih, utemeljuje sklep, da zaradi duševne bolezni huje ogroža svoje zdravje, če ne življenje.

8. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje še izhaja, da gre za deseto hospitalizacijo osebe, ki po podatkih lečečega terenskega psihiatra hitro prekrši dogovor o rednem jemanju terapije. Kot je bilo že obrazloženo, je bolezensko stanje (verjetno prav zato) praktično nepretrgano, po oceni izvedenca, pa se bo brez ustreznega zdravljenja psihotično doživljanje še stopnjevalo in širilo5. Podatek o opuščanju terapije ob resnosti in dolgotrajnosti trenutnega stanja utemeljuje zaključek sodišča prve stopnje, da pomoč pridržani osebi z drugimi (manj omejujočimi) oblikami pomoči, (še) ne bi bila uspešna.

9. Ker so torej podani vsi kumulativno zahtevani pogoji za pridržanje na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom v skladu s 53. členom v zvezi z 39. členom ZDZdr, ima z izpodbijanim sklepom določen poseg v udeleženčeve ustavnopravno varovane pravice potrebno zakonsko podlago.

10. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP potrdilo.

1 Prim. sklepe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 765/2015, II Cp 1960/2016, I Cp 439/2017 in druge. 2 Že v avgustu je bil povsem "avtističen". 3 Pritožbeno sodišče opozarja, da iz ugotovitev sodišča prve stopnje (o spuščanju živali in konfliktih z drugimi) ni mogoče zaključiti, da bi pridržani ogrožal življenje drugih ali huje ogrožal zdravje drugih ali jim povzročal hudo premoženjsko škodo. Zaključek sodišča prve stopnje, da "dela škodo drugim osebam" pa za sprejem na zdravljenje brez privolitve ne bi zadoščal (prim. 2. alineja 1. odstavka 39. člena ZDZdr). 4 O izpuščanju živali je sicer izpovedoval tudi sam pridržani. 5 Pri tem pa pritožbeno sodišče opozarja, da je izvedenec (kot izhaja iz zapisnika na list. št. 6 v spisu) sicer podal mnenje, da glede na številne in ponavljajoče se hospitalizacije, ter praktično nepretrgano oz. neprekinjeno bolezensko stanje, predlaga uvedbo nadzorovane obravnave po sklepu sodišča in v primeru neuspešnosti te, namestitev v ustrezen zavod; pritožbeno sodišče pa po drugi strani nikjer v spisu ne najde ugotovitve izvedenca, da pridržani potrebuje stalen nadzor, ki se mora vršiti v varovani ustanovi, pa tudi ne pojasnila, da ni več sposoben samostojnega življenja in samostojnega zadovoljevanja vseh svojih potreb (kar sodišče prve stopnje "povzema" v osrednjem neoštevilčenem odstavku na 3. strani izpodbijanega sklepa).