Jedro

Presoja razlogov za odreditev pripora zaradi begosumnosti in ponovitvene nevarnosti (1. in 3. točka 1. odstavka 201. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika osumljene T.Ž. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom z dne 27.5.2005 po določbah 1. in 2. odstavka 202. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper osumljeno T.Ž., za katero je podan utemeljen sum storitve kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 2. v zvezi s 1. odstavkom 196. člena KZ, odredil pripor iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Senat Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom z dne 31.5.2005 zavrnil pritožbo zagovornika osumljene T.Ž. kot neutemeljeno.

Zoper navedeni pravnomočni sklep je zagovornik pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da napadena sklepa spremeni tako, da pripor odpravi.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Po njegovem stališču imata izpodbijana sklepa vse predpisane sestavine. Utemeljenost suma je dovolj natančno obrazložena in utemeljena z navedbo konkretnih dejstev glede storitve kaznivega dejanja in udeležbe T.Ž., ki izhajajo iz pisnih dokumentov, priloženih h kazenski ovadbi in dokazov, zbranih v predkazenskem postopku. Enako je tudi glede pripornih razlogov, ki so natančno navedeni in tudi v celoti utemeljeni. V tistem delu, ki se nanaša na prerekanje zaključkov sodišča o dejanskih okoliščinah obstoja dejstev, ki kažejo na begosumnost in ponovitveno nevarnost, pa zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni mogoče storiti z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve navaja, da sklep, s katerim je preiskovalni sodnik odredil pripor, nima vseh potrebnih sestavin. Preiskovalni sodnik v času, ko je odrejal pripor, ni imel nobenih telefonskih prisluhov in njihovih prepisov ter zato po mnenju zahteve ni mogoče šteti, da je bil podan utemeljen sum. Gre za kršitev pravice do obrambe, ker osumljenka v zagovoru v okviru pripornega naroka in v zagovoru na podlagi zahteve za uvedbo preiskave, ni mogla pregledati dokazov, ki jo bremenijo in se objektivno ni mogla zagovarjati. Zahteva tudi ocenjuje, da zato napadeni sklep o odreditvi pripora ni mogel imeti obrazložena odločilna dejstva in ne razlogov, ker ni bilo dokazov v spisu. Na podlagi navedb je mogoče sklepati na očitek zahteve, da napadeni pravnomočni sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih ter da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Sklep, s katerim je preiskovalni sodnik odredil pripor zoper osumljenko, vsebuje razloge o obstoju utemeljenega suma glede vseh očitanih ji kaznivih dejanj. V obširni obrazložitvi za vsako posamezno kaznivo dejanje navaja zbrane podatke in dokaze ter jih vsebinsko opredeljuje in obrazlaga okoliščine, ki povezujejo osumljenko s soosumljencema. Na podlagi vsega tega utemeljeno sklepa, da je pri osumljenki izkazan obstoj utemeljenega suma. Presojo preiskovalnega sodnika glede tega sprejema tudi senat, ki v svojem sklepu zavrača pritožbene navedbe in tudi obrazlaga, kako jih ocenjuje. Pravnomočni sklep vsebuje razloge o utemeljenem sumu, zaradi česar ni podana nakazana bistvena kršitev določb kazenskega postopka. Sklicevanje zahteve na okoliščino, da 14.6.2005 preiskovalni sodnik ni imel prepisov posnetkov telefonskih pogovorov, ni odločilno. Že zato ne, ker zaključka o obstoju utemeljenega suma ni oprl le na ta dokaz, katerega vsebina je sicer prikazana v kazenski ovadbi, temveč tudi na ostale podatke in dokaze. Gre predvsem za poročila o izvajanju ukrepa tajnega opazovanja in poročila o tajnem delovanju, ki so bila vložena v kazenskopreiskovalni spis pred odločitvijo o odreditvi pripora.

Preiskovalni sodnik je osumljenko, potem ko mu je bila privedena, seznanil z vsebino kazenske ovadbe Sektorja kriminalistične službe Policijske uprave M. ter jo seznanil tudi z razlogi za odvzem prostosti in privedbo. Osumljenka se je zagovarjala s strokovno pomočjo zagovornika. Po zaslišanju je bil opravljen priporni narok po določbah 204.a člena ZKP, na katerem sta osumljenka in zagovornik v odgovoru na izvajanja državne tožilke izrazila stališče glede utemeljenosti suma in glede pripornih razlogov. Zato ni mogoče sprejeti očitka, da je bila osumljenki kršena pravica obrambe, ker v postopku odločanja o priporu ni mogla pregledati dokazov.

Po stališču zahteve niso podane okoliščine, ki bi utemeljevale obstoj pripornega razloga begosumnosti, glede pripornega razloga ponovitvene nevarnosti pa v napadenem pravnomočnem sklepu niso navedene subjektivne okoliščine na osumljenkini strani.

Sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu navaja okoliščine, iz katerih izhaja, da se je osumljenka preselila na Nizozemsko in da tam živi pri partnerju, ki jo tudi preživlja, ker sama nima rednih dohodkov. Na podlagi teh okoliščin, ki jih sodišče povezuje s tem, da je osumljenki očitano, da naj bi inkriminirane droge izvirale prav iz Nizozemske ter s samo težo kaznivih dejanj in zanje predpisano kaznijo, utemeljeno sklepa, da gre za okoliščine, ki kažejo na realno nevarnost, da bi pobegnila, če bi bila na prostosti. V takem položaju ni utemeljen očitek zahteve, da na osumljenkini strani ni takih okoliščin, ki bi kazale na nevarnost njenega pobega, še manj pa očitek, da jih napadeni sklep ne navaja in presoja. Z drugačno oceno ugotovljenih okoliščin in trditvami, da je osumljenka upravičena do socialne pomoči v Sloveniji, da ima zagotovljene bivalne možnosti, da bi v primeru pobega na Nizozemsko tvegala kazenski pregon v tej državi in da bi se jo iskalo z mednarodno tiralico ter da gre za slovensko državljanko, ki v tuji državi nima urejene službe, vložnik zahteve izpodbija dejanske ugotovitve sodišča v zvezi s tem pripornim razlogom. S temi navedbami uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Zahtevi tudi ni mogoče pritrditi, da izpodbijani sklep ne vsebuje subjektivnih okoliščin, ki bi kazale na obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Med subjektivne okoliščine po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP se uvrščajo tudi okolje in razmere, v katerih živi oseba, zoper katero se lahko odredi pripor. Preiskovalni sodnik je utemeljil, da je osumljenka brez redne zaposlitve ali kakšnega drugega trajnega vira dohodkov in da naj bi jo na Nizozemskem, kamor se je preselila, preživljal v zadnjih dveh mesecih njen partner.

Glede na kazniva dejanja, katerih storitve je utemeljeno osumljena, je tudi sklepal, da si z izvrševanjem le-teh pridobiva sredstva za preživljanje ter ob tem upošteval okoliščino, da naj bi delovala v združbi, v kateri naj bi imela pomembnejšo vlogo. S takšno presojo je soglašal tudi senat okrožnega sodišča, ki je v svojem sklepu obširno utemeljil, iz katerih razlogov je pripor sorazmeren ukrep in tudi ukrep, ki je neogibno potreben za zagotovitev varnosti ljudi in zakaj ga ni mogoče nadomestiti s hišnim priporom ali drugim milejšim ukrepom. Zato tudi v zahtevi navedene okoliščine, da gre pri osumljenki za nekaznovano osebo, da je mati odraslega otroka, da je imela svoje podjetje, da je prejemnica socialne pomoči, da si urejuje službo in da ima možnosti bivanja bodisi pri sinu bodisi pri starših, same po sebi ne nasprotujejo zaključku pravnomočnega sklepa o obstoju pripornega razloga nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj. Osumljenka je utemeljeno osumljena, da je vključena v obsežno in nevarno kriminalno dejavnost, ki zahteva povezanost njenih izvrševalcev ter obstaja zato še toliko večja nevarnost ponovitve kaznivih dejanj te vrste. Trditev, da gre v obravnavani zadevi za manjše količine mamil, pa je v nasprotju z doslej zbranim dokaznim gradivom.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika osumljene T.Ž. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).