Jedro

S tem, ko je sodišče prve stopnje obdolženemu, ob glavni izreklo še stransko kazen izgona tujca iz države, v času ko je ta podal prošnjo za azil ni prekoračilo nobenega zakonskega pooblastila (5. točka 372. člena ZKP).

Izrek

Pritožba zagovornice obd. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženega se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, nagrada in potrebni izdatki po uradni dolžnosti postavljene zagovornice pa se izplačajo iz proračunskih sredstev.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v je kot sodišče prve stopnje 13.6.2007 obd. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena Kazenskega zakonika (KZ) v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ ter mu po 50. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 212. člena KZ določilo kazen pet mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 49. člena KZ je bil obdolženemu v določeno kazen vštet čas, ki ga je ta prestal v priporu od 10.4.2007 do 13.6.2007, ko je bil izpuščen. Obdolženemu je bila po 40. členu KZ izrečena še stranska kazen izgona tujca iz države za čas dveh let. Končno, oškodovani nogometni klub je bil po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) napoten na pravdo, obdolženi je bil po četrtem odstavku 95. člena ZKP oproščen plačila stroškov kazenskega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, za nagrado in potrebne izdatke po uradni dolžnosti postavljene zagovornice pa je bilo sklenjeno, da se izplačajo iz proračunskih sredstev. Povzeto je bilo storjeno s sodbo opr. št. K 92/2007. Zoper sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti, podrejeno pa, da isto sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

S tem, ko je sodišče prve stopnje obdolženemu, ob glavni izreklo še stransko kazen izgona tujca iz države, v času ko je ta podal prošnjo za azil ni prekoračilo nobenega zakonskega pooblastila (5. točka 372. člena ZKP). To bi bilo storjeno edino tedaj, če bi bila obdolženemu izrečena kazenska sankcija zunaj zakonskih meja ali kazenska sankcija, ki je zakon sploh ne pozna, ali če mu ne bi bila izrečena kazenska sankcija, ki bi mu po zakonu morala biti izrečena (Horvat Č., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, tiskano GV Založba, Ljubljana 2004, str. 802). Nasprotno od pritožničinega prepričanja, Zakon o azilu (ZAzil) sam po sebi ne zagotavlja mednarodne zaščite, temveč ureja pogoje in postopek za njeno (morebitno) pridobitev. Prošnja za azil, z nepravo izjemo iz drugega odstavka 8. člena ZAzil, po tem zakonu ne vzpostavlja imunitete pred kazenskim pregonom in posledičnim kaznovanjem, zaradi česar tudi ni bilo nobene ovire, da obdolženemu navedena stranska kazen ne bi bila izrečena. Z vidika rabe zakonskih pooblastil je potemtakem grajana odločba o kazni popolnoma pravilna.

Pritožnica zmotno ugotovitev dejanskega stanja obrazloži s ponovljeno lastno dokazno oceno, ki jo sodišče prve stopnje upravičeno ni sprejelo. Ne drži namreč, da je bil obdolženec obsojen zgolj na podlagi dejstva, da je bil ustavljen v bližini krajev, kjer sta bili kaznivi dejanji storjeni, da so bile pri njemu najdene nekatere ukradene stvari in na podlagi, sicer napačno ugotovljene smeri obdolženčeve hoje. Tukaj so še nasprotja v obdolženčevem zagovoru, izkustveni dvom v njegovo verodostojnost, izpovedbe prič in najdene stvari, ki obdolženčevo smer hoje potrjujejo, odsotnost posebnih sredstev, od katerih bi bil odvisen uspeh kaznivih dejanj ter vse ostale okoliščine in dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje izčrpno navedlo na 4., 5., in 6. strani obrazložitve sodbe in ki jih pritožbeno sodišče na tem mestu ni dolžno ponavljati. Navedeno je bilo pravilno povezano v celoto, s katero je v pritožbeni obrazložitvi znova ponujena možnost o drugem storilcu ali storilcih tudi po presoji pritožbenega sodišča zanesljivo izključena.

Končno, po pritožnici je odločba o kazenski sankciji napačna zato, ker je obdolženi nekaznovan, ker so bile vzete stvari oškodovancem vrnjene, ker je bilo dejanje, ki ni posebej hudo, storjeno na prebegu in da pri obdolžencu ne gre za posebej nevarnega storilca. Toda pritožnica obenem prezre, da je za ugotovljeno kaznivo dejanje po prvem odstavku 212. člena KZ predpisana kazen do pet let zapora, da je bila obdolženemu izrečena zgolj kazenska sankcija opozorilne narave, pri čemer sta bili teža dejanja in nastala škoda izrecno upoštevani in da sodišče prve stopnje pri odmerjeni višini določene zaporne kazni ni prezrlo niti zgoraj izpostavljene obdolženčeve nekaznovanosti in ne socialne stiske, kar vse pomeni, da izbrana in odmerjena kazenska sankcija v nobenem primeru ne more biti čezmerna.

Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zaznalo preostalih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti je o pritožbi zagovornice obd. odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženega oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, za nagrado in potrebne izdatke po uradni dolžnosti postavljene zagovornice pa sklenilo, da se izplačajo iz proračunskih sredstev (98. člen ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena in prvim odstavkom 97. člena ZKP).