Jedro

ZUP ne določa, v kakšni obliki oziroma s katerim procesnim dejanjem je treba stranki omogočiti izjavo, tako upravna kot upravno-sodna praksa pa sta praktično brez izjeme sprejeli stališče, da je to mogoče storiti s pisno komunikacijo s stranko. V obravnavani zadevi iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je med toženko in tožničinim pooblaščenem po elektronski pošti potekala korespondenca o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo izpodbijane odločbe. Po presoji sodišča je bilo s tem tožničinemu pooblaščencu na ustrezen način omogočeno, da se o teh dejstvih in okoliščinah izjasni, zgolj to, da pred izdajo drugostopenjske odločbe ni prišlo do „pogovora“, kot to navaja tožnica, pa ne pomeni prej navedene bistvene kršitve pravil upravnega postopka.

Vlaganja se upoštevajo glede na prispevani znesek, ne pa morda v odstotku izpolnitve obveznosti v času, ko je bil ta znesek plačan.

Omrežje, za katero se odmeri komunalni prispevek, ne zajema nujno tudi neposrednega priključka na objekt zavezanca. Zavezanec namreč lahko do cestnega omrežja, katerega uporaba mu je zagotovljena na podlagi plačila komunalnega prispevka, dostopa tudi po zemljišču v zasebni lasti, kar ne vpliva na plačilo komunalnega prispevka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

S prvostopenjsko odločbo je bil tožnici odmerjen komunalni prispevek v znesku 13.962,93 EUR za gradnjo objekta na zemljišču s parc. št. 245/5 in 246/6 k.o. …. Prvostopenjski organ v obrazložitvi te odločbe navaja, da je pri odmeri upošteval projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja ter 12. člen Odloka o programu opremljanja in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje Občine Tržič (v nadaljevanju Odlok).

Drugostopenjski organ je na tožničino pritožbo odpravil navedeno odločbo in s svojo odločbo tožnici odmeril komunalni prispevek v skupni višini 13.308,56 EUR. V obrazložitvi navaja, da je prvostopenjski organ komunalni prispevek sicer odmeril pravilno, vendar pri tem ni upošteval tožničinih preteklih vlaganj. Meni, da tožnica v pritožbi sicer pomotoma navaja, da vlaganja uveljavlja na področju komunalnega prispevka za ceste, saj iz predloženih dokazil izhaja, da uveljavlja vlaganja, ki naj bi jih plačala za priključitev vodovoda in kanalizacije. Pri tem ni predložila dokazil o plačilu kanalizacije, saj je na računu št. 14/90/RR sicer ročno napisano „kanalizacija plačana, ostane še voda 30. 7. 90“, vendar ni razvidno, kdo je to besedilo napisal, niti ni ob tem besedilu podpisa ali žiga, ki bi izkazoval, da je to potrdila uradna oseba. Zato toženka tega zapisa ni štela za dokazilo o dejanskem plačilu, tako da je bilo mogoče upoštevati le revalorizirani prispevek za priključitev vodovoda v višini 5.328,00 dinarjev. Posebej navaja še, da pri stroških za prestavitev vodovoda ne gre za lastna vlaganja v komunalno opremo, ki bi jih bilo mogoče upoštevati pri odmeri komunalnega prispevka, saj je bilo treba obstoječ javni vodovod prestaviti zaradi legalizacije objekta, ki je v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja, ker je bil ta objekt postavljen na trasi obstoječega vodovoda brez kakršnih koli dovoljenj. Navedena prestavitev vodovoda zato ne predstavlja vlaganj v izgradnjo javne komunalne infrastrukture.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da pred izdajo drugostopenjske odločbe ni prišlo do „pogovora“ in zato ni imela možnosti, „da predstavi svoje dokaze in utemeljitve“. Prispevek za priključitev vodovoda v je bil času plačila plačan v celoti, upoštevani znesek pa predstavlja le del odmerjenega komunalnega prispevka za vodovod. Razlog za to ni naveden, prav tako pa brez razloga ni upoštevano plačilo prispevka za kanalizacijo. Meni tudi, da je zmotno stališče toženke, da je bilo treba vodovod prestaviti zaradi legalizacije predmetnega objekta, saj ta objekt ni zgrajen na trasi vodovoda in zaradi njega vodovoda ne bi bilo treba prestavljati. Pri tem je šlo za dobro voljo tožnice, z nobenim dokumentom pa ni dokazana njena krivda. Ne drži niti to, da je tožnica v pritožbi pomotoma navedla, da vlaganja uveljavlja na področju komunalnega prispevka za ceste, saj je dokazila o plačanem prispevku za kanalizacijo in vodovod priložila šele naknadno. Pri odmerjenem komunalnem prispevku za ceste bi bilo treba upoštevati, da je takratni lastnik A.A. plačal zemljišče za cesto parc. št. 246/6 k.o. …. Cesto so kupili in zgradili stanovalci hiš vzdolž nje, poleg tega pa je upravni organ pri odmeri komunalnega prispevka za ceste upošteval celotno cesto v naselju Loka, katere lastnik je A.A. Tožnica smiselno predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo organu, ki je to odločbo izdal, v ponovni postopek.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je bila zadeva reševana sporazumno, s komunikacijo prek telefona in elektronske pošte, zato ne drži, da tožnici ne bi bilo omogočeno, da predstavi svoje dokaze in utemeljitve. Če bo sodišče to ocenilo kot bistveno kršitev postopka, bo toženka pač morala svojo napako popraviti v ponovnem postopku. V ostalem ponavlja navedbe iz obrazložitve prvostopenjske in drugostopenjske odločbe ter dodaja, da je B. d.o.o. kot upravljalec javnega vodovoda in kanalizacije dne 24. 5. 2011 izdala projektne pogoje, s katerimi je bilo določeno, da je za izvedbo vodovodnega priključka potrebno prestaviti primarni vodovod, ki poteka skozi klet objekta, ki se legalizira. Upoštevanje projektnih pogojev je pogoj za izdajo soglasja k projektnim rešitvam, te pa pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja, zato pri prestavitvi vodovoda ni šlo zgolj za njeno dobro voljo, kot navaja tožnica. S to prestavitvijo je tožnica nadomestila že zgrajeno javno komunalno infrastrukturo, gradnja katere je bila financirana iz občinskih sredstev. Glede komunalnega prispevka za cestno omrežje navaja, da gre za omrežje, ki ga lahko uporabljajo vsi, celotno območje občine pa predstavlja eno obračunsko območje. Komunalni prispevek je bil odmerjen za celotno cestno omrežje in ne zgolj za cesto na parceli št. 246/6 k.o. …, kot navaja tožnica. Poleg tega gre pri tej parceli za parcelo, na kateri stoji tožničin objekt, kategorizirana občinska cesta z oznako JP 928885 pa v naravi poteka po parceli št. 246/1 k.o. …, v lasti A.A., s katerim je v teku postopek odkupa.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma pripominja, da tožnica v tožbi „toženi organ“ prosi za vračilo plačanega komunalnega prispevka, ker je bila izdaja gradbenega dovoljenja za predmetno stanovanjsko hišo zavrnjena. Pri tem ne gre za zadevo, o kateri bi bilo odločeno z izpodbijanim upravnim aktom, niti za del tožbenega zahtevka, saj je zahtevek izrecno naslovljen na toženko. Po presoji sodišča zato ta zahteva toženke ne formalno, ne po vsebini ne predstavlja dela tožbe, tako da je ni obravnavalo.

Po prvem odstavku 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je treba, preden se izda odločba, stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Po tretjem odstavku istega člena organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. Po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP kršitev tega načela vedno pomeni bistveno kršitev pravil upravnega postopka.

Pri tem ZUP ne določa, v kakšni obliki oziroma s katerim procesnim dejanjem je treba stranki omogočiti izjavo, tako upravna kot upravno-sodna praksa pa sta praktično brez izjeme sprejeli stališče, da je to mogoče storiti s pisno komunikacijo s stranko. V obravnavani zadevi iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je med toženko in tožničinim pooblaščenem po elektronski pošti potekala korespondenca o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo izpodbijane odločbe. Po presoji sodišča je bilo s tem tožničinemu pooblaščencu na ustrezen način omogočeno, da se o teh dejstvih in okoliščinah izjasni, zgolj to, da pred izdajo drugostopenjske odločbe ni prišlo do „pogovora“, kot to navaja tožnica, pa ne pomeni prej navedene bistvene kršitve pravil upravnega postopka. Iz pavšalnih tožbenih navedb tudi sicer ne izhajajo nobene okoliščine, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da je navedeni način komunikacije tožnici preprečil, da bi se seznanila z dejstvi in okoliščinami, pomembnimi za odločitev, oziroma se o njih izjasnila. Sodišče zato ugotavlja, da so tožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

Prav tako neutemeljene so tudi navedbe v zvezi s tem, kako in v kakšni vsoti je toženka upoštevala pretekla vlaganja tožnice v komunalno infrastrukturo. Toženka je v drugostopenjski odločbi določno, razumljivo in logično pojasnila, katera dokazila je v tem pogledu upoštevala in katerih ne ter zakaj. Sodišče nima pomislekov v njeno razlogovanje, da neoverjenega, prostoročnega zapisa na računu ni mogoče šteti za verodostojno dokazilo o vlaganju. Tudi navedba v obrazložitvi drugostopenjske odločbe, da je morala tožnica vodovod prestaviti na lastne stroške, zaradi legalizacije objekta, zaradi česar ti stroški ne predstavljajo vlaganja v komunalno infrastrukturo, ima ustrezno oporo v listinah upravnega spisa. Med temi listinami so namreč tudi projektni pogoji z dne 24. 5. 2011, v katerih je pod točko 2 med drugim navedeno, da je za izvedbo priključka potrebno prestaviti primarni vodovod, ki poteka skozi klet objekta, ki se legalizira. S tem v zvezi se sodišče v celoti strinja s stališčem toženke, da stroškov, do katerih je prišlo izključno zaradi tožničine gradnje, ni mogoče šteti za njena vlaganja v komunalno javno infrastrukturo.

Po prvem odstavku 21. člena Odloka se vlaganja zavezanca za plačilo komunalnega prispevka (…) upoštevajo kot dobropis pri plačilu komunalnega prispevka, in sicer po valorizirani vrednosti na podlagi uradno pridobljenih revalorizacijskih koeficientov Banke Slovenije. Vlaganja se torej upoštevajo glede na prispevani znesek, ne pa morda v odstotku izpolnitve obveznosti v času, ko je bil ta znesek plačan. Pravilno je bilo torej tudi ravnanje toženke, ko je pri odmeri komunalnega prispevka tožnici upoštevala revalorizirani znesek, ki ga je tožnica uspela izkazati, ne pa celotne vrednosti komunalnega prispevka.

Četrti odstavek 79. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) določa, da je s plačilom komunalnega prispevka zavezancu zagotovljena priključitev na že zgrajeno komunalno opremo oziroma mu je zagotovljeno, da bo ta zgrajena v roku in obsegu, kot to določa program opremljanja. Navedena določba pa ne pomeni, da mora biti komunalna oprema zgrajena do meje vsake posamezne gradbene parcele. Tretji odstavek 79. člena ZPNačrt za odmero postavlja le pogoj, da se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju posamezne vrste komunalne opreme.

V primeru cestnega omrežja to pomeni, da omrežje, za katero se odmeri komunalni prispevek, ne zajema nujno tudi neposrednega priključka na objekt zavezanca. Zavezanec namreč lahko do cestnega omrežja, katerega uporaba mu je zagotovljena na podlagi plačila komunalnega prispevka, dostopa tudi po zemljišču v zasebni lasti, kar ne vpliva na plačilo komunalnega prispevka. Tako stališče izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse Upravnega sodišča RS (prim. npr. sodbi I U 255/2011 in I U 907/2011). Tožnica ne trdi, da se njen objekt ne bi nahajal v obračunskem območju za cestno omrežje, tako da so tudi tožbene navedbe o tem, da ji je bil komunalni prispevek za to omrežje odmerjen brez podlage, neutemeljene.

Sodišče iz navedenih razlogov ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Ker stranke niso navedle novih dejstev ali predlagale novih dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev, je sodišče na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji.