Jedro

Da omejitev pravice do razpolaganja (obremenitve) nepremičnin v posledici izdane začasne odredbe samo za sebe predstavlja poseg v lastninsko upravičenje, drži. A vendar je potrebno dejanski pomen/učinek te omejitve (oziroma v tretjem odstavku 270. člena ZIZ opredeljene neznatne škode) vedno presojati glede na okoliščine posameznega/obravnavanega primera.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. S sklepom z dne 31. 1. 2017 je sodišče prve stopnje ugovor tožencev zoper sklep o začasni odredbi z dne 18. 11. 2016 zavrnilo in odločilo, da ostane začasna odredba I P 427/2015-I z dne 8. 11. 2016 v celoti v veljavi.

2. Zoper omenjeni sklep se iz vseh zakonsko predvidenih razlogov pritožujeta toženca, ki pritožbenemu sodišču predlagata, da ga spremeni tako, da predlog za izdajo začasne odredbe kot neutemeljen zavrne, podredno pa da ga razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo (vse s stroškovno posledico). Sodišče naj bi napačno zaključilo, da tožnica tožbenega zahtevka ni umaknila, pri čemer se zmotno sklicuje na sklep Višjega sodišča v Kopru Cpg 208/2009 z dne 21. 5. 2010, ki v konkretnem primeru nikakor ni uporabljiv. V nadaljevanju obširno pojasnjujeta, zakaj naj bi bilo naziranje sodišča prve stopnje napačno. Sodišče ni odločalo o tožničinih spremembah tožbe, medtem ko iz sklepa o začasni odredbi ni jasno razvidno, zaradi zavarovanja katere terjatve je slednje izdano ter ali se nanaša na denarni ali nedenarni zahtevek tožnice in kdaj je bil ta podan. Te pomanjkljivosti sklepa o začasni odredbi sodišče prve stopnje ne more in tudi ne sme nadomestiti z vsebino obrazložitve sklepa z dne 31. 1. 2017. Zaključek sodišča o tem, da je verjetnost obstoja terjatve izkazana, je napačen. Niti iz vsebine predloga niti iz vsebine izpodbijanega sklepa ali sklepa z dne 8. 11. 2016 ne izhaja verjetnost obstoja terjatve zoper drugo toženko. Skupno premoženje, kot ga uveljavlja tožnica, namreč po smiselnem zatrjevanju le-te predstavlja terjatev iz naslova povečanja vrednosti nepremičnine, pri čemer pa prvo toženec te terjatve ni prenesel na drugega. Slednji je še vedno imetnik te terjatve v njeni izvorni obliki, zaradi česar ni razumljivo stališče o tem, da naj bi se skupno premoženje tožnice in prvega toženca na kogarkoli prenašalo. Prenesla se je le lastninska pravica na obeh nepremičninah. Ta pa ni predmet skupnega premoženja tožnice in prvo toženca, o čemer je že pravnomočno odločeno s sodbo izdano v zadevi I P 3040/2011. Zato je nerazumljiv tudi zaključek sodišča, da terjatev tožnice ni zastarana, saj je bil ugovor zastaranja podan s strani drugo toženke, ki ni in ne more imeti skupnega premoženja s tožnico, niti tega tožnica ne zatrjuje. Predlog zavarovanja in izdani sklep se jasno nanašata prav na razmerje tožnice do drugo toženke. Niti obrazložitev sodišča prve stopnje niti tožničin predlog za zavarovanje nimata nikakršne vsebine in se jih sploh ne da preveriti. Pritožba nadalje obširno pojasnjuje, da niti v predlogu niti v sklepu niso navedene okoliščine, ki bi kazale na kakršnokoli nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakršnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Pogajanja kot del poravnalnega naroka, ki ga je sodišče izvršilo v predmetnem postopku, ni mogoče šteti kot del trditvene podlage, niti ni dopustno utemeljevati odločitve o začasnem zavarovanju z razlogi, zaradi katerih sodna poravnava ni bila sklenjena. Pritožnika zatrjujeta obstoj relativno bistvene kršitev določb ZPP (286.b člen ZPP). Opozarjata, da nikakor ne drži zaključek sodišča, da drugo toženki ne bo nastala nikakršna škoda iz naslova nastale začasne odredbe. Omejitev pravice do razpolaganja in bremenitve nepremičnin v lasti drugo toženke je izjemno invaziven poseg v njeno lastninsko pravico, zaradi katerega slednja svojih lastninskih upravičenj (z izjemo pravice do posesti) sploh ne bo mogla izvrševati. Zaradi nepripravljenosti tožnice na realno pravno in dejansko oceno medsebojnih zahtevkov bo vrednost nepremičnine še dodatno padala, drugo toženka pa ne bo mogla pridobiti niti manjšega kredita z zavarovanjem na tej nepremičnini za potrebe ohranjanja vrednosti (izvedbe strehe). Tudi sicer naj bi bil omenjeni pogoj upošteven šele v primeru, da tožnica izkaže prva dva pogoja iz 270. člena ZIZ, ki pa ju nesporno ni.

3. Tožnica je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kot je to razvidno iz same tožničine pripravljalne vloge z dne 7. 11. 2016, je slednja izdajo začasne odredbe predlagala glede denarnega zahtevka (terjatve),(1) kakor ga je pred tem podala v isti vlogi.(2) Ker tej spremembi toženca nista nasprotovala, ampak sta se z ugovorom zastaranja takoj spustila v njegovo vsebinsko obravnavo,(3) sodišču prve stopnje o tem (torej o dopustitvi/dovolitvi spremembe) ni bilo potrebno odločati (glej drugi odstavek 185. člena ZPP(4)). Zgolj ta okoliščina pa je za presojo pravilnosti (zakonitosti) izpodbijanega sklepa tudi edino relevantna.(5)

6. Tožnica je v vlogi z dne 7. 11. 2016(6) (v okviru katere je predlagala izdajo predmetne začasne odredbe) izrecno navedla, da naj bi bila drugo toženka (solidarno) zavezana za povrnitev vlaganj zakoncev (v danes njeno nepremičnino) iz razloga, ker naj bi bila zaradi njih obogatena. Tožena stranka tem trditvam (o drugo toženkini obogatitvi zaradi vlaganj (bivših) zakoncev) v ugovoru zoper sklep o začasni odredbi ustrezno (to je jasno in konkretizirano) ni ugovarjala.(7) Ker je na drugi sodišče prve stopnje (v skladu s tožničinimi navedbami) konkretne okoliščine/razloge v zvezi z (zatrjevanim) obstojem njene terjatve zoper drugo toženko v sklepu o začasni odredbi z dne 8. 11. 2016(8) podalo, okoliščina, da je v izpodbijanem sklepu z dne 31. 1. 2017 izpostavljalo zgolj razloge, zakaj naj bi bila z verjetnostjo izkazana tožničina denarna terjatev (iz naslova skupnega premoženja) zoper prvo toženca, ni bistvena, ampak (z ozirom na dejstvo, da toženca v ugovoru zoper sklep o začasni odredbi glede (ne)obstoja vtoževane terjatve zoper drugo toženko nista ustrezno zatrjevala/ugovarjala) tudi sicer razumljiva. Upoštevaje, da sodišče prve stopnje (kakor je to razvidno iz sklepa o začasni odredbi) temelja vtoževanega zahtevka (terjatve) zoper drugo toženko ne opredeljuje s skupnim premoženjem (ki naj bi nastal/obstajal med njo in tožnico), je v tem oziru podano pritožbeno navajanje oziroma pojasnjevanje, zakaj sklicevanje omenjenega sodišča (v izpodbijanem sklepu) na sodbo VS RS II Ips 108/2001 z dne 4. 1. 2001 ni na mestu, neutemeljeno. Sodišče prve stopnje (glej 5. stran obrazložitve izpodbijanega sklepa) navedeno sodbo jasno omenja glede razmerij med (bivšimi) zakonci(9) oziroma zastaranja zahtevkov (med njimi), ki zadevajo skupno premoženje. Da je o začetku zastaranja tožničinih zahtevkov iz naslova izvedenih vlaganj (tudi napram drugo toženki(10)), ki so bila vezana na obstoj njenega solastnega deleža na nepremičninah, do trenutka njegove izgube (v konkretnem primeru je bil to trenutek pravnomočnosti odločitve v pravdi na vrnitev darila) neutemeljeno govoriti, pa je tožnica pravilno opozorila tako v pripravljalni vlogi z dne 7. 11. 2016 (glej stran 2) kot v odgovoru na ugovor tožencev zoper sklep o začasni odredbi.

7. Pritožba upravičeno navaja, da v konkretnem primeru tožnica okoliščin, ki bi izkazovale, da bo zaradi drugo toženkinega (ki je kot lastnica nepremičnin, v zvezi s katerimi je začasno zavarovanje predlagano, v tem oziru tudi edino pomembna) odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (torej obstoja pogoja iz drugega odstavka 270. člena ZIZ(11)), ni izkazala. Posledično teh okoliščin (razlogov) ne vsebujeta niti sklep o začasni odredbi niti izpodbijani sklep z dne 31. 1. 2017. 8. A predhodna ugotovitev na dejstvo, da so v konkretnem primeru kljub temu podani vsi pogoji, potrebni za izdajo predlagane začasne odredbe, ne vpliva. Na podlagi v tem oziru podanih (konkretiziranih) tožničinih navedb je namreč sodišče prve stopnje (v drugem odstavku na 4. strani sklepa o začasni odredbi oziroma v predzadnjem odstavku na 6. strani izpodbijanega sklepa) ustrezno pojasnilo, zakaj naj bi bil verjetno podan/izkazan (obstoju nevarnosti) alternativno predviden pogoj(12) iz določbe tretjega odstavka 270. člena ZIZ (in sicer da drugo toženka z izdajo začasne odredbe ne bo utrpela nikakršne škode oziroma da bo ta le neznatna). Edini konkreten ugovor,(13) ki ga je zoper ta zaključek tožena stranka v ugovoru zoper sklep o začasni odredbi podala, je bil (podobno kot sedaj v pritožbi) ta, da zaradi izdane začasne odredbe ne bo mogla pridobiti niti manjšega kredita, potrebnega za ohranjanje vrednosti nepremičnine (izvedbo strehe). Da so takšne trditve v očitnem nasprotju (in zato same po sebi neprepričljive) z njenim lastnim zatrjevanjem, da ji banke spričo njene starosti kredita ne želijo dati, je v izpodbijanem sklepu upravičeno opozorilo že sodišče prve stopnje (glej predzadnji odstavek na 6. strani). Ker se slednje v zvezi s tem ni sklicevalo na vsebino pogajanj pravdnih strank na naroku (v zvezi z morebitno sklenitvijo sodne poravnave), ampak na vsebino dopisa, ki ga je tožena stranka poslala sodišču in ki se kot ostale vloge strank nahaja v spisu (glej l. št. 113 - 114), ni jasno, kakšno tajnost (zaupnost)(14) naj bi v tem oziru kršilo. Pritožbeni očitki o zagrešeni procesni kršitvi zato niso prepričljivi.

9. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z določbo 15. člena ZIZ).

10. V skladu s četrtim odstavkom 163. člena ZPP odloči o zahtevi za povrnitev stroškov sodišče v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim. Slednje pomeni, da bo o stroških pritožbenega postopka (ki so odvisni od uspeha v pravdi) sodišče prve stopnje odločilo v končni odločbi.

Op. št. (1): Na povrnitev vlaganj (ki ga je - sicer za nižji znesek - podala že v (nasprotni) tožbi z dne 19. 2. 2015).

Op. št. (2): Kar je v predzadnjem odstavku na 3. strani izpodbijanega sklepa pojasnilo tudi sodišče prve stopnje.

Op. št. (3): Glej njun ugovor zoper sklep o začasni odredbi z dne 16. 11. 2016 (ugovor zastaranja sta podala tudi v zahtevi za odločitev o delnem umiku, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo dne 4. 1. 2017).

Op. št. (4): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (5): Kar pa ne velja za okoliščino (ki jo izpostavlja pritožba), ali je tožnica tožbo v preostalem (oziroma glede predhodno postavljenih zahtevkov) umaknila in ali bi moralo sodišče prve stopnje o tem odločiti (kot sta to toženca uveljavljala že v svoji zahtevi za odločitev o delnem umiku, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo dne 4. 1. 2017).

Op. št. (6): Glej zadnji odstavek na 3. oziroma prvi odstavek na 4. strani.

Op. št. (7): Enako velja za obravnavano pritožbo, v okviru katere izpostavlja zgolj, da v razmerju med drugo toženko in tožnico (ki nasprotnega niti ne trdi) terjatev kot skupno premoženje ni mogla nastati.

Op. št. (8): Glej prvi odstavek na 4. strani omenjenega sklepa.

Op. št. (9): Torej v konkretnem primeru med tožnico in prvo tožencem.

Op. št. (10): Pri kateri naj bi bila obogatitev (kot to zatrjuje tožnica) posledica (ponovne) pridobitve (so)lastninskih upravičenj na nepremičnini.

Op. št. (11): Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/1998, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (12): Pritožbeno navajanje, da bi bil ta upošteven šele, če bi tožnica izkazala prva dva pogoja iz 270. člena ZIZ, je ne le premalo obrazloženo, ampak ob dejstvu, da je slednja verjeten obstoj terjatve izkazala, tudi sicer neutemeljeno.

Op. št. (13): Da omejitev pravice do razpolaganja (obremenitve) nepremičnin v posledici izdane začasne odredbe samo za sebe predstavlja poseg v lastninsko upravičenje, drži. A vendar je potrebno dejanski pomen/učinek te omejitve (oziroma v tretjem odstavku 270. člena ZIZ opredeljene neznatne škode) vedno presojati glede na okoliščine posameznega/obravnavanega primera (glej npr. VSL sklep II Cp 2157/2016 z dne 7. 9. 2016). In tožnica je v predlogu za izdajo začasne odredbe podala (zatrjevala) takšne konkretne okoliščine, na podlagi katerih je lahko sodišče prve upravičeno zaključilo, da je pogoj iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ podan.

Op. št. (14): Da bi v zvezi z omenjenim dopisom (vlogo) tožena stranka kaj takega pričakovala, iz le-tega ni razvidno.