Jedro

Toženka priznava tožbene navedbe in se s tožbo strinja, zato sodišče tudi upoštevajoč določbo prvega odstavka 214. člena ZPP šteje tožnikove navedbe v tožbi za resnične in utemeljene. Vloga 5-3-19 je bila vložena dne 5. 3. 2019 (in ne leta 2020, kot je zapisano v izpodbijani odločbi), vložena torej pravočasno, bila je potrebna, zato odločitev toženke, da stroškov za vlogo 5-3-19 tožniku ne prizna, ni pravilna.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-3/2018/24 (1312-34) z dne 27. 3. 2020 odpravi ter zadeva vrne v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo na podlagi prvega odstavka 11. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ter prvega odstavka 7. člena Pravilnika o načinu dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do svetovalcev za begunce ter nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce (v nadaljevanju Pravilnik) tožniku odmerila stroške za zastopanje v postopku za priznanje mednarodne zaščite v višini 190,32 EUR (1. točka izreka). Odločila je tudi o načinu plačila odmerjenih stroškov (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je med drugim razvidno, da na podlagi prve alineje druge točke tarifne številke 30 tožniku ni priznala stroškov za sestavo vloge z dne 5. 3. 2020 (v nadaljevanju vloga 5-3-19) v višini 500 točk, ker naj bi bila vloga 5-3-19 vložena po pravnomočnosti (dne 26. 2. 2020) in izvršljivosti odločbe (dne 2. 3. 2020) v postopku za priznanje mednarodne zaščite.

3. Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da ni utemeljeno, da toženka ni priznala stroškov za sestavo vloge 5-3-19, ker je bila vložena dne 5. 3. 2019, torej skoraj leto dni pred končno odločitvijo sodišča. Vse vloge so bile sestavljene v letu 2019 in ne 2020. Vloga 5-3-19 je bila oddana, upoštevana in tudi potrebna za konkretni postopek. Stroški za sestavo vloge 5-3-19 so bili pravilno priglašeni, kar izhaja iz stroškovnika tožnika z dne 3. 3. 2020. Zato tožnik predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev v ponovni postopek.

4. V odgovoru na tožbo se toženka v celoti strinja s tožbenim predlogom in navedbami.

5. Tožba je utemeljena.

6. Pravilnik določa način dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do svetovalcev za begunce ter merila za določitev nagrade za opravljeno delo in povračilo stroškov svetovalcem za opravljeno pravno pomoč v zvezi s postopki po ZMZ-1 (1. člen Pravilnika). Za dejanje pravne pomoči pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije in Vrhovnim Sodiščem Republike Slovenije so svetovalci upravičeni do nagrad v polovični višini zneskov, določenih za odvetniške storitve z Odvetniško tarifo, pri čemer se uporabljajo Splošni del ter tarifna številka 30 (XIII. Upravni spor) in tarifna številka 27 (X. Izvršilni postopek) iz Posebnega dela Odvetniške tarife, če pravilnik ne določa drugače. 7. Toženka priznava tožbene navedbe in se s tožbo strinja, zato sodišče tudi upoštevajoč določbo prvega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku šteje tožnikove navedbe v tožbi za resnične in utemeljene. Vloga 5-3-19 je bila vložena dne 5. 3. 2019 (in ne leta 2020, kot je zapisano v izpodbijani odločbi), vložena torej pravočasno, bila je potrebna, zato odločitev toženke, da stroškov za vlogo 5-3-19 tožniku ne prizna, ni pravilna. Glede na navedeno je sodišče na podlagi določbe druge in četrte točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in odločilo, kot izhaja iz izreka te odločbe.

8. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe in izpodbijane odločbo očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).