Jedro

Pri odpravi obratovalnega zastoja na klavni liniji za transport živali s sredstvom za zaščito WD 40 je tožniku ob zdrsu v področju električnega konzolnega dvigala zagrabilo desno stopalo, zaradi česar je utrpel hudo telesno poškodbo. Tožena stranka ni v zadostni meri poskrbela za zagotavljanje varnosti po predpisih o varnosti in zdravju pri delu (ni poskrbela za brezhibno delovanje dvigala za živali, na katerem je pogosto prihajalo do okvar, ki so jih zaposleni večinoma odpravljali s pomočjo vzdrževalcev, velikokrat pa so v izogib delovnim zastojem na celotni klavni liniji popravilo morali opraviti sami), zato za nastalo nezgodo krivdno odgovarja.

Tožnik je bil seznanjen z navodilom, da je odpravljanje napak v pristojnosti vzdrževalcev, a se je popravila dvigala skušal lotiti sam. Prva toženka je sicer ravnala v nasprotju s predpisi o varstvu pri delu, kar pa ne pomeni, da so lahko delavci povsem nepazljivi. Še vedno morajo biti previdni in skrbni pri delu, kar jim narekuje že skrb za lastno varnost. Zato je tožnikov prispevek k nastanku škode v skladu s 171. členom OZ potrebno oceniti v deležu 20 %.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba: - v I. in II. točki izreka delno spremeni, tako da se glasi: "I. Toženki sta nerazdelno dolžni plačati tožeči stranki 12.153,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer za prvo toženko od 26. 2. 2010 dalje do plačila, za drugo toženko od 29. 4. 2009 dalje do plačila, v roku 15 dni od vročitve sodbe.

II. Višji tožbeni zahtevek (za nerazdelno plačilo škode v znesku 8.538,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in obrestni zahtevek od prisojenega zneska za prvo toženko od 29. 4. 2009 do 26. 2. 2010) se zavrne." - v odločitvi o stroških postopka delno spremeni, tako da se glasi: "Toženki sta dolžni nerazdelno povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 829,22 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Toženki sta dolžni nerazdelno povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 2.054,74 EUR, ki jih nakažeta na TRR Delovnega sodišča v Celju, št. ..., sklic:..., v 15 dneh od vročitve sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Tožeča stranka je dolžna prvi toženki plačati stroške postopka v znesku 1.072,88 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Tožeča stranka je dolžna drugi toženki plačati stroške postopka v znesku 350,29 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila".

V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba prve toženke zavrneta ter se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Toženki sta nerazdelno dolžni tožeči stranki plačati 206,60 EUR pritožbenih stroškov, v 15 dneh od vročitve sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta dolžni toženki nerazdelno plačati tožniku odškodnino v znesku 8.553,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 2. 2010 do plačila, zavrnilo pa je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti pred 26. 2. 2010 (I. točka izreka). V presežku (za plačilo zneska 12.138,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). S sklepom (pravilno: sodbo) je odločilo, da sta toženki dolžni nerazdelno plačati tožniku stroške postopka v višini 297,96 EUR (I. točka izreka), da sta toženki dolžni nerazdelno povrniti tožniku stroške tega postopka v višini 1.427,87 EUR in jih plačati na račun prvostopenjskega sodišča (II. točka izreka), da je tožnik dolžan prvi toženki plačati stroške tega postopka v višini 1.543,90 EUR (III. točka izreka), drugi toženki pa v višini 504,07 EUR (IV. točka izreka).

Tožnik se pritožuje zoper sodbo, smiselno zoper njen zavrnilni del in odločitev o stroških postopka, zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče pri presoji ni upoštevalo vseh dokazov, pri čemer posebej izpostavlja pisno izjavo priče A.A.. Ker sodišče njegove izjave ni upoštevalo, je bistveno kršilo določbo 8. člena ZPP in nepravilno dokazno ocenilo tožnikov prispevek. Po mnenju tožnika je podana izključna odgovornost prve toženke za delovno nezgodo, v zvezi ugotovitvijo sodišča o tožnikovem prispevku pa je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na to, da je bil odškodninskemu zahtevku v prvem sojenju ugodeno v celoti, je nerazumljiva odločitev sodišča, ki je v ponovnem sojenju priznalo le polovico vtoževane odškodnine. Prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo odstopa od primerljive sodne prakse (zadeva II Ips 219/2003). Delodajalec, ki mora delavcem omogočiti varno delo, mora računati tudi na običajno stopnjo manjše pazljivosti delavcev, zlasti ko gre za primitivnejše delavce, ki niso ustrezno poučeni iz varnosti pri delu. Ob upoštevanju vseh okoliščin tožnik ni niti delno sokriv za obravnavano nezgodo in nastalo škodo. Tožnik meni, da je ob upoštevanju izvedenskega mnenja in njegove izpovedi odškodnina za nepremoženjsko škodo odmerjena v prenizkem znesku in je upravičen do odškodnine v vtoževanem znesku. Glede obrestnega zahtevka meni, da je druga toženka v plačilni zamudi od 29. 4. 2009 dalje, zato je upravičen do zamudnih obresti že od tega dne dalje in ne le od 26. 2. 2010. Pri odmeri stroškov glede na uspeh je sodišče očitno prezrlo, da je pretežni del dokaznega postopka odpadel na ugotavljanje temelja. Sodišče prve stopnje bi moralo stroške odmeriti ločeno po temelju in po višini ter tožniku odmeriti stroške postopka v višjem znesku. Takšno stališče izhaja tudi iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Klauz proti Hrvaški (št. 28963/10) z dne 18. 7. 2013. Tožnik navaja, da sodišče neutemeljeno ni priznalo stroškov prve pritožbe z dne 22. 6. 2012 v skupnem znesku 678,52 EUR niti ni priznalo dejanskih potnih stroškov. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

Prva toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži v plačilo njene pravdne stroške, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da je B.B. potrdil navedbo tožnika, da je opozarjal na okvare v dvigalu. Priča je bila seznanjena, da na dvigalu nagaja senzor, ne pa zatič. Zmoten je zaključek sodišča, da je C.C. potrdil trditve tožnika o opozarjanju na napake. Izpovedi prič ne potrjujejo dejstev, ki jih je zatrjeval tožnik, temveč dokazujejo, da je prva toženka imela organizirano in vedno dosegljivo službo vzdrževanja, ki je v primeru napak in zastojev te vedno odpravila, napake na dvigalu pa se niso nikoli odpravljale na način, kot se ga je lotil tožnik. Prva toženka je storila vse razumne ukrepe, ki jih nalaga zakonodaja v zvezi z varstvom pri delu. Bistvo izpovedi prič je v tem, da so v primeru napak na dvigalu delavci imeli na razpolago službo vzdrževalcev, ki je posredovala, če je bila javljena kakšna napaka. Prva toženka meni, da je izvedensko mnenje izvedenca D.D. neustrezno in ga sodišče ne bi smelo upoštevati. Sodišče, ki je na izvedensko mnenje oprlo svojo odločitev, je kršilo pravila pravdnega postopka. S tem, ko je sodišče izvedencu zastavilo vprašanje o tehnični brezhibnosti dvigala, je kršilo določbe 7. in 212. člena ZPP ter 34. člen ZDSS-1. V okviru podane trditvene podlage bi sodišče izvedencu lahko postavilo zgolj vprašanje o tem, ali je sklopka na zavori popustila. Tožnik bi trditvenemu bremenu glede protipravnosti zadostil, če bi natančno opredelil dejstva in okoliščine, ki kažejo na to, da je bilo dvigalo tehnično neizpravno. Izvedensko mnenje pa ne more služiti kot informativni dokaz oziroma z njegovo izvedbo ni mogoče nadomestiti pomanjkljivih trditev strank. Izvedenec se je postavil na stališče, da je v času nezgode prišlo do okvare na spornem zatiču, čeprav ta ni z ničemer izkazana, še manj zatrjevana, saj je tožnik zatrjeval zgolj okvaro sklopke dvigala. Izvedenec je presegel naloge, dane s strani sodišča. Dvigalo prve toženke je bilo v nasprotju z ugotovitvami sodnega izvedenca tehnično brezhibno. S takšnimi ugotovitvami je izvedenec ugotavljal pravno relevantno dejansko stanje in ocenjeval dokaze brez ustrezne trditvene podlage. Dejstvo, da se je tožnik poškodoval pri delu, še ne pomeni, da je bila delovna naprava okvarjena. Tožnik se je poškodoval, ker se je popravila dvigala lotil nepooblaščeno in samoiniciativno ter pri tem ni upošteval, da je imela prva toženka za takšne namene organizirano službo vzdrževanja. Izvedenčeve ugotovitve ne morejo biti relevantne za odločitev v tem sporu, saj izvedenec po šestih letih od nezgode ni mogel ugotavljati stanja dvigala v času delovne nezgode. Neprepričljivo in v nasprotju s teorijo o pravno relevantni vzročnosti je razlogovanje sodišča, da je bilo dvigalo tudi v času škodnega dogodka očitno okvarjeno. Ker je prva toženka izpolnila svojo zakonsko obveznost zagotavljanja varnih delovnih razmer, ni odgovorna za tožniku nastalo škodo. Tožnik se je popravila lotil samovoljno, zato prva toženka ne more biti odgovorna za nastanek delovne nezgode.

Obe stranki sta vložili odgovora na pritožbo, v katerem ocenjujeta, da so navedbe nasprotne stranke neutemeljene in predlagata zavrnitev pritožb. Tožnik uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba prve toženke pa ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni zagrešilo navedenih kršitev.

Zmoten je očitek relativne bistvene kršitve določb pravnega postopka, ki naj bi jo po zatrjevanju tožnika sodišče prve stopnje storilo s tem, da ni vestno in skrbno presodilo njegovih navedb in dokazov v spisu, temu posledično pa nepravilno ugotovilo odločilna dejstva. Določba 8. člena ZPP vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. V obravnavani zadevi po presoji pritožbenega sodišča dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Razlog, da prvostopenjsko sodišče ni posebej izpostavljalo izjavo priče A.A, je v tem, da zgolj obstoj te izjave še ne daje podlage za zaključek o izključni odgovornosti prve toženke za nastanek delovne nezgode. Dokazna ocena namreč ne more temeljiti zgolj na enem dokazu, temveč na vestni in skrbni presoji vsakega posebej, vseh skupaj in celotnega dokaznega postopka. Trditve tožnika, da sodišče ni sledilo metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP, ki od sodišča terja vestno in skrbno presojo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter uspeha celotnega postopka, niso utemeljene, tožnik pa z njimi v resnici izpodbija pravilnost dokazne ocene.

Glede očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s strani tožnika je treba pojasniti, da je omenjena kršitev (t. i. protispisnost) podana zgolj takrat, ko obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku ter med samimi temi listinami oziroma zapisniki, ne pa, če sodišče vsebino listine (še zlasti v povezavi z drugimi dokazi) tolmači drugače kot stranka oziroma ji pripiše drugačen dokazni pomen. V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, pri čemer tega pritožbenega razloga v pritožbi tožnik izrecno ne uveljavlja. V pritožbi tožnika opisane kritike dokazne ocene tožnikovega soprispevka, ni mogoče šteti za navedeno procesno kršitev. Zlasti pa te kršitve ni mogoče utemeljevati z očitkom, da je sodišče prezrlo številne kršitve dolžnostnih ravnanj prve toženke, ki izhajajo iz izvedenih dokazov. Večino teh tožnik prvič izpostavlja v pritožbi, saj razen neizpravnosti dvigala in neustrezne poučenosti v organizaciji delovnega procesa drugih opustitev prvi toženki ni očital. Prva toženka v pritožbi opozarja na nesubstanciranost tožbe glede očitane protipravne opustitve zagotoviti varne delovne razmere, s čimer uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena v zvezi s 7. in 212. členom ZPP. Tožnik je s trditvijo, da je do delovne nesreče prišlo zaradi neizpravnosti dvigal ter neustrezne poučenosti in pomanjkljive organizacije delovnega procesa, dovolj določno opredelil, katero dejanje je tisto protipravno ravnanje (opustitev), za katero prva toženka odgovarja. Trditvena podlaga, ki jo je tožnik pravočasno podal, je popolna in je zadoščala za nadaljnjo izvedbo dokaznega postopka s postavitvijo izvedenca za varstvo pri delu. Tožnik je od pričetka postopka vzrok za poškodbo zatrjeval in iskal v okoliščinah, ki so se nanašale na delovno mesto in samo organizacijo dela. Pravočasno se je skliceval na dolžnost delodajalca, poskrbeti za varno organizacijo delovnega procesa. Tožniku pa ni mogoče naložiti tako hudega trditvenega bremena, da bi moral že sam, preden je bil postavljen izvedenec za varstvo pri delu, točno navajati, kaj je bil vzrok njegove poškodbe, tj. kaj konkretno naj bi bilo s konzolnim dvigalom narobe in opisati delovanje konzolnega dvigala. Neživljenjsko bi bilo namreč zahtevati od oškodovanca, ki je pred škodnim dogodkom opravljal delo približno mesec ali dva in je bil pri prvi toženki v delovnem razmerju le nekaj mesecev, da vnaprej predvidi in analizira prav vse možne razloge okvare dvigala. Tožnik je svoje trditveno breme izpolnil v zadostni meri, zato sodišče prve stopnje s tem, ko je sodnemu izvedencu zastavilo vprašanje o tehnični brezhibnosti dvigala za transport živali, ni prekoračilo trditveno podlago tožnika in kršilo navedenih pravil postopka. K tem razlogom je potrebno dodati, da po prvem odstavku 252. člena ZPP sodišče vodi dokazovanje z izvedenci, označi izvedencu predmet, ki naj ga pregleda, mu postavlja vprašanja in zahteva po potrebi pojasnila glede danega izvida in mnenja. V skladu z 251. členom ZPP pa je izvedenec dolžan skrbno pregledati predmet, natančno navesti vse, kar opazi in dožene, nato pa vestno podati mnenje v skladu s pravili znanosti in stroke. Prav pri vprašanju vzroka delovne nezgode izvedenec ni mogel in ni smel mimo pravil svoje stroke. Svoje strokovne zaključke o tehnični brezhibnosti dvigala za transport živali je podal ob upoštevanju izpovedi prič in listin v spisu, zato je nepravilno pritožbeno stališče, da naj bi sodišče z upoštevanjem tega mnenja storilo kršitev določb pravdnega postopka, saj takega ravnanja ni mogoče uvrstiti v nobeno od procesnih kršitev iz 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo odločilna dejstva glede temelja tožbenega zahtevka. Ugotovilo je, da je 8. 10. 2008 prišlo do delovne nezgode pri prvi toženki, ki je imela zavarovanje odgovornosti pri drugi toženki. Pri odpravi obratovalnega zastoja na klavni liniji za transport živali s sredstvom za zaščito WD 40 je tožniku ob zdrsu v področju električnega konzolnega dvigala zagrabilo desno stopalo, zaradi česar je utrpel hudo telesno poškodbo z amputacijo palca desne noge. Toženki sta za povzročeno škodo odgovorni, tožnikov soprispevek pa je 20 %.

Pravilna je presoja prvostopenjskega sodišča, da je podana krivdna odgovornost prve toženke, saj ta ni v zadostni meri poskrbela za zagotavljanje varnosti po predpisih o varnosti in zdravju pri delu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da prva toženka ni poskrbela za brezhibno delovanje dvigala za živali, na katerem je pogosto prihajalo do okvar, ki so jih zaposleni večinoma odpravljali s pomočjo vzdrževalcev, velikokrat pa so v izogib delovnim zastojem na celotni klavni liniji popravilo morali opraviti sami. Takšen zaključek sloni na dokazni oceni zaslišanih prič C.C., E.E. in F.F., ki je tudi po oceni pritožbenega sodišča vsebinsko prepričljiva. Da je na dvigalu dejansko prihajalo do okvar, je potrdil tudi vodja klavnice pri prvi toženki G.G.. S ponavljajočo napako na dvigalu za dvigovanje živine je bil s strani vzdrževalcev in G.G. dva meseca pred škodnim dogodkom seznanjen tudi vodja investicij in vzdrževanja B.B., a ta kljub temu ni bila odpravljena. Ker je zastoj na dvigalu za dvigovanje živali pomenil zastoj na celotni klavni liniji, delo pa je bilo po navodilih prve toženke potrebno opravljati hitro, so zaposleni v praksi napako pogosto odpravljali tako, da so zatič v pravilno lego obrnili z železnim drogom. Tudi vodja klavnice G.G. je potrdil, da je zaposlene videl premikati zatič z železnim drogom.

Ob ugotovitvah, da dvigalo v času delovne nezgode ni delovalo brezhibno, da je pred tem do okvar in zastojev transportnega dvigala prihajalo pogosto kljub večkratnim opozorilom, ne da bi prva toženka vodila evidence o javljenih napakah o dvigalu in njihovem odpravljanju, je pravilen zaključek o njenem ne dovolj skrbnem zagotavljanju varnega dela. Ker prva toženka ni ukrenila vse potrebno, da bi preprečila nastanek delovne nezgode, za nastalo škodo krivdno odgovarja. Z opustitvijo dolžnih ravnanj je prva toženka, na kateri je dolžnost organizirati, voditi in nadzirati delovni proces ter prevzemati riziko poslovanja, prekršila varnostne predpise (Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme), katerega namen je preprečitev oziroma omejevanje tovrstnih škodnih dogodkov. Ker so bile z opustitvami kršene varnostne norme, ki zapovedujejo določeno ravnanje, je tožnikovo poškodbo po teoriji o ratio legis vzročnosti potrebno pripisati prvi toženki. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje o podanosti vseh elementov krivdne odgovornosti prve toženke po 131. členu Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). Pritožbene navedbe prve toženke v zvezi s tem so glede na obrazloženo neutemeljene.

Tožnik neutemeljeno nasprotuje porazdelitvi odškodninske odgovornosti v razmerju 20 % tožnika kot delavca in 80% toženk (delodajalca in zavarovalnice). V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je bil tožnik seznanjen z navodilom, da je odpravljanje napak v pristojnosti vzdrževalcev, a se je popravila dvigala skušal lotiti sam. Drugače kot sodelavec F.F., ki je zatič v pravilno lego nameščal z železno palico in WD 40 uporabljal le za pršenje verige, je tožnik z omenjenim sredstvom želel napršiti zatič, čeprav za to ni bil niti ustrezno usposobljen niti pooblaščen, s čimer se je izpostavil nesreči. Prva toženka je sicer ravnala v nasprotju s predpisi o varstvu pri delu, kar pa ne pomeni, da so lahko delavci povsem nepazljivi. Še vedno morajo biti previdni in skrbni pri delu, kar jim narekuje že skrb za lastno varnost. Zato je tožnikov prispevek k nastanku škode v skladu s 171. členom OZ ocenjen v deležu 20 %, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. V skladu s tako ugotovljenimi razlogi se tožnik neuspešno zavzema za znižanje soprispevka oziroma izključno odgovornost toženk za nastalo škodo.

Presoja prvostopenjskega sodišča glede pravičnega denarnega zadoščenja za pretrpljene in bodoče telesne bolečine ter neugodnosti pri zdravljenju, za prestani in bodoči strah ter duševne bolečine zaradi skaženosti je skladna s temeljnima načeloma za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, to je z načelom individualizacije odškodnine in načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine iz 179. člena OZ. Vsa pravno relevantna dejstva, na katera tožnik v pritožbi (ponovno) opozarja v zvezi z navedenimi oblikami nepremoženjske škode, so primerno ovrednotena že v prvostopenjski sodbi. Višina odmerjene odškodnine temelji na ugotovitvah sodnega izvedenca medicinske stroke H.H. in tožnikovi izpovedi. Tožnik je v posledici delovne nezgode utrpel zmečkanje palca desne noge z odprtim zlomom proksimalne falange in subamputacijo. Začasno je bil nezmožen za delo v skupnem trajanju 100 dni. Bolečine glede na intenzivnost in trajanje ter vse druge težave, ki jih je tožnik utrpel med zdravljenjem, opravičujejo tožnika do prisojene odškodnine v znesku 4.500 EUR. Pri odmeri odškodnine za utrpljene telesne bolečine so upoštevane zelo hude bolečine v trajanju 2 dni, ki so nato prešle v srednje hude stalne v trajanju 3 do 4 dni, in srednje hude občasne, ki so se pojavljale 4 do 7 dni. Čas trajanja hudih telesnih bolečin je izvedenec opredelil v obsegu 9 do 13 dni, sledile pa so jim zmerne stalne in občasne bolečine v skupnem trajanju enega meseca in nato zmerne občasne preobremenitvene bolečine, ki jih tožnik trpi pri obremenitvah še danes in jih bo tudi v prihodnje. V tem času so bili opravljeni pregledi s šestimi ionizirajočimi žarčenji (RTG). Tožnik je bil hospitaliziran 12 dni in imel dve operaciji. Jemal je protibolečinske tablete in antibiotike, opraviti pa je moral 13 fizioterapij. Pri hoji je 12 dni uporabljal bergle. Upoštevajoč trajanje in obsežnost bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je prisojena odškodnina iz tega naslova v znesku 4.500,00 EUR primerna, zato je pritožbeno zavzemanje tožnika za zvišanje odškodnine neutemeljeno.

Glede na intenzivnost in trajanje strahu je zadoščenje iz naslova prestanega strahu v znesku 1.000,00 EUR pravilno odmerjeno. Iz mnenja izvedenca medicinske stroke izhaja, da je tožnik utrpel hud primarni strah ob samem dogodku, in sicer od zaključene primarne kirurške obravnave v bolnišnici na dan sprejema v trajanju 6 - 8 ur. Ves čas zdravljenja se je pojavljal sekundarni strah, in sicer v obliki hude zaskrbljenosti, ki se je pojavila ob seznanitvi z nameravano odstranitvijo palca desne noge, nato pa se je zmanjševal dokler tožnik ni bil oskrbljen z ustrezno ortopedsko obutvijo, ki mu je spet omogočila normalno hojo. Čeprav tožnik sodbo v zavrnilnem delu izpodbija v celoti, pa odškodnine po tej postavki ne graja obrazloženo. Ker je odškodnina odmerjena v okvirih iz 179. člena OZ, jo pritožbeno sodišče tudi ob preizkusu po uradni dolžnosti ocenjuje kot primerno.

Pravilno je odmerjena odškodnina iz naslova pretrpljenih in bodočih duševnih bolečin zaradi skaženosti v višini 1.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da predstavljata brazgotina in šepajoča hoja tožnika trajno spremembo njegove zunanjosti, vendar je ob uporabi ortopedskega obuvala, ki se bistveno razlikuje od običajne obutve, šepanje pri običajni hoji skoraj neopazno, brazgotina in deformacija pa sta vidni le v poletnih mesecih, zato skaženost ni podana v obsegu, ki bi utemeljeval odškodnino v vtoževani višini 2.000,00 EUR. Drugačne pritožbene navedbe tega stališča ne morejo omajati.

Drugače pa je glede odškodnine za pretrpljene in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožniku je bila iz tega naslova odmerjena odškodnina 4.000,00 EUR. Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da je odškodnina v taki višini odmerjena prenizko. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je glede na značilnosti obravnavanega primera v premajhni meri upoštevana okoliščina, da gre za tožnika, ki je bil ob delovni nezgodi star 23 let in da bo moral kot fizični delavec delati v takšnem fizičnem stanju ter da so njegove življenjske aktivnosti trajno zmerno zmanjšane. Ni mogoče prezreti, da se je tožniku po obravnavani poškodbi zaradi trajne deformacije stopala življenje spremenilo. Ta dejstva narekujejo zvišanje odškodnine iz tega naslova za 4.500,00 EUR, torej odmero pravične denarne odškodnine v znesku 8.500,00 EUR. Zaradi navedene spremembe odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tako skupno prisojeni znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo sedaj znaša 15.000,00 EUR, skupaj s prisojeno odškodnino za premoženjsko škodo ob upoštevanju tožnikovega prispevka 20 % pa 12.153,62 EUR. Prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 15.000,00 EUR je primerljiva z odškodnino, ki ji je sodišče prisodilo v drugem podobnem primeru, in znaša približno 15 neto povprečnih plač na zaposlenega v RS v času sojenja. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu zadeve le-to primerjalo z zadevo II Ips 219/2003, kjer je bila oškodovancu zaradi poškodbe s podobnimi posledicami dosojena odškodnina v višini 28 povprečnih plač.

Delno utemeljena je pritožba tožnika v delu, ki se nanaša na datum začetka teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska odškodnine. V skladu z določbo 965. člena OZ lahko oškodovanec (tožnik) zahteva neposredno od zavarovalnice (druge toženke) povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec (prva toženka). Oškodovanec ima v skladu z navedenim členom lastno pravico do odškodnine. Tožnik je na drugo toženko naslovil predpravdni odškodninski zahtevek z dne 9. 4. 2009. Ker v tem sporu toženki nastopata kot navadna sospornika (195. člen ZPP), je odločitev sodišča o začetku teka zamudnih obresti glede vsake od toženk lahko različna. Dolžnik skladno z določbo prvega odstavka 299. člena OZ pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. V skladu z navedeno določbo in določbo prvega odstavka 378. člena OZ zakonske zamudne obresti za drugo toženko od prisojenega zneska ne tečejo od 26. 2. 2010 dalje, kot je to odločilo sodišče prve stopnje, temveč po poteku 14-dnevnega izpolnitvenega roka iz predpravdnega odškodninskega zahtevka, tj. od 29. 4. 2009, ko je zamuda nastala.

Zaradi spremembe odločitve o višini odškodnine je pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP ponovno odločalo o stroških vsega postopka. Tožnik je v odškodninskem sporu uspel deloma, po ustaljeni praksi pritožbenega sodišča pa je v takem primeru stranka upravičena do povrnitve deleža svojih pravdnih stroškov, ustreznega razmerju med prisojenim in s tožbo zahtevanim. Glede na spremenjeni pravdni uspeh pritožbeno sodišče ocenjuje, da je uspeh tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje 59 %. Priznane stroške tožnika, med katere spadajo stroški kilometrine v znesku 43,20 EUR, je sodišče prve stopnje odmerilo v znesku 726,73 EUR, k temu znesku pa je, kot to pravilno opozarja pritožnik, potrebno priznati še stroške pritožbe tožnika z dne 22. 6. 2012, in sicer za sestavo pritožbe 545,60 EUR, materialne stroške 20,00 EUR in 20 % DDV oziroma skupaj 678,72 EUR. Skupni priznani stroški tožnika znašajo 1.405,45 EUR, 59 % navedenih stroškov pa 829,22 EUR. Preostali stroški tožnika, nastali v času, ko mu je bila odobrena brezplačna pravna pomoč, ob upoštevanju njegovega uspeha (59 %) znašajo 2.054,74 EUR. Celotni utemeljeno priglašeni stroški postopka prve toženke pred sodiščem prve stopnje znašajo 2.616,78 EUR, 41 % od tega zneska pa 1.072,88 EUR, druge toženke pa 854,36 EUR, 41 % od tega zneska pa 350,29 EUR.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP ter pete alinee 358. člena ZPP delno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, tako kot je razvidno iz izreka. Ker v preostalem niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je v tem obsegu pritožbi zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe (353. člen ZPP).

V pritožbenem postopku je tožnik glede glavne stvari uspel v višini trideset odstotkov. Ob upoštevanju opisanega uspeha je pritožbeno sodišče odločilo, da sta toženki dolžni nerazdelno povrniti tožniku trideset odstotkov njegovih stroškov pritožbenega postopka, to je 206,60 EUR (drugi odstavek 154. člena ZPP).