Jedro

Objektivna odgovornost je predvidena le za tiste nevarne stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico (2. odstavek 131. člena OZ). Da bi bila neka stvar ali dejavnost nevarna, naj bi imela dve lastnosti: statistično večjo možnost nastanka škode kot običajno ter to, da potencialno grozeča škoda ne bo majhna. Objektivna odgovornost je po našem pravu izjema. Že po splošnem interpretacijskem pravilu se izjeme tolmačijo ozko. Bolj konkretno pa velja, da sodobna sodna praksa odškodninskega področja oži doseg objektivne odgovornosti predvsem na stvari in dejavnosti, ki same po sebi, manj pa glede na vsakokratne okoliščine primera, pomenijo povečano nevarnost. Če namreč iz same dejavnosti ne izhaja nevarnost, ki presega običajno raven, dejavnost pa postane nevarna šele zaradi določenih okoliščin, je povzročitev teh okoliščin večinoma možno pripisati ravnanju (vključno z opustitvami) določenih oseb. Podobna, a obrnjena situacija je, kjer stvar ali dejavnost sama po sebi je nevarna, vendar se jo da nevtralizirati z ustrezno pazljivostjo. Tudi to ne spada k pravnemu standardu nevarne stvari ali dejavnosti, iz katere bi izhajala objektivna odgovornost. Objektivna odgovornost je pridržana za obravnavanje tistih dejavnosti, iz katerih kljub ustrezni pazljivosti izhajajo nadpovprečni riziki za varnost ljudi in premoženja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 31.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 6. 2013 dalje do plačila ter zneska 812,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila. Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženki povrniti stroške postopka v višini 30,00 EUR s pripadki.

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

Opozarja, da je ob škodnem dogodku opravljal pregledovanje terena po zaključeni sečni, zaradi česar ni mogel vse pozornosti nameniti hoji in terenu, po katerem je hodil. Meni, da pri presoji, ali je šlo za nevarno dejavnost, niso bile upoštevane vse okoliščine konkretnega primera (da je šlo za strm teren s skalami in kamenjem, kar je bilo prekrito z listjem in poraščeno z mahom, tla so bila vlažna, tam pa so bili tudi ostanki sečnje). Pri hoji tožnika je šlo za povečano nevarnost, saj je obstajala velika možnost, da pride do padca, poškodbe in posledično do škode. Ob tem, ko je sodišče med posebnimi okoliščinami, ki bi narekovale objektivno odgovornost, navedlo razmočena tla, je spregledalo, da je tožnik hodil po terenu, ki je bil vlažen in moker ter prekrit z listjem. O tem je tudi izpovedal. Da so bila tla razmočena in blatna, je potrdila priča B.K. V tem delu je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Pri delu v gozdu pogosto prihaja do padcev in tudi poškodb. Ni se poškodoval zaradi nepazljivosti, ampak zaradi konfiguracije terena in prisotnih dodatnih nevarnosti.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožnik poškodoval 14. 3. 2012, ko je kot delovodja opravljal pregled delovišča po zaključku sečnje. Pri hoji proti dnu vrtače, torej na njenem strmem delu, mu je spodrsnilo, zaradi česar je stopil med dve skali, padel in se poškodoval. Predel, kjer je prišlo do padca, je bil skalnat, porasel z mahom ter prekrit tudi z listjem ter odpadnim lesom. Tla so bila vlažna. Tožnik je hodil praznih rok, obut je bil v delavske čevlje, teren, po katerem je hodil, mu je bil poznan. Ob normalnem teku dogodkov pri delu v gozdu zaradi padcev ne prihaja do poškodb.

6. Pritožnik tako ugotovljeno dejansko stanje izpodbija zgolj v pogledu ugotovitve, da so bila tla, po katerih je hodil, vlažna, ter ugotovitve o pogostnosti poškodb zaradi padcev. V pritožbi trdi, da je bil teren moker (razmočen), bilo je tudi blato. Trdi tudi, da so poškodbe pri delu v gozdu pogoste. Pritožbeno sodišče takšnima trditvama ne more slediti, saj v izvedenem dokaznem postopku nimata podlage.

7. Tožnik je tako ob zaslišanju povedal, da je bilo vreme na dan škodnega dogodka jasno, tudi nekaj dni pred dogodkom dež ali sneg ni padal. Tla je sam opisal kot vlažna, torej ne kot razmočena oziroma blatna. Tudi izpoved priče K. dvoma v pravilnost dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da so bila tla vlažna in ne razmočena, ne vzbuja. Res je K. v svoji izpovedbi omenjal tudi blatnost tal, vendar gre zgolj za njegovo domnevo. Poleg tega mu kraj škodnega dogodka ni bil poznan, saj je delal oddaljen približno 500 m. 8. Sodišče prve stopnje je svoj zaključek, da ob normalnem teku stvari do poškodb pri delu v gozdu zaradi padcev ne prihaja, oprlo na izpovedbi prič T. in K. M. K. je povedal, da je v osmih letih, poleg tožnikovega, obravnaval zgolj en padec, pri katerem pa delovodja ni utrpel hujše poškodbe. Da je teh poškodb malo, pa je izpovedal tudi B. T., saj se razen tožnikove, drugih nesreč ne spominja. Izvedeni dokazi torej kažejo, da do nesreč zaradi padcev ne prihaja, oziroma so redke. Ker pritožnik svoje drugačne trditve z ničemer ne konkretizira, jo pritožbeno sodišče ob že obrazloženem zavrača kot neutemeljeno.

9. Objektivna odgovornost je predvidena le za tiste nevarne stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico (drugi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Da bi bila neka stvar ali dejavnost nevarna, naj bi imela dve lastnosti: statistično večjo možnost nastanka škode kot običajno ter to, da potencialno grozeča škoda ne bo majhna. Objektivna odgovornost je po našem pravu izjema. Že po splošnem interpretacijskem pravilu se izjeme tolmačijo ozko. Bolj konkretno pa velja, da sodobna sodna praksa odškodninskega področja oži doseg objektivne odgovornosti predvsem na stvari in dejavnosti, ki same po sebi, manj pa glede na vsakokratne okoliščine primera, pomenijo povečano nevarnost. Če namreč iz same dejavnosti ne izhaja nevarnost, ki presega običajno raven, dejavnost pa postane nevarna šele zaradi določenih okoliščin, je povzročitev teh okoliščin večinoma možno pripisati ravnanju (vključno z opustitvami) določenih oseb. Podobna, a obrnjena situacija je, kjer stvar ali dejavnost sama po sebi je nevarna, vendar se jo da nevtralizirati z ustrezno pazljivostjo. Tudi to ne spada k pravnemu standardu nevarne stvari ali dejavnosti, iz katere bi izhajala objektivna odgovornost. Objektivna odgovornost je pridržana za obravnavanje tistih dejavnosti, iz katerih kljub ustrezni pazljivosti izhajajo nadpovprečni riziki za varnost ljudi in premoženja.

10. V konkretnem primeru sicer drži, da strm, vlažen in skalnat gozdni predel, ki je porasel z mahom in posut z listjem ter odpadlim lesom, ni povsem varen, prav tako pa ni povsem varna niti hoja po takih tleh, saj padci niso izključeni. Toda za obstoj objektivne odškodninske odgovornosti mora biti nevarnost povečana in mora odstopati od običajnih nevarnosti. Nevarnost, ki ji je bil izpostavljen tožnik ob hoji po opisanem terenu, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne predstavlja nevarnosti, ki bi bila neobičajna in ne predstavlja tako velikega tveganja, da bi bilo mogoče hojo po takšnih tleh vrednotiti kot nevarno dejavnost. Na možnost zdrsa oziroma padca bi moral tožnik, glede na konkreten teren po katerem je hodil in ki mu ni bil neznan, zato računati in se gibati z ustrezno previdnostjo. Pri tem ne more biti relevantno, da je v času škodnega dogodka opravljal pregled terena po opravljeni sečnji, saj to ni izključevalo možnosti, da med hojo pozornost usmerja v tla ter se ustavi, ko je to zaradi ogleda potrebno.

11. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen (154. v zvezi s 155. členom ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.