Jedro

Ker izvedenstvo ni le dokaz, to je izvor spoznavanja relevantnih dejstev, ampak gre za pomoč uradni osebi, ki vodi postopek (upravni ali sodni), mora biti izvedenec nepristranski, da je zagotovljen enakopraven položaj obeh strank v postopku. Zato je izvedenec lahko izločen iz istih razlogov, iz katerih je lahko izločen sodnik ali sodnik porotnik.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da je tožnik invalid tretje kategorije invalidnosti, ki je 10 % posledica poškodbe pri delu in 90 % posledica bolezni, s pravico do zaposlitve oziroma razporeditve na drugo fizično ustrezno delo, ki ga bo opravljal v ugodnih mikroklimatskih pogojih, v dnevnih izmenah, brez pogostega počepanja in brez del, ki se opravljajo kleče, brez hoje po neravnem terenu ter daljše hoje ali stoje, le z dvigovanjem in prenašanjem bremen do 10 kg, s polnim delovnim časom od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1.5.1998 dalje. Nadalje je odločilo, da bo o pravici in višini nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu in o pravici in višini nadomestila plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu odločil Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v roku trideset dni po pravnomočnosti te sodbe. Sodišče prve stopnje je tudi razveljavilo odločbi tožene stranke, št. I-1013965 z dne 5.5.1998 in z dne 8.1.1999 ter odločilo, da delodajalec obdrži delovnega invalida na delu. Tožbeni zahtevek tožnika, da se ga razvrsti v prvo kategorijo invalidnosti, je zavrnilo kot neutemeljen. Svojo odločitev za zavrnitev je oprlo na ugotovljeno dejstvo, da je zavarovanec kljub stanju po srčnem zastoju iz leta 1995 in po fibrilaciji ventriklov zmožen opravljati drugo ustrezno delo brez nevarnosti za poslabšanje zdravstvenega stanja, zato ni upravičen do priznanja pravice do invalidske pokojnine.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo, s katero uveljavlja "pritožbeni" razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. V obrazložitvi revizije navaja, da je izpodbijana sodba sodišča oprta na izvedenska mnenja invalidskih komisij, s katerimi se tožnik ni strinjal. Zato je predlagal izvedbo dokaza z imenovanjem izvedenca specialista kardiologa oziroma izvedenca klinične psihologije. Ker so mnenja invalidskih komisij prve in druge stopnje izdelali zdravniki, ki so v posebnem odnosu do tožene stranke, obstaja utemeljen dvom v njihovo nepristranost. Tožnik je že v svoji pripravljalni vlogi z dne 6.4.1999 navajal, da naj se izvedensko mnenje invalidske komisije druge stopnje izloči iz tega pravdnega spisa ker tega mnenja ne sprejema. Ker višje sodišče pri izdaji izpodbijane sodbe ni upoštevalo obstoječe sodne prakse, in sicer, da so na podlagi 6. točke 70. člena ZPP podane tiste druge okoliščine, ki zbujajo dvom o nepristranskosti podanega mnenja invalidske komisije druge stopnje, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi očitane kršitve je sodišče materialno pravo zmotno uporabilo in zato napačno zaključilo, da pri tožniku ni podana prva kategorija invalidnosti. Zato predlaga, da se reviziji ugodi in izpodbijana sodba tako spremeni, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma, da se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, ki naj za potrebe tega postopka postavi izvedenca specialista internista kardiologa.

Revizija je bila na podlagi 378. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - 2/04 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Očitana bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Po tem procesnem določilu je storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Po presoji revizijskega sodišča postopek v tem sporu ni bil voden v nasprotju s procesnimi predpisi. Z zatrjevanjem, da tožnik izvedenskega mnenja invalidske komisije druge stopnje ne sprejema in da bi morali biti člani invalidskih komisij obeh stopenj izločeni na podlagi določbe 247. člena v zvezi z določbami šeste točke 70. člena ZPP, revident izpodbija pravilnost dejanskih zaključkov, ki jih je napravilo pritožbeno sodišče pri presoji zakonitosti in pravilnosti dokončne odločbe tožene stranke, ki je predmet tega spora. Revizija s svojim očitkom, da sodišče ni sprejelo in dopustilo izvedbe dokaza z izvedencem kardiologom oziroma kliničnim psihologom, izpodbija v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejansko stanje. To pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato se revizijsko sodišče z dokazno oceno, sprejeto na prvi in drugi stopnji, ni smelo ukvarjati. Kršitev procesnih določb v postopku pred nižjima sodiščema ni bila storjena in zato ne more biti podlaga za ugoditev reviziji.

Glede očitka revizije, s katerim ugovarja legitimnosti invalidskih komisij prve in druge stopnje, je opozoriti na določbo 266. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 s spremembami - ZPIZ), ki v prvem odstavku določa, da so izvedenski organi zavoda invalidske komisije, ter zdravniki posamezniki. V obravnavani zadevi se podatki članov invalidske komisije druge stopnje glede primarnih diagnoz (stanje po fibrilaciji ventriklov in po nenadni smrti in uspešnem oživljanju tožnika) niso razlikovali od ocene prvostopenjske invalidske komisije, njihovi izvidi pa se tudi niso razhajali s predloženimi izvidi zdravnikov specialistov, pri katerih se tožnik zdravi. Vsi specialisti ustrezne specialnosti v izvidih ugotavljajo pri tožniku zmanjšano delovno zmožnost, ne pa njene izgube, niti druge kategorije invalidnosti. Ker izvidi in mnenja specialistov internistov kardiologov - po ugotovitvah obeh nižjih sodišč, niso bili nejasni, nepopolni ali med seboj v nasprotju, niti ni obstajal utemeljen dvom o pravilnosti podanih mnenj, ni prišla v poštev uporaba določbe 254. člena ZPP v zvezi s 14. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 9/94, 20/98 - ZDSS).

Prav tako ni upoštevno sklicevanje revizije na kršitev določb v 6. točki prvega odstavka 70. člena v zvezi z 47. členom ZPP, češ, da bi morala biti mnenja invalidskih komisij iz spisa izločena. Predvsem je opozoriti, da je šteti izvid in mnenje invalidskih komisij kot enega izmed dokazov za sprejeto odločitev pristojnih organov zavoda. Po 189. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 s spremembami) v zvezi s 7. členom ZPIZ se izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali presojo kakšnega dejstva, ki je pomembno za rešitev stvari, potrebno strokovno znanje, s katerim uradna oseba, ki vodi postopek, ne razpolaga (prvi odstavek). Podobno kot priča tudi izvedenec sodeluje pri ugotavljanju dejstev, bistvenih za odločitev o sporni stvari. Drugače kot priča, ki zgolj izpoveduje o zaznanih dejstvih, izvedenec napravi tudi sklep o tistem, kar je zaznal. Postavi se zato, da prouči določeno strokovno vprašanje in poda sodišču o tem mnenje. Od tod izvirajo tudi razlike v procesnem položaju izvedenca in priče. Ker izvedenstvo ni le dokaz, to je izvor spoznavanja relevantnih dejstev, ampak gre za pomoč uradni osebi, ki vodi postopek (upravni ali sodni) mora biti izvedenec nepristranski, da je zagotovljen enakopravni položaj obeh strank v postopku. Zato je po 247. členu ZPP lahko izločen iz istih razlogov, iz katerih je lahko izločen sodnik ali sodnik porotnik. Med drugim tudi v primeru, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranosti (6. točka 70. člena ZPP). V primeru, da je tožeča stranka mnenje invalidskih komisij štela za pristranske, bi morala ravnati skladno z določilom drugega odstavka 247. člena ZPP in zahtevati njihovo izločitev najpozneje do začetka dokazovanja. Tožeča stranka tega ni storila, pač pa se je ves čas rednega in tudi revizijskega postopka zavzemala za postavitev novega izvedenca kardiološke stroke oziroma kliničnega psihologa. Zato se revizijski očitek, da sodišče ni sprejelo in dopustilo izvedbo dokaza s sodnim izvedencem omenjenih medicinskih strok, lahko nanaša le na izpodbijanje v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenega dejanskega stanja. To pa kot že rečeno, v revizijskem postopku ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato se revizijsko sodišče z dokazno oceno, sprejeto na prvi in drugi stopnji, ni smelo ukvarjati.

Revizijsko sodišče pri materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe v mejah revizijskih razlogov in po uradni dolžnosti (371. člen ZPP) upošteva dejansko stanje, ki je ugotovljeno v izpodbijani sodbi in ki je obvezna podlaga te revizijske presoje (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ob bistveni dejanski ugotovitvi obeh sodišč, da pri tožniku niso podani zdravstveni razlogi za ugotovitev obstoja prve kategorije invalidnosti, je pravilna presoja sodišča druge stopnje, da tožnik ni upravičen do priznanja novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Zaključek obeh nižjih sodišč temelji na izvidu in mnenju invalidske komisije druge stopnje z dne 12.11.1999, iz katerega izhaja, da zavarovanec, zaradi stanja po fibrilaciji ventriklov in srčnem infarktu - ko je bil v letu 1994 uspešno reanimiran - ne predstavlja popolne izgube delovne zmožnosti tožnika, saj je slednji še vedno zmožen v okviru omejitev opravljati drugo ustrezno delo. Po oceni tega izvedenskega organa pri tožniku niso podani zdravstveni razlogi za ugotovitev obstoja prve kategorije invalidnosti, zato sta imeli obe sodišči v njegovem izvidu in mnenju zanesljivo oporo za svojo odločitev, da pri tožniku invalidnost prve kategorije ne obstaja, ker je drugo ustrezno delo z omejitvami, ki so indicirane, zmožen opravljati v polnem delovnem času.

Ugotovljeno dejansko stanje je tudi po presoji revizijskega sodišča dajalo pravno podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka. Po določbi prvega odstavka 55. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju pridobi pravico do invalidske pokojnine zavarovanec, ki je postal invalid prve kategorije invalidnosti (1. alinea). To pa je zavarovanec, ki ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, vsaj s polovičnim delovnim časom.

Ker sta nižji sodišči ob upoštevanju pravno odločilnih dejstev materialno pravo pravilno uporabili in ker v postopku niso bile ugotovljene očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).