Jedro

Ni mogoče pritrditi, da bi moral biti dokazni standard obrazloženosti odredbe za osebni pregled, izdane na podlagi Pravilnika o izvrševanju pooblastil in nalog pravosodnih policistov enak, kot velja za odredbo za osebno preiskavo, izdano na podlagi 214. člena ZKP. Razlog je v tem, da odredbo za osebni pregled izda organ, ki ugotovi razloge za osebni pregled, torej na podlagi lastnih zaznav, medtem ko sodišče odredbo izda na podlagi ugotovitev drugega organa.V konkretni zadevi je bilo potrebno postopati posebej hitro in osebni pregled opraviti takoj po končanem obisku, da pripornik predmeta, ki naj bi ga prejel ne bi odvrgel, skril ali uničil. V takšnih, nujnih primerih, pa tudi ZKP izjemoma dovoljuje opravo osebne preiskave brez izdaje odredbe o preiskavi (četrti odstavek 218. člena ZKP).

Dokaz je bil pridobljen z ustavno dopustnim, na zakonskem pooblastilu utemeljenem posegu v pripornikove pravice (3. odst. 15 člena Ustave RS), zato se je nanj sodna odločba utemeljeno oprla.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je s sodbo z dne 19. 11. 2019 obsojeno A. A. spoznalo za krivo kaznivega dejanja omogočanja uživanja prepovednih drog ali nedovoljenih snovi v športu po drugem v zvezi s prvim odstavkom 187. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen eno leto zapora s preizkusno dobo enega leta. Po tretjem odstavku 187. člena KZ-1 je odvzelo mamilo, ki je bilo zaseženo B. B.Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 4. 6. 2020 zavrnilo pritožbo obsojenkinega zagovornika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenko oprostili plačila sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga obsojenkin zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti. Uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 29. členom Ustave Republike Slovenije. Zahteva trdi, da se pravnomočna sodba ne bi smela opreti na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi odredbe ZPKZ Koper – Oddelek Nova Gorica za osebni pregled pripornika ter, da je bila obojenki s tem, ko je bil na glavni obravnavi, na kateri ni bila navzoča, pogledan posnetek njenega obiska v ZPKZ, kršena pravica do obrambe iz 29. člena Ustave. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, pravnomočno sodbo razveljavi in obsojenko oprosti obtožbe.

3. Na zahtevo je skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP odgovoril vrhovni državni tožilec mag. Jože Kozina. Pritrdil je razlogom, ki sta jih nižji sodišči navedli glede zakonitosti odredbe za osebno preiskavo pripornika ter razlogom, zaradi katerih je prvostopenjsko sodišče ocenilo, da navzočnost obsojenke na glavni obravnavi ni nujna. Ocenil je, da očitane kršitve določb ZKP niso podane in predlagal zavrnitev ZVZ.

4. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila seznanjena obsojenka in njen zagovornik, ki se o njem nista izjavila.

B.-1

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Na te kršitve se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso pravilno ali v celoti ugotovljena.

B.-2

6. Obsojenka je bila spoznana za krivo, da je med obiskom pripornika, ki je bil njen takratni partner, le temu izročila 4,53 grama konoplje, torej da je osebi, ki se je nahajala v zaporu, dala mamilo, da ga uživa (drugi odstavek 187. člena KZ-1). Pravosodni policist, ki je nadzoroval obisk pripornika preko videonadzora, je zaznal, da je obsojenka priporniku nekaj izročila. Na podlagi njegove zaznave je vodja oddelka ZPKZ Koper - Nova Gorica odredila, da se po izvedbi obiska opravi osebni pregled pripornika. Le ta je pred opravo pregleda konopljo izročil sam.

7. Zahteva ne nasprotuje presoji nižjih sodišč, da je bila podana normativna podlaga za osebni pregled pripornika, kot sta jo obrazložili nižji sodišči. Navedli sta, da je pravna podlaga za osebni pregled pripornika prvi odstavek 213.č člena ZKP, ki določa, da se za osebno preiskavo pripornikov smiselno uporabljajo določbe zakona, ki urejajo izvrševanje kazenskih sankcij in na njihovi podlagi izdanih predpisov. To je bil v času izvršitve kaznivega dejanja (oktober 2017) Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (takoimenovani ZIKS-1-NPB9, z upoštevano novelo 54/15; v nadaljevanju ZIKS-1). Pooblastilo pravosodnim policistom za opravo osebnega pregleda je bilo v 38. členu (ZIKS-1), ki je v prvem odstavku med drugim določal, da smejo pravosodni policisti za zagotovitev varnosti, reda in discipline opraviti pregled obsojenca. Podrobneje je osebni pregled urejal takrat veljavni Pravilnik o izvrševanju pooblastil in nalog pravosodnih policistov (UB. B. l. RS, št. 73/2016; v nadaljevanju Pravilnik). Ta je v 76. členu določal, da se za zagotovitev varnosti, reda in discipline opravi osebni pregled obsojenca vselej, ko obstaja sum, da pri sebi skriva nedovoljene stvari in teh stvari z varnostnim pregledom ni mogoče ugotoviti (četrti odstavek 76. člena Pravilnika) Pregled se opravi na podlagi pisne odredbe(šesti in osmi odstavek 76. člena Pravilnika)

8. Nižji sodišči sta presodili, da je bil osebni pregled pripornika opravljen skladno s povzetimi zakonskimi določili. Poudarili sta, da je osebni pregled, ki se opravi po določbah ZIKS ukrep, ki je namenjen zagotavljanju varnosti, reda in discipline v zavodu za prestajanje kazni zapora in ni bil opravljen z namenom pridobivanja dokazov za kazenski postopek.

9. Zahteva trdi, da odredba za osebni pregled ni bila izdana skladno z določbo osmega odstavka 76. člena Pravilnika. Ta določa, da se v pisni odredbi za osebni pregled obsojenca opiše razlog za pregled in zabeleži datum osebnega pregleda. Po stališču zahteve zapis, da se odredba se izdaja zaradi suma, da pripornik pri sebi skriva nedovoljene stvari in teh stvari z varnostnim pregledom ni mogoče ugotoviti, kar je zgolj prepis določbe Pravilnika, odredba ni bila obrazložena in je zato nezakonita. Pritrditi je treba nižjima sodiščema, da je odredbo potrebno presojati skupaj z uradnim zaznamkom pravosodnega policista o njegovih zaznavah ob nadzoru obiska, ki kažejo na sum, da pripornik hrani nedovoljene predmete. Takšna situacija je terjala hitro ukrepanje, to je opravo osebnega pregleda takoj po koncu obiska, da pripornik teh predmetov ne bi uničil ali skril. Zato je razumljivo, da je pravosodni policist uradni zaznamek o tem, kaj je zaznal med obiskom pripornika, napisal kasneje. Odločilno je, da iz uradnega zanamka jasno izhaja, da je policist okoliščine, ki kažejo na sum, da pripornik poseduje nedovoljene predmete, zaznal pred izdajo odredbe za osebni pregled. Njegove zaznave pa so potrjene tudi z videoposnetkom obiska. Tako ni nobenega dvoma, da so okoliščine, ki so kazale na sum, da pripornik pri sebi skriva nedovoljene snovi, bile podane pred izdajo odredbe.

10. Zahtevi tudi ni mogoče pritrditi, da bi moral biti dokazni standard obrazloženosti odredbe za osebni pregled, izdane na podlagi Pravilnika enak, kot velja za odredbo za osebno preiskavo, izdano na podlagi 214. člena ZKP. Navedenemu ni mogoče pritrditi že na normativni podlagi. Osmi odstavek 76. člena Pravilnika določa, da se v odredbi „opiše razlog za pregled“, medtem ko prvi odstavek 215. člena ZKP določa, da preiskavo odredi sodišče „z obrazloženo pisno odredbo“. Razlog za različen dokazni standard obrazložitve je v tem, da odredbo za osebni pregled izda organ, ki ugotovi razloge za osebni pregled, torej na podlagi lastnih zaznav, medtem ko sodišče odredbo izda na podlagi ugotovitev drugega organa, praviloma policistov, zato mora biti iz odredbe razvidno, na podlagi katerih od predloženih dokazov sodnik ocenjuje, da so podani razlogi za opravo osebne preiskave. Kot je bilo že poudarjeno, je bilo potrebno v konkretni zadevi postopati posebej hitro in osebni pregled opraviti takoj po končanem obisku, da pripornik predmeta, ki naj bi ga prejel ne bi odvrgel, skril ali uničil. V takšnih, nujnih primerih, pa tudi ZKP izjemoma dovoljuje opravo osebne preiskave brez izdaje odredbe o preiskavi (četrti odstavek 218. člena ZKP).

11. Neutemeljeno je tudi stališče zahteve, da se sodba na podatek o zaseženem mamilu ne bi smela opreti, ker ni bilo zaseženo po določbah ZKP. Smiselno zatrjuje, da je bil dokaz brez obrazložene pisne odredbe sodišča. Kot je bilo že obrazloženo, mamilo ni bilo zaseženo pri opravi osebne preiskave po določbah 214 do 217 člena ZKP, temveč med osebnim pregledom pripornika, ki je bil opravljen zaradi zagotavljanja varnosti, reda in discipline v ZPKZ na podlagi pooblastil, ki jih dajeta ZIKS-1 in na njegovi podlagi izdan Pravilniki. To pomeni, da je bilo v pripornikovo pravico poseženo na podlagi zakonskega pooblastila, zato ni mogoče šteti, da je bil dokaz pridobljen s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin obsojenca. Dokaz je bil pridobljen z ustavno dopustnim, na zakonskem pooblastilu utemeljenem posegu v pripornikove pravice (3. odst. 15 člena Ustave RS), zato se je nanj sodna odločba utemeljeno oprla.

12. Zahteva trdi, da je prvostopenjsko sodišče s tem, ko je glavno obravnavo opravilo v nenavzočnosti obsojenke, le-tej kršilo pravico do obrambe iz 29 člena Ustave, trdi, da sta sodišči napačno presodili, da so bili izpolnjeni pogoji, da se glavna obravnava opravi v nenavzočnosti obsojenke.

13. V navedeni zadevi je prvostopenjsko sodišče opravilo glavno obravnavo dne 3. 7. 2019. Zaslišalo je obsojenko in več prič, tudi, pravosodnega policista, ki je spremljal obisk obsojenke pri priporniku in opravil osebni pregled, pred katerim je pripornik sam izročil mamilo. Naslednjo glavno obravnavo je sodišče opravilo dne 19. 11. 2019, torej nekaj več kot 4 mesece po prvi glavni obravnavi. Takrat še ni veljala novela tretjega odstavka 311. člena ZKP, ki je rok za nadaljevanje glavne obravnave podaljšala na 6 mesecev. Sodišče je zato glavno obravnavo pravilno začelo znova. Obsojenka, ki je bila pravilno vabljena na glavno obravnavo, ni pristopila, navzoč pa je bil njen zagovornik. Senat je sprejel sklep, da se glavna obravnava opravi v nenavzočnosti obsojenke. Na zapisniku je obrazloženo, da je bila obsojenka že dvakrat zaslišana in njena navzočnost na obravnavi ni bila nujna, da se bo na glavni obravnavi vpogledal video posnetek nadzora obiska, o katerem je v postopku, v navzočnosti obsojenke že izpovedal pravosodni policist in je tako že imela možnost, da se izjasni o tem. Zagovornik je opravi obravnave v obsojenkini nenavzočnosti v delu, ko se bo pogledal posnetek, nasprotoval. V sodbi je sodišče v točki 2 obrazložilo, da šteje, da navzočnost obsojenke na glavni obravnavi ni bila nujna iz razloga, ker je bil navzoč njegov zagovornik, obsojenka pa je bila že zaslišana in se je o dokazih lahko izrekla že na glavni obravnavi 3. 7.2019. Iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da so bili vsi dokazi na tej glavni obravnavi izvedeni na način, da so se prebrali v soglasju s strankami, vpogledan pa je bil videoposnetek. V obrazložitvi sodbe se je sodišče oprlo tudi na vpogledan videoposnetek (točka 6 sodbe prvostopenjskega sodišča).

14. Pritrditi je treba razlogom sodbe pritožbenega sodišča, zakaj navzočnost obsojenke na glavni obravnavi ni bila nujna. Ko je navedlo, da je pravosodni policist C. C. na glavni obravnavi, na kateri je bila obsojenka navzoča, izpovedal, da je pri nadzoru obiska preko videonadzora videl, da je obsojenka B. B., predno so se vsedli, nekaj izročila, pripornik pa je to dal v žep kratkih hlač, kasneje pa v mednožje. Obsojenka na njegovo izpovedbo ni imela pripomb, prav tako mu ni postavila vprašanj. Na izrecno vprašanje predsednice senata pa je navedla, da je vedno, ko je bila na obisku pri B. B., le-temu izročila denaB. B. Presodilo je, da glede na takšen zagovor ni dvoma, da je obsojenka med obiskom v ZPKZ Koper B. B. nekaj izročila, ugotoviti pa je bilo treba kaj je to bilo, to pa iz videoposnetka ni bilo razvidno. Presodilo je, da tudi če bi bila obsojenka prisotna na glavni obravnavi, na kateri je sodišče vpogledalo video posnetek njenega obiska v ZPKZ prisotna, sodišče ne bi prišlo do drugačnega zaključka. Prvostopenjsko sodišče dokazni zaključek o tem, da je mamilo priporniku izročila prav obsojenka, utemeljilo s tem, da je pravosodni policist zaznal, da mu je nekaj izročila, pred opravo osebnega pregleda je pripornik izročil mamilo, ob osebnem pregledu, ki se je kljub temu opravljal pa denar, za katerega je obsojenka trdila, da ga je izročila (in ne mamilo) ni bil najden. Ob upoštevanju vsega navedenega je pritrditi nižjima sodiščema, da obsojenki s tem, ko je bila glavna obravnava opravljena v njeni nenavzočnosti, za kar so bili za to formalni pogoji podani, ni bila kršena pravica iz 29 člena Ustave.

C.

15. Ker zatrjevane kršitve zakona, ki jih uveljavlja zagovornik, niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

16. Glede na premoženjske razmere obsojenke, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, je Vrhovno sodišče obsojenko na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse.

17. Odločitev je bila sprejeta soglasno.