Jedro

Delavec je upravičen do odpravnine v višini 10 povprečnih mesečnih (bruto) plač zaposlenih v Republiki Sloveniji, pri čemer je ta del odpravnine neobdavčen in od njega delodajalec ni dolžan obračunati niti davkov niti prispevkov. Od odpravnine, ki ta znesek presega, pa je treba obračunati in plačati davke in prispevke, tako da je delavec upravičen le do izplačila neto zneska ter do zamudnih obresti od neto zneska.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana zamudna sodba v točki I/1 delno spremeni, tako da se glasi: „I.1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki iz naslova odpravnine: - izplačati znesek 15.269,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2014 do plačila in - obračunati odpravnino v znesku 8.826,20 EUR ter ji po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2014 do plačila.

Višji tožbeni zahtevek za plačilo zneska 8.826,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2014 do plačila, pa se zavrne.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane zamudne sodbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki:

1. iz naslova odpravnine izplačati znesek 24.095,50 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2014 dalje do plačila;

2. iz naslova odškodnine za čas odpovednega roka obračunati znesek 7.413,90 EUR, odvesti predpisane davke in prispevke ter izplačati pripadajoči neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2014 dalje do plačila;

3. iz naslova dela regresa za letni dopust za leto 2014 obračunati znesek 263,03 EUR, odvesti predpisane davke ter izplačati pripadajoči neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2014 dalje do plačila; vse v 8 dneh, pod izvršbo (I. točka izreka).

Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.261,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 723,30 EUR, od poteka roka za prostovoljno izpolnitev (8 dni) dalje, pod izvršbo (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno zamudno sodbo vlaga tožena stranka pritožbo po svojem pooblaščencu iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka je prepričana, da v predmetni zadevi sploh niso izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, saj je bila sodna pošiljka s tožbo puščena v poštnem nabiralniku tožene stranke šele dne 19. 1. 2015 in nikakor ne dne 16. 1. 2015, kot to povsem napačno zaključuje prvostopno sodišče. Glede na to, da je bila sodna pošiljka s tožbo puščena v poštnem nabiralniku tožene stranke dne 19. 1. 2015, pa je očitno, da je odgovor na tožbo, katerega je tožena stranka oddala priporočeno na pošto dne 18. 2. 2015, pravočasen.

Pritožba nadalje izpostavlja, da je tožba tožeče stranke nesklepčna, saj tožeča stranka s tožbo zahteva, da ji tožena stranka iz naslova odpravnine izplača znesek 24.095,50 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2014 dalje do plačila, čemur je z izpodbijano zamudno sodbo povsem nekritično sledilo tudi prvostopno sodišče. Pri tem pa je prezrlo, da je od odpravnine v višini 24.095,50 EUR potrebno odvesti dohodnino, kot to nedvoumno izhaja iz določbe 9. tč. 1. odst. 44. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2). Glede na navedeno tožena stranka tožeči stranki nikakor ne more biti dolžna izplačati odpravnine v znesku 24.095,50 EUR, temveč je kvečjemu dolžna to odpravnino obračunati, odvesti predpisane davke ter tožeči stranki izplačati neto znesek odpravnine.

3. Tožena stranka pa nadalje še poudarja, da višina vtoževane odpravnine, odškodnine kot tudi dela regresa za letni dopust za leto 2014 nikakor ni pravilno izračunana. Ob tem tožena stranka pojasnjuje, da z listinami, ki so priložene tožbi tožnice, to je z obračunskimi listi iz arhiva za mesece julij, avgust in september 2014, ne razpolaga, po prejemu tožbe pa je tožena stranka v lastnih evidencah preverila skladnost k tožbi priloženih obračunskih listov z dejanskim stanjem ter ugotovila, da navedeni obračunski listi v takšni obliki ne obstajajo, obračuni plač pa so povsem napačni. Glede na navedeno ter dejstvo, da so obračunski listi nepodpisani in nežigosani, se toženka upravičeno sprašuje, kdo jih je izdal in na kakšni osnovi. Zato so tožničini izračuni odpravnine, odškodnine kot tudi dela regresa za letni dopust za leto 2014 napačni in netočni, saj je tožnica za izračun zneskov, katere vtožuje, uporabila napačno osnovo, to je napačno povprečje plače tožnice v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja. Obračunske liste, na podlagi katerih je tožnica računala višini posameznega dela tožbenega zahtevka, bi lahko izdal oziroma natisnil tako rekoč vsakdo. Navedeni obračunski listi so brezpredmetni in brez vsakršne dokazne vrednosti, saj niso točni, tožena stranka pa jih ni nikdar izdala.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami - ZPP) preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne kršitve iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona izdalo zamudno sodbo.

7. Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno izdalo zamudno sodbo, ker so bili izpolnjeni vsi pogoji, določeni v 318. členu ZPP. Toženi stranki je bila tožba pravilno vročena v odgovor, vendar v roku iz 277. člena ZPP na tožbo ni odgovorila, čeprav jo je sodišče v skladu z določbo 2. odstavka 277. člena ZPP opozorilo na posledice v primeru, da ne bo odgovorila na tožbo v danem roku. Iz podatkov v spisu izhaja, da vročevalec sodnega pisanja – tožbe s pozivom za odgovor ni mogel osebno vročiti toženi stranki. Zato je bilo 31. 12. 2014 v njenem hišnem predalčniku puščeno obvestilo z navedbo, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem ga mora dvigniti. Ker tožena stranka pošiljke v predpisanem roku ni dvignila, ji je bilo pisanje puščeno v hišnem oz. izpostavljenem predalčniku (p. p. 136) dne 16. 1. 2015 ob 8.27 uri. Vročitev je bila torej opravljena v skladu s pravili o vročanju. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, je tožena stranka odgovor na tožbo, ki ga je poslala sodišču s priporočeno pošiljko dne 18. 2. 2015, podala prepozno, to je po poteku 30 dnevnega roka, ki se je iztekel 16. 2. 1015. Vse navedene podatke o poteku vročanja dokazuje Obvestilo o sodišču o opravljeni vročitvi z dne 19. 1. 2015, ki se nahaja v sodnem spisu (l. št. 9). Datum 19. 1. 2015 na navedenem obvestilu je dohodna štampiljka sodišča in pomeni datum, ko je sodišče navedeno obvestilo, ki mu ga je poslala pošta, prejelo. Zato so pritožbene navedbe o tem, da naj bi bila vročitev opravljena dne 19. 1. 2014 in ne 16. 1. 2015, popolnoma neutemeljene.

8. Če tožena stranka odgovora na tožbo ne poda v zakonskem roku, je sodišče ob izpolnjenih pogojih iz 318. člena ZPP dolžno izdati zamudno sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku. Kadar tožena stranka ne poda odgovora na tožbo in ne oporeka tožbenemu zahtevku, se šteje, da priznava navedbe tožeče stranke v tožbi. Dejanske tožbene navedbe se štejejo za resnične in priznane zato, ker jim tožena stranka ni pravočasno (v odgovoru na tožbo) oporekala. Sodišče presoja sklepčnost tožbe na podlagi predpostavke, da so trditve v tožbi resnične. Iz tožbenih navedb je jasno razvidno, katere terjatve iz delovnega razmerja tožnica uveljavlja s tožbo in v kakšni višini, ker tožena stranka svojih obveznosti iz delovnega razmerja ni poravnala. Pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 3. točke 1. odstavka 318. člena ZPP je torej izpolnjen. Izpolnjen pa je tudi dodatni pogoj iz 4. točke 1. odstavka istega člena ZPP, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica sama ali z dejstvi, ki so splošno znana, saj med tožbenimi navedbami in predloženimi dokazi ni nikakršnega nasprotja.

9. S pritožbenimi navedbami, s katerimi zatrjuje, da so tožničini obračuni plač napačni, da je tožnica uporabila napačno osnovo za izračun svojih zahtevkov in da obračunski listi v takšni obliki, kot so bili predloženi sodišču, pri toženi stranki ne obstajajo in da niso podpisani in žigosani s strani tožene stranke kot delodajalca, tožena stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zamudne sodbe iz tega pritožbenega razloga ni mogoče izpodbijati (2. odstavek 338. člena ZPP). Zato pritožbeno sodišče pritožbenih navedb, s katerimi se uveljavlja nedovoljeni pritožbeni razlog, ni presojalo, ker za odločitev niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

10. Izpodbijana zamudna sodba je v pretežnem delu tudi materialnopravno pravilna, saj je v skladu s predpisi, ki jih je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navedlo kot pravno podlago za svojo odločitev. Vendar pa je bilo materialno pravo deloma zmotno uporabljeno, ker sodišče prve stopnje pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo odpravnine ni upoštevalo davčnih predpisov, na katere se utemeljeno sklicuje pritožba. Skladno z določbo 9. točke 1. odstavka 44. člena Zakona o dohodnini (Ur. l. RS, št. 117/2006 s spremembami in dopolnitvami, ZDoh-2) se v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja ne všteva odpravnina zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je določena kot pravica iz delovnega razmerja in izplačana pod pogoji, ki jih določa Zakon o delovnih razmerjih, v višini odpravnine, ki jo je delodajalec dolžan izplačati na podlagi Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 - ZDR-1), vendar največ do višine desetih povprečnih mesečnih plač zaposlenih v Sloveniji. To pa pomeni, da se v primeru, če je odpravnina, do katere je delavec ob pogojih iz 108. člena ZDR-1 upravičen, višja od tega zneska, od razlike plača tako dohodnina kot tudi prispevki. Tako določa 4. odstavek 44. člena ZDoh-2, po katerem se v primeru, če delodajalec izplačuje dohodke iz 2., 6., 9., 10. in 11. točke 1. odstavka in 2. odstavka tega člena v višini, ki presega znesek, naveden v navedenih točkah in odstavkih kot neobdavčen, znesek posameznega dohodka v delu, ki presega znesek, ki je določen kot neobdavčen, všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja. Od zneska odpravnine, ki presega nobdavčeni del, je potrebno plačati tako dohodnino kot tudi vse prispevke, saj to izhaja iz določb zakonov, ki urejajo posamezna področja zavarovanja (pokojninsko in invalidsko, zdravstveno, za primer brezposelnosti ipd.).

11. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 in naslednji) namreč v 144. členu določa, da predstavlja osnovo za plačilo prispevkov plača oziroma nadomestilo plače ter vsi drugi prejemki na podlagi delovnega razmerja, vključno z bonitetami ter povračili stroškov v zvezi z delom, izplačanimi v denarju, bonih ali v naravi. V tretjem odstavku navedenega člena je določeno, da se prispevki plačujejo tudi od zneska jubilejne nagrade, odpravnine ob upokojitvi, solidarnostne pomoči, povračil stroškov, zneska bonitete in zneska odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, od katerega se v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, plačuje dohodnina. Obveznost plačila prispevkov je torej odvisna od tega, ali je od zneska odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi potrebno plačati dohodnino (po določbah ZDoh-2). Na določbe ZPIZ-2 o plačilu prispevkov (iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja) pa se sklicujejo tudi Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/1992 in naslednji), Zakon o urejanju trga (ZUTD, Ur. l. RS, št. 80/2010 in naslednji) in Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP, Ur. l. RS, št. 97/2001 in naslednji), ki predstavljajo pravno podlago za plačilo vseh prispevkov, ki se plačujejo iz bruto dohodkov iz delovnega razmerja.

12. Glede na navedeno zakonsko podlago je delavec upravičen do odpravnine v višini 10 povprečnih mesečnih (bruto) plač zaposlenih v Republiki Sloveniji, pri čemer je ta del odpravnine neobdavčen in od njega delodajalec ni dolžan obračunati niti davkov niti prispevkov. Od odpravnine, ki ta znesek presega, pa je treba obračunati in plačati davke in prispevke, tako da je delavec upravičen le do izplačila neto zneska ter do zamudnih obresti od neto zneska. V obravnavanem primeru je tožnici dne 31. 10. 2014 prenehala pogodba o zaposlitvi na podlagi izredne odpovedi, ki jo je podala tožnica na podlagi 111. člena ZDR-1. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožnica v skladu z določbo 3. odstavka istega člena ZDR-1 upravičena do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov (v 108. členu ZDR-1), v višini 24.095,50 EUR (za 26 let delovne dobe), vendar pa je deloma zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo citiranih davčnih predpisov oziroma posameznih področnih zakonov glede obveznosti plačila davkov in prispevkov od bruto odpravnine, ampak je toženi stranki naložilo, da je tožnici dolžna izplačati celoten znesek odpravnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, čeprav je le del odpravnine do višine 10 povprečnih mesečnih plač zaposlenih v Republiki Sloveniji neobdavčen. V tem delu je torej pritožba tožene stranke utemeljena. V obravnavanem primeru je glede na datum prenehanja delovnega razmerja (31. 10. 2014) zadnji znani objavljeni podatek o povprečni plači na zaposlenega v RS podatek iz Poročila o gibanju plač za avgust 2014, objavljen v Uradnem listu RS, št. 77/2014 z dne 27. 10. 2014. Za avgust 2014 je povprečna mesečna bruto plača na zaposleno osebo v Sloveniji znašala 1.516,93 EUR, tako da neobdavčeni del odpravnine, do katere je upravičena tožnica, znaša 15.269,30 EUR. Razlika med pripadajočo in neobdavčeno odpravnino, od katere je potrebno obračunati in plačati davke in prispevke, pa znaša 8.826,20 EUR. Od tega zneska mora tožena stranka za tožnico odvesti davke in prispevke in ji izplačati le neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

13. Ker so v navedenem obsegu uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, podani, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo ter v skladu z določbami 351. ter 5. točke 358. člena ZPP delno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje v točki I/1 izpodbijane sodbe, tako kot izhaja iz izreka, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo nespremenjeni del zamudne sodbe sodišča prve stopnje. Delna sprememba tožbe ni vplivala na odločitev o stroških postopka na prvi stopnji, zato je potrjena tudi odločitev o stroških postopka v II. točki izreka sodbe.

14. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker niso bili priglašeni.