Jedro

Procesna predpostavka za vpis v evidenco vojnih veteranov je po določbi 26. člena ZVV ustrezna odločba oziroma potrdilo, kar je tožeča stranka zahtevala pri toženi stranki. Tožeča stranka z navedbami, ki jih navaja v tožbi zoper izpodbijano odločbo, ne more uspeti, saj gre za okoliščine, ki jih bo lahko uveljavlja pred pristojnim organom (upravno enoto) pri uveljavljanju statusa vojnega veterana, ne more pa z njimi utemeljevati zahtevka po potrdilu o sodelovanju pri obrambi Slovenije, saj v zadevi ne gre za ugotavljanje dejstev, o katerih bi bila po ZVV pristojna odločati tožena stranka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka, na podlagi 5. odstavka 179. člena Zakona o splošnem upravnem postopku zavrnila zahtevek tožeče stranke za izdajo potrdila o sodelovanju pri obrambi države v času agresije na Slovenijo leta 1991. V obrazložitvi navaja, da je tožeča stranka dne 10.12.2003 vložila zahtevek za izdajo potrdila o sodelovanju pri obrambi države v času od 26.6.1991 do 18.7.1991, ki ga potrebuje v postopku za pridobitev statusa vojnega veterana. Ob navajanju določbe sedmega odstavka 2.a člena Zakona o vojnih veteranih in 179. člena Zakona o splošnem upravnem postopku tožena stranka ugotavlja, da iz evidence zaposlenih v Ministrstvu za obrambo, ki zajema tako zaposlene v upravnem delu ministrstva, kot tudi poklicne pripadnike Slovenske vojske, ni razvidno, da bi bil tožnik, ki je z dnem 30.6.1991 postal pripadnik stalne sestave Teritorialne obrambe RS, v času pred 30.6.1991 do 18.7.1991 udeležen v neposrednih obrambnih aktivnostih. To je v postopku dodatnega preverjanja dejanskega stanja dne 3.3.2004 potrdil tudi Generalštab Slovenske vojske, z navedbo, da tožnik v navedenem obdobju ni sodeloval pri neposrednih obrambnih aktivnostih, temveč se je v tem času nahajal v zbirnem centru. Ob upoštevanju navedenih zakonskih določb, tožena stranka na podlagi ugotovljenega tožnikovi zahtevi ni mogla ugoditi.

Tožnik v tožbi vztraja pri trditvi, da je po prestopu v Teritorialno obrambo RS sodeloval v neposrednih obrambnih aktivnostih. S prestopom iz Jugoslovanske ljudske armade, kjer je bil vojak, je zmanjšal njeno moč in povečal moč teritorialne obrambe s svojim znanjem in usposobljenostjo. V zbirnem centru A. pa je bil v stalni pripravljenosti, vsakodnevno so se tudi usposabljali, skrbel je za varovanje in hrambo orožja, kar po njegovem mnenju je sodelovanje pri neposrednih obrambnih aktivnostih. S sklicevanjem na 14. člen Ustave RS pa zahteva enako obravnavo primerov, saj so nekateri kolegi takšno potrdilo o sodelovanju pri obrambi države dobili. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi in ji naloži izdajo zahtevanega potrdila ter ji povrne vse stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje določbe 22. člena in 7. odstavka 2.a člena Zakona o vojnih veteranih in navaja, da Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije nima vzpostavljene evidence o udeležbi posameznikov v neposrednih obrambnih aktivnostih v času agresije na Republiko Slovenijo in da zato za posameznega prosilca izvede postopek dodatnega preverjanja dejanskega stanja preko Generalštaba Slovenske vojske, ki potrdi ali zanika udeležbo v neposrednih obrambnih aktivnostih. Ker je bilo mnenje Generalštaba v tožnikovem primeru negativno, je bil zahtevek tožnika zavrnjen z odločbo. Tožena stranka meni, da je zato tožba neutemeljena.

Državni pravobranilec Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa v skladu z določbo 3. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 - ZUS) prijavil svojo udeležbo v tem upravnem sporu, a odgovora na tožbo ni podal. Tožba ni utemeljena.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka na podlagi 5. odstavka 179. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02 - ZUP) zavrnila zahtevo tožnika z dne 10.12.2003 za izdajo potrdila o sodelovanju tožnika pri obrambi države v času od 26.6.1991 do 18.7.1991, ki ga tožnik potrebuje v postopku za pridobitev statusa vojnega veterana. Njena odločitev temelji na evidenci zaposlenih v Ministrstvu za obrambo in na mnenju Generalštaba Slovenske vojske.

Po določbi 179. člena ZUP, ki je veljal v času odločanja tožene stranke, izdajo državni organi potrdila in druge listine o dejstvih, o katerih vodijo uradno evidenco, to je evidenco, ki je vzpostavljena na podlagi zakona, podzakonskega predpisa ali splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil. Potrdila, o katerih se vodi uradna evidenca, morajo biti v skladu s podatki uradne evidence in veljajo za javne listine. Po tedanji določbi 180. člena ZUP državni organi in organi lokalne skupnosti izdajajo potrdila in druge listine tudi o dejstvih, o katerih ne vodijo uradne evidence, če zakon tako določa. V tem primeru se dejstva ugotavljajo v postopku, ki je predpisan v tem poglavju. V Zakonu o vojnih veteranih (Uradni list RS, št. 63/95, 108/99, 47/02 - odl. US, 76/03, 110/03 - preč.bes. - ZVV), s katerim je predpisan tudi postopek za uveljavljanje pravic vojnih veteranov, evidenco vojnih veteranov, ki vsebuje tudi podatke o vrsti vojnega veterana in čas, ki je bil podlaga za priznanje statusa vojnega veterana, vodijo in vzdržujejo upravne enote, uporablja in hrani pa jo ministrstvo zaradi opravljanja nalog v skladu s tem zakonom (31. člen ZVV). O pravicah določenih v ZVV odloča na prvi stopnji upravna enota (22. člen), v postopku za uveljavljanje pravic se uporabljajo določila Zakona o splošnem upravnem postopku ter Zakona o vojnih invalidih, če s tem zakonom ni drugače določeno (24. člen). Zahtevo za vpis v evidenco vojnih veteranov in izdajo izkaznice vojnega veterana se vloži pri upravni enoti na podlagi odločbe o priznanju statusa borca za severno mejo ali vojnega dobrovoljca, odločbe o priznanju posebne dobe za čas udeležbe v NOB ali dvojnem ali dejanskem trajanju po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, vojaške knjižice ali drugega ustreznega dokazila (1. odstavek 26. člena ZVV). Kot izhaja iz navedenega, ZVV ni vzpostavil evidence o sodelovanju pri opravljanju dolžnosti pri obrambi Slovenije med agresijo, tega ni vzpostavil niti Zakon o obrambi in zaščiti (Uradni list RS, št. 15/91 - ZOZ), ki je veljal v tedanjem času. Kljub temu, da se tožena stranka izrecno ne sklicuje na 180. člen ZUP, pa je po oceni sodišča njena odločitev pravilna, saj gre za izdajo potrdila o dejstvih, o katerih se ne vodi evidenca po uradni dolžnosti, za kar sicer neposredne podlage ne določata ne ZOZ ne ZVV, je pa glede na določbo 26. člena ZVV tožena stranka pristojna dati potrdila o podatkih, ki bi lahko predstavljali podlago za uveljavljanje pravic po navedenem zakonu. Procesna predpostavka za vpis v evidenco vojnih veteranov je po določbi 26. člena ZVV ustrezna odločba oziroma potrdilo, kar je tožeča stranka zahtevala pri toženi stranki. To pa pomeni, da tožeča stranka s navedbami, ki jih navaja v tožbi zoper izpodbijano odločbo ne more uspeti, saj gre za okoliščine, ki jih bo lahko uveljavlja pred pristojnim organom (upravno enoto) pri uveljavljanju statusa vojnega veterana, ne more pa z njimi utemeljevati zahtevka po potrdilu o sodelovanju pri obrambi Slovenije, saj v zadevi ne gre za ugotavljanje dejstev, o katerih bi bila po ZVV pristojna odločati tožena stranka. Tožena stranka je izdala izpodbijano odločbo glede na podatke, s katerimi sicer razpolaga in ki bi lahko predstavljali morebitno procesno predpostavko oziroma dokazilo pri uveljavljanju statusa in pravic pred pristojno upravno enoto. Tudi pridobljeno mnenje Generalštaba Slovenske vojske, ki je organ v sestavi tožene stranke, potrjuje utemeljitev, da izpodbijana odločitev temelji na podatkih, s katerimi tožena stranka razpolaga kot pristojni organ za upravne naloge s področja obrabnega sistema in izvrševanja vojaške dolžnosti. Takšno potrdilo se lahko izda v skrajšanem postopku, če se da stanje ugotoviti na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ (2. točka 1. odstavka 144. člena ZUP), vendar pa potrdilo organa, ki mu je predloženo kot dokazilo, ne veže, kar pomeni, da lahko pristojni upravni organ sam v skladu z določbami ZUP in ZVV ugotavlja dejstva, ki so pravno relevantna za uveljavitev statusa vojnega veterana.

Glede na navedeno je po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna, saj je podlaga za njeno odločitev podana v 180. členu ZUP. Tožbo z ugovori, ki se ne nanašajo na okoliščine, pomembne za izdajo predmetnega potrdila, je zato sodišče kot neutemeljeno zavrnilo po 59. členu Zakona o upravnem sporu. Zavrnilo pa je tudi povsem pavšalne očitke o kršitvi ustavnih pravic, saj jih z navedbami v tožbi tožeča stranka ni z ničemer utemeljila, ob presojanju izpodbijane odločbe pa jih sodišče tudi ni ugotovilo.