Jedro

1. Ker izvenzakonska skupnost ni obstajala, je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke v izpodbijanem delu materialnopravno pravilno zavrnjen, saj tožeča stranka na stvareh, ki so zajete v zavrnilnem delu izpodbijane sodbe, zaradi neobstoja izvenzakonske skupnosti ni mogla pridobiti stvarnopravnih upravičenj iz naslova skupnega premoženja v smislu 2. odst. 51. člena ZZZDR v zvezi z 12. členom istega zakona. Da je tožeča stranka pridobila stvarnopravna upravičenja na stvareh, glede katerih je bil tožbeni zahtevek zavrnjen na kakšni drugi pravni podlagi, pa se tekom postopka ni zatrjevalo.

2. Ker je bilo ugotovljeno, da izvenzakonska skupnost ni obstajala, revizijska trditev, da je toženec ponaredil podpis tožeče stranke na odstopni izjavi za nakup počitniškega stanovanja, ni pravnoodločilna za odločitev v tej pravdni zadevi, v kateri se je ugotavljal obstoj izvenzakonske skupnosti in skupnega premoženja ter deležev na njem. Ker vprašanje, ali je podpis ponarejen ali ne, za odločitev v tej pravdni zadevi ni odločilno, pravdnega postopka zaradi teka kazenskega postopka tudi ni bilo potrebno prekiniti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so skupno premoženje pravdnih strank številne premičnine, zlasti tehnični predmeti, pa tudi počitniška in stanovanjska oprema (pohištvo) ter avtomobila BMW in Zastava 126 P. Zavrnilo pa je zahtevek glede številnih nadaljnjih premičnin, za katere je ugotovilo, da so bile pridobljene v času po razvezi, s strani tožeče stranke zatrjevana izvenzakonska skupnost pa po razvezi zakonske zveze ni obstajala, ali pa so bile prodane že pred razvezo zakonske zveze. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek glede počitniškega stanovanja v B. z opremo, ker je bilo, tako počitniško stanovanje, kot tudi oprema, kupljeno po razvezi zakonske zveze, kar med pravdnima strankama tudi ni bilo sporno.

Proti sodbi sodišča prve stopnje sta vložili pritožbo obe pravdni stranki. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo glede osebnega avtomobila znamke BMW letnik 1979, fotoaparata Konika Avtoreflex TC, stojala za fotoaparat z objektivi, diaprojektorja Leitz, platna za diapozitive, torbe za fotopribor in telefonske snemalne naprave, ter v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem je pritožbo tožene stranke, pritožbo tožeče stranke pa v celoti, zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti delu sodbe sodišča druge stopnje, s katerim je bila zavrnjena njena pritožba proti zavrnilnemu delu sodbe sodišča prve stopnje, je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V času od decembra 1983 do februarja 1989 je izvenzakonska skupnost obstajala. To izhaja iz izvedenih dokazov in ravnanja pravdnih strank. Zaradi obstoja izvenzakonske skupnosti sta tudi obe pravdni stranki podpisali pogodbo za nakup počitniškega stanovanja. Če taka skupnost ne bi obstajala, tožeča stranka ne bi imela nobenega interesa, da gre v skupen nakup počitniškega stanovanja z naključnim partnerjem. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe posredno, pritožbeno sodišče pa izrecno, obstoj take skupnosti tudi ugotavljata, vendar pa take skupnosti kljub temu ne priznavata. Iz razlogov sodb tudi ni razvidno, katero obdobje naj bi bilo tisto, za katero obstoja izvenzakonske skupnosti ni mogoče ugotoviti. Če izvenzakonska skupnost ne bi obstajala, do nakupa stanovanja v B. in opreme za to stanovanje prav gotovo ne bi prišlo. V večji meri bi bilo potrebno upoštevati tudi mnenje akademika prof. ..., da je podpis tožnice na dokumentu o odstopu od pogodbe ponarejen. Sodišče bi moralo zaščititi tožečo stranko, ki je bila v obstoječi izvenzakonski skupnosti šibkejši partner. Ker je zaradi ponareditve podpisa s strani tožene stranke v teku kazenski postopek, bi bilo potrebno pravdni postopek prekiniti. Ker je izvenzakonska skupnost obstajala, bi moralo biti tožbenemu zahtevku tožeče stranke v delu, ki je bil s sodbo sodišča prve stopnje zavrnjen, ugodeno. Reviziji naj se ugodi tako, da se tožbenemu zahtevku tožeče stranke tudi v zavrnilnem delu ugodi, podrejeno pa naj se v tem delu sodbi nižjih sodišč razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V skladu z določbo 390. člena ZPP je bila revizija vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Z revizijsko trditvijo, da sodišče prve stopnje posredno, sodišče druge stopnje pa celo izrecno, obstoj izvenzakonske skupnosti ugotavljata, kljub temu pa take skupnosti ne priznavata, in trditvijo, da iz razlogov sodb ne izhaja v katerem obdobju po razvezi zakonske zveze izvenzakonska skupnost ni obstajala, uveljavlja tožeča stranka smiselno obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar pa revizijsko sodišče ugotavlja, da ta kršitev ni podana. Nižji sodišči namreč obstoja izvenzakonske skupnosti nista ugotovili. Pritožbeno sodišče je v razlogih sodbe le zapisalo (zadnji odstavek na 2. strani razlogov sodbe), da "izpovedi prič in nekatere njihove posamezne izjave, na katere opozarja in jih citira tožnica v pritožbi, sicer res kažejo na obstoj izvenzakonske skupnosti med pravdnima strankama po njuni razvezi leta 1983, vendar pa na podlagi ugotovljenih celokupnih odnosov med strankama obstoja take skupnosti v kritičnem času ni mogoče ugotoviti". S tem pritožbeno sodišče ni ugotovilo obstoja izvenzakonske skupnosti, ampak je tožeči stranki v odgovoru na njene pritožbene trditve le pojasnilo, da obstoja pravnoodločilnih dejstev ni mogoče ugotavljati le na podlagi ocene posameznih dokazov, ampak je potrebno dokazno oceno narediti tako, kot to določa 8. člen ZPP. Sodišče prve stopnje je tako dokazno oceno naredilo, pritožbeno sodišče pa jo je v celoti sprejelo. Netočna je tudi trditev, da v izpodbijani sodbi ni ugotovljeno, v katerem času izvenzakonska skupnost med pravdnima strankama ni obstajala. V razlogih sodbe sodišča druge stopnje (ravno tako v zadnjem odstavku na 2. strani razlogov sodbe) je jasno navedeno, da obstoja izvenzakonske skupnosti ni mogoče ugotoviti za ves kritičen čas od razveze zakonske zveze v letu 1983 dalje.

Vse ostale revizijske trditve (da je izvenzakonska skupnost obstajala, da brez obstoja take skupnosti ne bi prišlo do nakupa počitniškega stanovanja in opreme, da bi moralo sodišče zavarovati tožečo stranko kot šibkejšega partnerja v obstoječi izvenzakonski skupnosti itd.) pa izpodbijajo dokazno oceno nižjih sodišč, da pravdni stranki po razvezi zakonske zveze v letu 1983 nista živeli v izvenzakonski skupnosti, s tem pa v bistvu izpodbijajo v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejansko stanje. To pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP).

Na v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejansko stanje in dokazno oceno nižjih sodišč je vezano tudi revizijsko sodišče (3. odstavek 385. člena ZPP). Ob upoštevanju vseh v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenih pravnoodločilnih dejstev, pa je tudi po mnenju revizijskega sodišča zaključek, da skupnosti, kakršna je med pravdnima strankama obstajala po razvezi njune zakonske zveze ni mogoče opredeliti kot izvenzakonsko skupnost v smislu 12. člena ZZZDR, materialnopravno pravilen.

Ker izvenzakonska skupnost ni obstajala, je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke v izpodbijanem delu materialnopravno pravilno zavrnjen, saj tožeča stranka na stvareh, ki so zajete v zavrnilnem delu izpodbijane sodbe, zaradi neobstoja izvenzakonske skupnosti ni mogla pridobiti stvarnopravnih upravičenj iz naslova skupnega premoženja v smislu 2. odst. 51. člena ZZZDR v zvezi z 12. členom istega zakona. Da je tožeča stranka pridobila stvarnopravna upravičenja na stvareh, glede katerih je bil tožbeni zahtevek zavrnjen na kakšni drugi pravni podlagi, pa se tekom postopka ni zatrjevalo.

Ker je bilo ugotovljeno, da izvenzakonska skupnost ni obstajala, revizijska trditev, da je toženec ponaredil podpis tožeče stranke na odstopni izjavi za nakup počitniškega stanovanja, ni pravnoodločilna za odločitev v tej pravdni zadevi, v kateri se je ugotavljal obstoj izvenzakonske skupnosti in skupnega premoženja ter deležev na njem. Ker vprašanje, ali je podpis ponarejen ali ne, za odločitev v tej pravdni zadevi ni odločilno, pravdnega postopka zaradi teka kazenskega postopka tudi ni bilo potrebno prekiniti.

Iz navedenih razlogov v reviziji zatrjevani revizijski razlogi niso podani. Ker nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je bilo potrebno revizijo kot neutemeljeno zavrniti (393. člen ZPP).