Jedro

Tožniki so kredit poplačali in tožbo delno umaknili, ta dejstva pa utemeljujejo nov izračun dolžne sodne takse. V primeru, ko se postopek (delno) konča z umikom pred razpisom naroka za glavno obravnavo, se namreč količnik po tar. št. 1111 zniža na 1,0 (tar. št. 1112 Taksne tarife). Vrednost predmeta postopka je eden od odločilnih elementov pri odločanju o taksni oprostitvi, zato je bilo treba sklep sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnikov za oprostitev plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje in odločilo, da so tožniki dolžni plačati sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje v skupni višini 2.749,00 EUR v dvanajstih zaporednih mesečnih obrokih po 229,08 EUR. Kar so tožniki zahtevali več ali drugače, je sodišče zavrnilo. V primeru, da tožniki dolžne sodne takse ne bodo plačali, jo bo sodišče prisilno izterjalo.

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Opozarja na tretji odstavek 1. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) ter na prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), po katerem sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti pravočasno. Tožniki so pooblaščenko 18. 5. 2016 obvestili, da so poplačali kredit iz pogodbe o dolgoročnem potrošniškem kreditu z valutno klavzulo z dne 21. 5. 2007 in so za namen poplačila najeli nov kredit pri N., d. d.. Posledično so tožniki umaknili primarni in prvi podredni tožbeni zahtevek, vztrajajo le še pri drugem podrednem tožbenem zahtevku, ki je sedaj primarni zahtevek. Tožniki so torej za poplačilo spornega kredita najeli nov kredit in posledično umaknili dva tožbena zahtevka. Gre za novo dejstvo, ki ga tožniki brez svoje krivde niso mogli sodišču izkazati predhodno. Tožniki zato menijo, da glede na že izkazano premoženjsko stanje izpolnjujejo pogoje za oprostitev plačila sodne takse vsaj v delu umaknjenih zahtevkov v celoti. V nadaljevanju tožeča stranka navaja, da je utemeljitev sodišča, da ni pogojev za oprostitev plačila sodnih taks napačna in pomanjkljiva. Sodišče bi namreč moralo upoštevati vpliv zmanjšanja sredstev zaradi plačila sodne takse. Upoštevati bi moralo tudi, da prvo in drugotožeča stranka plačujeta tudi mesečne obroke za kredit, sedaj v višini 329,10 EUR. Odločitev sodišča v izpodbijanem delu po mnenju tožnikov ni obrazložena, saj sodišče ni navedlo okoliščin in dejstev, ki bi utemeljevali presojo, da bosta prvi in drugi tožnik oziroma vsi tožniki zmogli plačati sodno takso v višini 2.749,00 EUR, ne da bi bilo ogroženo njihovo preživljanje. Sodišče mora pri oceni, ali so stranke sposobne plačati sodno takso upoštevati dejanske okoliščine v konkretnem primeru in ne nekega povprečno izračunanega zneska na družinskega člana. Popolna neoprostitev plačila sodne takse v konkretnem primeru je nesorazmerna glede na dejanski izračun sodišča o dohodkih na družinskega člana tožeče stranke. Tožniki menijo tudi, da je prisojena sodna taksa v celotnem znesku glede na delni umik tožbe nesorazmerna. Nesorazmerna je z dohodkom tožnikov in sodišče ne poda ocene, kako je prišlo do ugotovitve, da bodo tožniki zmogli prav tak znesek. Čeprav so dohodki tretjega tožnika višji, je treba upoštevati, da bi nanj sicer odpadel kvečjemu znesek 1/3 sodne takse. Poleg tega tretji tožnik dejansko vztraja le pri odškodninskem zahtevku, katerega vrednost spornega predmeta je le 2.611,75 EUR. Tožniki menijo, da si razlogi sodišča v obrazložitvi sklepa med seboj nasprotujejo, izpodbijani del sklepa nasprotuje razlogom sklepa. Sodišče je svojo odločitev v II. točki izreka oprlo na stališče, da s plačilom sodne takse v mesečni višini po 229,08 EUR v naslednjih dvanajstih mesecih ne bi bila občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se tožniki preživljajo. Ta ocena je splošna in ni utemeljena. Glede odločitve sodišča, da je prav znesek 229,08 EUR naslednjih 12 mesecev tisti, ki ne bo občutno zmanjšal sredstev, tožniki ne morejo podati ustreznih pritožbenih razlogov. Sklep namreč v izpodbijanem delu nima razlogov za odločitev, podana je bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 339. člena ZPP. Tožniki menijo, da bi bila v primeru, da sodne takse ne bi bili oproščeni, pravilna odločitev le tista, s katero bi jim sodišče plačilo sodne takse odložilo do odločitve sodišča prve stopnje in jim hkrati omogočilo obročno plačilo sodne takse po obrokih, ki ne bi presegli 100,00 EUR mesečno. Tožeča stranka predlaga, da višje sodišče sklep prvostopenjskega sodišča razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, podredno, da predlogu za oprostitev plačila sodne takse v celoti ugodi oziroma, da mu ugodi v večinskem deležu, podredno, da tožnikom omogoči odlog plačila sodne takse do končanja postopka pred sodiščem prve stopnje in jim hkrati omogoči plačilo sodne takse po obrokih, ki ne bodo presegali 100,00 EUR mesečno.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je višino sodne takse odmerilo tako, da je upoštevalo primarni zahtevek tožnikov in oba podredna zahtevka tožnikov. Pritožba navaja, to pa je razvidno tudi iz spisa, da so tožniki tožbo delno umaknili in sicer so umaknili primarni tožbeni zahtevek in prvi podredni tožbeni zahtevek, vztrajajo le pri drugem podrednem tožbenem zahtevku (zaradi plačila odškodnine v višini 20.013,88 EUR (prvo in drugotožeči stranki) ter 2.611.075 EUR (tretjetožeči stranki), s pripadki. Tožbo so umaknili, preden je tožena stranka vložila odgovor na tožbo, zato privolitev v umik ni potrebna. (Kot je razvidno iz podatkov spisa, pa je bil umik tožbe toženi stranki vročen s pozivom po drugem odstavku 188. člena ZPP, ta pa se o delnem umiku tožbe ni izjavila.) Sklep sodišča, ki sledi umiku, je deklaratorne narave. Glede na takšno situacijo tožniki utemeljeno navajajo, da dejstva, ki jih navajajo v pritožbi zoper izpodbijani sklep, predstavljajo dopustno pritožbeno novoto v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP (v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1). Tožniki so torej kredit poplačali in tožbo delno umaknili, ta dejstva pa utemeljujejo nov izračun dolžne sodne takse. V primeru, ko se postopek (delno) konča z umikom pred razpisom naroka za glavno obravnavo, se namreč količnik po tar. št. 1111 zniža na 1,0 (tar. št. 1112 Taksne tarife). Vrednost predmeta postopka je eden od odločilnih elementov pri odločanju o taksni oprostitvi, zato je bilo treba sklep sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (2. točka 365. člena ZPP).

5. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje ponovno odmeri dolžno sodno takso in ob upoštevanju vseh ugotovljenih dejanskih okoliščin ponovno odloči o predlogu tožeče stranke glede taksne oprostitve v celoti, delne oprostitve ali plačila na obroke oziroma odloga plačila sodne takse. O tem naj navede ustrezne razloge, ki bodo omogočili preizkus odločitve. Ker je bila razveljavitev potrebna iz že navedenega razloga, na ostale pritožbene navedbe sodišče druge stopnje ne odgovarja.

6. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.