Jedro

Izpodbijani drugostopenjski upravni akt ne izpolnjuje procesnih predpostavk za sprožitev upravnega spora, saj ne vsebuje vsebinske odločitve oz. z njim postopek odločanja o zadevi ni končan. Tožena stranka je namreč izdala procesni akt, ki je odpravil prvostopenjsko odločbo in zadevo vrnil v ponoven postopek prvostopenjskemu organu. To pomeni, da s tem aktom o tožnikovi pravici ali pravni koristi ni bilo odločeno, niti ni bil postopek odločanja o zadevi končan.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Agencije Republike Slovenije za okolje (v nadaljevanju ARSO) je z odločbo z dne 5. 3. 2015 zavrnila zahtevo tožeče stranke za pridobitev spremembe okoljevarstvenega dovoljenja z dne 20. 9. 2011, spremenjenega dne 12. 4. 2012, 17. 9. 2012 in 21. 10. 2014, ki se nanaša na obratovanje naprave za predelavo biorazgradljivih muljev in lesnega pepela v gradbeni kompozit z nazivom CEROPIT.

Ministrstvo za okolje in prostor je kot organ druge stopnje z odločbo z dne 30. 6. 2015 odpravilo navedeno odločbo ARSO in mu zadevo vrnilo v ponovni postopek. Odločbo je odpravil zaradi bistvenih kršitev pravil postopka ter prvostopnemu organu naložilo, da mora v ponovljenem postopku stranko seznaniti z ugotovljenimi dejstvi, pomembnimi za odločitev, ter ji pred izdajo odločbe dati možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katere se opira negativna odločba.

Tožeča stranka meni, da odločitev tožene stranke (pritožbenega organa) ni v skladu z načelom ekonomičnosti postopka, saj bi morala izpodbijano prvostopno odločbo primarno odpraviti ter po izvedenem dopolnilnem postopku in ob pravilni uporabi materialnega prava, sama rešiti zadevo. Zaradi navedenega meni, da izkazuje pravni interes za vložitev tožbe, saj tožena stranka ni sledila njenemu predlogu, da sama odloči o spremembi okoljevarstvenega dovoljenja, temveč je zadevo vrnila v ponovni postopek prvostopnemu organu. Pri tem pa se do bistvenih navedb tožeče stranke sploh ni opredelila. Tako se v srž problematike sploh ni spuščala, ta pa je v pravilni razlagi predpisov o prenehanju statusa odpadka. Okoliščine kažejo, da bo prvostopni organ ponovno odločil enako, kot z odpravljeno odločbo, zato je zaradi preprečitve ponavljanja bodočega istovrstnega odločanja izkazan pravni interes za vložitev te tožbe. Z izdajo sodbe v tem postopku bo tožeča stranka tudi dosegla pravni temelj za uveljavljanje odškodninske odgovornosti zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke. Tožeči stranki v dani situaciji tudi nastaja velika gospodarska in materialna škoda, saj je sklenila več pogodb za predelavo blata iz čistilnih naprav. Ta škoda pa ji bo nastajala tudi v prihodnje, dokler ne bo pridobila spremembe okoljevarstvenega dovoljenja. V nadaljevanju tožbe obširno pojasnjuje predpise v zvezi z razlago pojma odpadka ter predlaga, da sodišče odločbi ARSO in tožene stranke odpravi, ugotovi, da je zahteva tožeče stranke utemeljena in toženi stranki naloži izdajo odločbe o spremembi okoljevarstvenega dovoljenja. Prav tako zahteva povrnitev stroškov postopka.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Tožeča stranka v obravnavanem primeru v bistvu vlaga tožbo zoper drugostopenjski akt (v tožbi sicer tudi navaja prvostopni akt ARSO in predlaga njegovo odpravo), s katerim je tožena stranka odpravila prvostopenjski akt in zadevo vrnila prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

V upravnem sporu se po določbi 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) lahko izpodbijajo le tisti dokončni upravni akti (izdani na prvi ali drugi stopnji), ki posegajo v pravni položaj stranke, torej tisti dokončni upravni akti, ki vsebujejo vsebinsko odločitev o strankini pravici, obveznosti ali pravni koristi (drugi in tretji odstavek). Po določbi prvega odstavka 5. člena ZUS-1 se lahko v upravnem sporu akti, s katerimi je upravni akt na podlagi rednih ali izdanih pravnih sredstev odpravljen ali razveljavljen, izpodbijajo samo, če je bil z njimi postopek odločanja o zadevi končan.

V obravnavani zadevi pa izpodbijani drugostopenjski upravni akt ne izpolnjuje procesnih predpostavk iz zgoraj citiranih zakonskih določb o predmetu upravnega spora, saj ne vsebuje vsebinske odločitve oz. z njim postopek odločanja o zadevi ni končan. Tožena stranka je namreč izdala procesni akt, ki je odpravil prvostopenjsko odločbo in zadevo vrnil v ponoven postopek prvostopenjskemu organu. To pomeni, da s tem aktom o tožnikovi pravici ali pravni koristi ni bilo odločeno, niti ni bil postopek odločanja o zadevi končan. Zaradi odprave prvostopenjskega akta je namreč nastopilo pravno stanje, ko o zahtevi tožeče stranke za spremembo okoljevarstvenega dovoljenja sploh še ni bilo odločeno in bo moral prvostopni organ o zahtevi ponovno odločiti. Ker torej odločba tožene stranke ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, so nerelevantne tudi tožbene navedbe, s katerimi tožeča stranka utemeljuje svoj pravni interes za vložitev tožbe. Tožeči stranki se namreč pravni položaj ni v ničemer spremenil, tako v primerjavi s položajem pred izdajo prvostopne, kakor tudi drugostopne odločbe.

Po vsem navedenem je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ker izpodbijana odločba tožene stranke ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Prav tako to tudi ni odločba ARSO, saj gre zaradi pravnih posledic njene odprave za neobstoječ akt. Ker je torej sodišče tožbo zavrglo že v okviru obveznega predhodnega preizkusa obstoja procesnih predpostavk za tožbo v upravnem sporu, ugovorov, ki se nanašajo na vsebino zadeve, ni presojalo.

Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.