Jedro

Pri vrnitvi v prejšnje stanje ni pomembno le to, da je stranka zamudila narok ali rok za kakšno dejanje, temveč mora zaradi tega (vzročna zveza) izgubiti pravico opraviti dejanje. To je treba upoštevati tudi pri presoji pravočasnosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Nepristop (torej zamuda) na narok še v ničemer ne učinkuje. Zgolj zaradi zamude še ni izgubila pravice opraviti pravno dejanje in sicer nadaljevati pravdnega postopka z dokazovanjem.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrglo predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje z dne 21. 3. 2013. Ugotovilo je, da je tožeča stranka v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje opravičevala svojo odsotnost z naroka za glavno obravnavo, razpisanega in opravljenega 4. 3. 2013, na katerega je bila pravilno vabljena, s pojasnilom, da nanj ni mogla pristopiti zaradi službene odsotnosti, ki je bila sprva predvidena do 2. 3. 2013, vendar jo je bilo potrebno podaljšati do 5. 3. 2013. Ni zanikala, da je bila seznanjena tako z datumom kakor z uro naroka. Prav tako je bil očitno o tem obveščen njen pooblaščenec, ki se ni mogel udeležiti naroka zaradi istočasne odsotnosti na naroku za glavno obravnavo v kazenski zadevi pri Okrajnem sodišču v Celju in je iz istega razloga lahko šele po opravljenem naroku na vložišču sodišča priglasil pooblastilo za zastopanje tožeče stranke. Glede na tovrstne navedbe, v katerih resničnosti se je sodišče prepričalo z vpogledom v predložene listine, niso podane okoliščine, ki bi narekovale drugačno presojo od ustaljene sodne prakse. Rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje je začel teči že na dan naroka. Upoštevaje drugi odstavek 111. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) se vzame za začetek roka prvi naslednji dan in je pričel teči rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje 5. 3. 2013. Iztekel se je v torek 19. 3. 2013, kar pomeni, da je bil vložen prepozno, saj je bil poslan po pošti priporočeno šele 21. 3. 2013. Tožeča stranka se je sicer sklicevala na to, da je za zamudo izvedela šele z vročitvijo izpodbijanega sklepa (o ustavitvi postopka), saj je svoj izostanek na naroku pravočasno opravičila s telefaksom, ki je bil poslan istega dne ob 7.21 uri, torej še pred razpisanim narokom in prosila za preložitev. Poleg tega ni mogla vedeti, da se tudi tožena stranka ne bo udeležila naroka. Takšnih navedb ni bilo mogoče šteti kot utemeljen razlog za drugačen začetek teka roka za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Skladno s sodno prakso ni bistveno kdaj je stranka izvedela za negativne posledice, ki so vezane na njeno zamudo, temveč da je sama izvedela za zamudo oziroma kdaj je zaradi prenehanja vzroka, zaradi katerega se ni udeležila naroka za glavno obravnavo, prišla v zamudo. Sodišče ni vezano na predlog za preložitev naroka in ni dolžno obveščati strank, da predlogu ni ugodilo. Zato se je v primeru, če stranka ne prejme obvestila o preložitvi naroka, v dvomu dolžna sama pozanimati o tem, ali je sodišče vseeno ugodilo njenemu predlogu. Kolikor se ne udeleži naroka, nosi s tem povezane posledice zamude, o čemer je bila stranka poučena v vabilu, tudi v konkretnem primeru.

Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP.

V pritožbi navaja, da ni sporno, da je sama osebno, pravočasno (pred narokom) s telefaksom prosila sodišče za preložitev naroka. Takrat ni mogla vedeti ali se bo tožena stranka udeležila naroka ali ne. Fikcija umika vedno nastane šele v primeru, če nobena od strank ne pristopi na narok. Ni mogoče zaključevati, da je tožeča stranka že s tem, ko s strani sodišča ni prejela nobenega obvestila o preložitvi naroka, vedela oziroma morala vedeti, da je prišlo do fikcije umika. Fikcija umika tožbe je odvisna tudi od pristopa nasprotne stranke na narok. Sodišče bi lahko ugodilo predlogu za preložitev navsezadnje na samem naroku in v tem primeru posebno pošiljanje o ugoditvi predloga za preložitev ni potrebno. Tožeča stranka 4. 3. 2013 ni vedela za negativno posledico, saj nepristop na narok v ničemer še ne učinkuje. Negativni učinek povzroči šele sklep o ustavitvi postopka. Pooblaščenec je priglasil pooblastilo za zastopanje 4. 3. 2013 in takrat še niso bile znane nobene posledice. V prid stališču se je sklicevala na sodno prakso, to je na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 35/2012, iz katere nesporno izhaja, da je predpogoj, da lahko stranka sploh poda predlog za vrnitev v prejšnje stanje, seznanitev s tem, da je prekludirana. Stranka je nesporno izvedela, da ne more več opraviti določenih procesnih dejanj šele po prejemu sklepa (o ustavitvi) in nikakor ne prej. Ob poslanem opravičilu za izostanek z glavne obravnave ni mogla vedeti kakšne posledice jo bodo zadele zaradi takšnega naroka, saj bi lahko sodišče bodisi na naroku ugodilo predlogu za preložitev bodisi bi na narok pristopila nasprotna stranka.

Tožena stranka je po pooblaščencu odgovorila na pritožbo. V odgovoru navaja, da je pooblaščenec tožeče stranke še isti dan, to je 4. 3. 2013, ob 9.33 uri na vpisniku gospodarskega oddelka prvostopnega sodišča priglasil pooblastilo za zastopanje tožeče stranke, torej v času, ko je bil narok že zaključen in je pooblaščenec tožeče stranke že 4. 3. 2013 izvedel za odločitev sodišča glede ustavitve pravdnega postopka zaradi umika tožbe kot posledice dejstva, da nobena od strank ni pristopila na prvi narok. Kdaj je tožeča stranka izvedela, da tožena stranka ni pristopila na narok 4. 3. 2013, sicer ni pomembno, s tem da je več kot evidentno, da je za to izvedela že 4. 3. 2013 po tem, ko je pooblaščenec tožeče stranke vložil v spis pooblastilo, saj ga je vložil v času, ko je bil narok že zaključen in se je spis očitno že nahajal na vpisniku gospodarskega oddelka prvostopnega sodišča. Sicer bi se tožeča stranka morala in seveda lahko sama prepričala na sodišču kakšna je usoda njene prošnje za preložitev naroka oziroma kaj se je dogajalo na naroku 4. 3. 2013. Če tega ni storila, sama odgovarja za negativne posledice. Ni mogoče spregledati, da je bila tožeča stranka z vabilom na prvi narok za glavno obravnavo opozorjena na posledice, če se ne udeleži naroka, kot tudi na posledice, če se prvega naroka ne udeleži nobena od strank.

Pritožba je utemeljena.

Pri vrnitvi v prejšnje stanje ni pomembno le to, da je stranka zamudila narok ali rok za kakšno dejanje, temveč mora zaradi tega (vzročna zveza) izgubiti pravico opraviti dejanje (prvi odstavek 116. člena ZPP). To je treba upoštevati tudi pri presoji pravočasnosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Po drugem odstavku 117. člena ZPP se mora predlog vložiti v (subjektivnem) roku 15 dni: (-) od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila narok ali rok (in je zaradi tega izgubila pravico opraviti pravno dejanje) ali (-) če je stranka šele pozneje zvedela za zamudo (in zaradi tega izgubila pravico opraviti pravno dejanje), od dneva, ko je za to zvedela. Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da nepristop (torej zamuda) na narok še v ničemer ne učinkuje. Zgolj zaradi zamude še ni izgubila pravice opraviti pravno dejanje in sicer nadaljevati pravdnega postopka z dokazovanjem. Vzrok za zamudo je morda res prenehal 4. 3. 2013 (ko je pooblaščenec tožeče stranke priglasil pooblastilo) oziroma 5. 3. 2013 (ko se je končala službena pot direktorja tožeče stranke in se je vrnil iz Srbije), kot je razlogovalo sodišče prve stopnje, a tedaj tožeča stranka še ni izgubila pravice opraviti dejanje, še manj je to vedela.

V pritožbi se utemeljeno sklicuje na primer v sodni praksi (1), po katerem mora biti stranka seznanjena s tem, da je prekludirana, da bi lahko podala predlog za vrnitev v prejšnje stanje in da ob opravičilu izostanka z naroka za glavno obravnavo še ni mogla vedeti kakšne posledice jo bodo zadele zaradi njenega izostanka (2). Pri presoji kdaj je tožeča stranka izvedela za zamudo in da je zaradi tega izgubila pravico opraviti pravno dejanje ne gre za vprašanje kdaj bi morala to zvedeti. Ne gre za presojo njene krivde, da bi se morala v dvomu pozanimati ali je sodišče ugodilo njenemu predlogu za preložitev, kot je zmotno razlagalo sodišče prve stopnje. Gre za objektivno okoliščino in glede na dokaze v spisu je tožeča stranka izvedela, da je zaradi lastne zamude na narok izgubila pravico opraviti dejanje 6. 3. 2013, ko ji je bil vročen sklep o ustavitvi postopka z dne 4. 3. 2013, na katerega se v pritožbi sklicuje.

Kot je v izpodbijanem sklepu ugotovilo sodišče prve stopnje, se je tožeča stranka v predlogu sklicevala na to, da je svoj izostanek na naroku pravočasno opravičila s telefaksom, ki je bil sodišču poslan istega dne ob 7.21 uri, torej še pred razpisanim narokom in prosila za njegovo preložitev (9. točka obrazložitve). Sodišče prve stopnje je v zapisniku z naroka 4. 3. 2013 ugotovilo, da za tožečo stranko ni pristopil nihče, da je vabilo izkazano (nič o predlogu za preložitev), da za toženo stranko ni pristopil nihče, da je vabilo izkazano, da bo glede na določilo 282. člena ZPP izdalo sklep o ustavitvi postopka (listna št. 35 spisa). Eno uro po naroku se je glede na uradni zaznamek v spisu v „gospodarski pisarni“ zglasil pooblaščenec tožeče stranke in predložil pooblastilo za zastopanje (listna št. 36 spisa). V uradnem zaznamku ni zapisa, da bi sodišče na kakršenkoli način seznanilo pooblaščenca o izidu naroka. Tožena stranka v odgovoru neutemeljeno navaja: (-) da je pooblaščenec tožeče stranke 4. 3. 2013 ob 9.33 uri na vpisniku gospodarskega oddelka prvostopnega sodišča izvedel za odločitev glede ustavitve pravdnega postopka, (-) da je več kot evidentno, da je tožeča stranka to izvedela 4. 3. 2013 po tem, ko je pooblaščenec v spis vložil pooblastilo, saj ga je vložil v času, ko je bil narok že zaključen in se je spis očitno nahajal na vpisniku gospodarskega oddelka prvostopnega sodišča. Glede na kasnejši uradni zaznamek v spisu, je 5. 3. 2013 pooblaščenec tožeče stranke po telefonu poklical sodišče prve stopnje (verjetno vpisnik) in prosil za izvod zapisnika z glavne obravnave 4. 3. 2013 (listna št. 39 spisa). Tudi tu ni zapisa, da bi sodišče seznanilo pooblaščenca o izidu naroka. Zapisnik je bil pooblaščencu vročen 8. 3. 2013. Kot je bilo ugotovljeno, je bil pooblaščenec z vročitvijo sklepa o ustavitvi postopka 6. 3. 2013 (vročilnica pripeta l. št. 38 spisa) seznanjen, da je zaradi zamude njegove stranke (in ker sam ni mogel pristopiti na narok zaradi istočasne odsotnosti na naroku za glavno obravnavo v kazenski zadevi pri Okrajnem sodišču v Celju, ker sodišče ni preložilo naroka ter tudi tožena stranka ni pristopila na narok, čemer je sledil sklep o ustavitvi postopka) izgubila pravico opraviti dejanje. Tožeča stranka utemeljeno navaja, da je izvedela, da ne more več opraviti določenih procesnih dejanj šele ob prejemu sklepa (o ustavitvi postopka in ne prej) ter da ob poslanem opravičilu za izostanek z glavne obravnave ni mogla vedeti kakšne posledice jo bodo zadele zaradi takšnega (golega) izostanka, saj bi lahko sodišče bodisi na naroku ugodilo predlogu za preložitev bodisi bi na narok pristopila nasprotna stranka, kar bi pomenilo opravo naroka in nadaljevanje pravde na nadaljnjih narokih.

Tožena stranka se v odgovoru sklicuje na “ustaljeno aktualno prakso Vrhovnega sodišča RS” in sicer sklep Cp 7/2011. Vendar ta judikat ni primerljiv, ker je toženec izvedel za zamudo naroka, ki ni bil preložen, na dan naroka, saj je bil na naroku navzoč njegov pooblaščenec. V obravnavani zadevi na naroku ni bil navzoč nihče od tožeče stranke.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zmotno uporabilo materialno pravo in zaradi tega nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera, zlasti zaradi zagotavljanja pravice do pritožbe (25. člen Ustave RS), ne more samo dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Ugodilo je pritožbi tožeče stranke, razveljavilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje in mu zadevo vrnilo v nov postopek (355. člen ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP).

V novem postopku naj sodišče prve stopnje ponovno odloči o predlogu tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje.

Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

op. (1) Tako: VSL I Cpg 35/2010. op. (2) Tudi A. Galič v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, prva knjiga, stran 497.