Jedro

Tožnik v času smrti najemnice ni dejansko prebival v spornem stanovanju. Zato je materialnopravno pravilno sklepanje, da eden izmed nujnih kumulativno predvidenih pogojev za lastnikovo (toženkino) obveznost sklenitve najemne pogodbe po smrti najemnika (tožnikove matere) iz 109. člena SZ-1 v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo zahtevek tožnika za sklenitev najemne pogodbe glede v izreku prvostopenjske sodbe opredeljenega stanovanja toženke - in sicer po pravilih o eventualni kumulaciji zahtevkov tako primarno uveljavljan zahtevek (na sklenitev pogodbe o najemu stanovanja za neprofitno najemnino) kot tudi podredno uveljavljan zahtevek (na sklenitev pogodbe o najemu stanovanja za profitno najemnino), ugodilo pa je zahtevku iz nasprotne tožbe in tožniku naložilo obveznost izpraznitve in izročitve spornega stanovanja toženki. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje oprlo na ugotovitve, da je tožnik ob smrti najemnice stanovanja (tožnikove matere) sicer imel v tem stanovanju prijavljeno stalno bivališče in tudi bil naveden v najemni pogodbi, vendar tedaj ni več dejansko prebival v stanovanju. Po razlogovanju sodišča eden izmed kumulativno predvidenih pogojev za obveznost sklenitve najemne pogodbe po smrti najemnika iz 109. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1; Ur. l. RS, št. 69/2003) torej ni bil izpolnjen.

Na podlagi tožnikove pritožbe je sodišče druge stopnje s sklepom razveljavilo prvostopenjsko sodbo v delu odločitve o ugoditvi zahtevku iz nasprotne tožbe za izpraznitev in izročitev spornega stanovanja v toženkino posest (spričo neugotovljenega sedanjega posestnega stanja stanovanja v postopku na prvi stopnji), s sodbo pa je v celoti potrdilo prvostopenjsko odločitev o zavrnitvi tožnikovega zahtevka za sklenitev najemne pogodbe.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, s katero jo izpodbija iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka (iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku), smiselno pa tudi zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ugotovitev odločilnega dejstva, da tožnik v času smrti najemnice ni dejansko prebival v stanovanju, je po revizijskih navedbah obrazložena v sodbah sodišč prve in druge stopnje z izpovedbami nekaterih prič, da je tožnikova mati (najemnica) v stanovanju prebivala sama, da naj bi nekaterim povedala, da sin živi v ZDA, in da nobena od teh prič ni izpovedala, da bi tožnik živel v stanovanju skupaj z njo. To pa je v nasprotju s tistim, kar so priče dejansko izpovedale, saj nobena od njih ni vedela določno povedati, ali je tožnik - zlasti v času smrti matere - v resnici prebival skupaj z njo ali ne. Res je sicer, da priče tega dejstva niso mogle potrditi, vendar je hkrati tudi res, da nobena od njih tega ni izrecno zanikala. Zapisniki o izpovedbah prič glede odločilnega dejstva so po mnenju revidenta torej v nasprotju s tem, kar se o vsebini teh zapisnikov navaja v razlogih sodbe in kar naj bi imelo za posledico bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku na prvi stopnji; sodišče druge stopnje pa ni le spregledalo te kršitve, temveč se je na razloge v sodbi sodišča prve stopnje tudi samo sklicevalo. Po mnenju revidenta pa je bila v dosedanjem postopku neutemeljeno ocenjena za neupoštevno tudi njegova trditev, da je do sklenitve najemne pogodbe prišlo na podlagi konkludentnega ravnanja toženke, ki je od tožnika sprejemala najemnino kljub vedenju za smrt njegove matere kot dotedanje najemnice stanovanja. O toženkinih razlogih za sprejemanje najemnine od tožnika tudi še po smrti njegove matere se toženka sploh ni izjasnila, neobstoj njenih trditev o tem pa sta sodišči prve in druge stopnje nadomestili kar sami z lastnim sklepanjem o volji toženke v razlogih pravnomočne sodbe. Formalnega revizijskega predloga tožnik v reviziji ni ponudil. V skladu z določbami 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB in št. 45/2008) je bil izvod revizije poslan nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev revizije, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je med drugim (v za pričujoč revizijski preizkus aktualnem segmentu glede na obrazložitev revizije in določbo 371. člena istega zakona) podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi zapisniki. Tako nasprotje tožnik v reviziji le zatrjuje, vendar ga v ničemer ne konkretizira. Pri tem je treba ugotoviti, da nobena od revizijsko izpostavljenih navedb v razlogih prvostopenjske sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah "nekaterih prič" ni v nasprotju s samimi zapisniki - kar velja tako glede povzetkov vsebine zapisnikov o izpovedbah "nekaterih prič", da je tožnikova mati v stanovanju prebivala sama in da je nekaterim povedala, da sin živi v ZDA, kot tudi glede navajanj v razlogih sodbe, da nobena od teh prič ni izpovedala, da je tožnik živel v stanovanju skupaj z materjo (in s čimer tožnik v reviziji tudi sam izrecno soglaša). Tako se izkaže, da tožnikov pravkar obrazložen spodleteli poizkus uveljavitve revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po vsebini očitkov ne presega ravni izpodbijanja dokazne ocene sodišča prve stopnje, sprejete tudi v postopku na drugi stopnji. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). To pomeni, da je revizijsko sodišče ob preizkusu materialnopravne pravilnosti izpodbijane odločitve vezano na dejanske ugotovitve v pravnomočni sodbi. Med te spada tudi ugotovitev, da tožnik v času smrti najemnice (8. 11. 2004) ni dejansko prebival v spornem stanovanju. Zato je materialnopravno pravilno sklepanje sodišč prve in druge stopnje, da eden izmed nujnih kumulativno predvidenih pogojev za lastnikovo (toženkino) obveznost sklenitve najemne pogodbe po smrti najemnika (tožnikove matere) iz 109. člena SZ-1 v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen.

Neutemeljeno je tudi tožnikovo zavzemanje za razlago v smeri sklenitve najemne pogodbe spričo konkludentnega ravnanja toženke, ki je od tožnika sprejemala najemnino kljub vedenju za smrt njegove matere kot dotedanje najemnice stanovanja. Ovrženje te tožnikove teze po razlogih pravnomočne sodbe namreč ne temelji na izostali (in po mnenju tožnika procesnopravno nekorektno s strani sodišča poljubno nadomeščeni) trditveni podlagi glede toženkinega pojmovanja pravnega naslova za njeno sprejemanje najemnine tudi še po smrti tožnikove matere, temveč na ugotovitvi o izrecno izraženi volji toženke, ki je tožnika še pred smrtjo njegove matere želela izključiti iz najemne pogodbe in ki je sklenitvi najemne pogodbe z njim ves čas izrecno nasprotovala (glej prvi odstavek obrazložitve na 4. strani izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje).

Ker se po obrazloženem izkaže, da razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani - vključno s tudi po uradni dolžnosti upoštevnim revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava, je bilo treba revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 154. člena ZPP (glede stroškov tožnika, ki z revizijo ni uspel) in prvega odstavka 155. člena ZPP (glede stroškov toženke v zvezi z odgovorom na revizijo, ki jih spričo vsebine odgovora ni bilo mogoče šteti za potrebne pravdne stroške).