Jedro

Če je upravni akt, s katerim je odločeno o obveznosti davčnega zavezanca, odpravljen, so odpravljene tudi pravne posledice, ki so iz njega nastale; vzpostavi se pravno stanje, ko o obveznosti še ni bilo odločeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi določbe 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) zavrglo tožbo tožeče stranke proti odločbi Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada L. z dne 27.1.2004, v delu, v katerem je bilo ugodeno pritožbi tožeče stranke (točka I.7 izreka). Z omenjeno točko izreka prvostopne odločbe je bilo tožeči stranki naloženo plačilo davka od dobička pravnih oseb za leto 2001 v znesku 8.439.991,00 SIT ter predpisanih zamudnih obresti do dne izvršljivosti upravne odločbe v znesku 2.785.779,00 SIT; Ministrstvo za finance Republike Slovenije pa je z odločbo z dne 19.2.2007, v pritožbenem postopku odločbo prve stopnje v tem delu odpravilo in zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek.

Odprava odločbe po stališču sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu pomeni vzpostavitev pravnega stanja, kot da v tem delu odločba še ni bila izdana, torej pravnega stanja, kakršno je bilo pred njeno izdajo. Zato tožeča stranka za vložitev tožbe ne izkazuje potrebne pravovarstvene potrebe (glede obravnavane točke I/7), torej ne izkazuje, da bi upravni spor zanjo pomenil možnost izboljšanja pravnega položaja, ki ga brez tega pravnega sredstva ne bi mogla doseči. Odločitev o (delnem) zavrženju tožbe pomeni, da se utemeljenost tožbe po vsebini niti ne presoja, torej posledično pomeni, da niso izpolnjeni pogoji, da bi sodišče prve stopnje lahko sploh samo odločalo o stvari (65. člen ZUS-1).

Tožeča stranka v pritožbi opozarja na neskladje med izrekom in obrazložitvijo akta, ki ga izpodbija v upravnem sporu (o zavrženju njene tožbe naj bi bilo odločeno s sodbo in ne s sklepom kot zmotno navaja sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane odločbe). Ne strinja se s presojo, da ne izkazuje potrebnega pravnega interesa za vsebinsko obravnavo sporne točke I/7 v upravnem sporu izpodbijane upravne odločbe. Navaja, da se sodišče, ki je v tem delu njegovo tožbo zavrglo, ni opredeljevalo do njenih vsebinskih navedb, niti ne do napotkov tožene stranke, s katerimi se ne strinja. Prvostopni davčni organ naj bi v ponovnem postopku o zadevi že odločil v skladu z napotki, ki naj ne bi bili pravilni. Zato zahteva, da se sodišče prve stopnje (v izogib ponovni pritožbi oziroma tožbi) meritorno izreče o njenih navedbah v sporu polne jurisdikcije, saj mu je v nasprotnem primeru kršena ustavna pravica, določena v 14. oz. 22. členu Ustave RS.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

ZUS-1 kot prvi pogoj za upravni spor določa, da se lahko v upravnem sporu odloča o zakonitosti upravnih aktov, ki posegajo v pravni položaj tožnika (1. odstavek 2. člena ZUS-1), torej tistih aktov, ki vsebujejo vsebinsko odločitev o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika.

V obravnavanem primeru je s tožbo izpodbijana točka I/7 izreka odločbe prvostopnega davčnega organa, ki je bila v pritožbenem postopku odpravljena in zadeva v tem obsegu vrnjena prvostopnemu organu v ponovni postopek. V takšnem primeru po določbi 218. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) upravna odločba preneha pravno učinkovati, pravne posledice, ki so že iz nje nastale, pa se odpravijo; pomeni, da se vzpostavi takšno pravno stanje, kot je bilo pred izdajo odpravljene odločbe, to je pravno stanje, ko o tožnikovi obveznosti plačila davka od dobička pravnih oseb in ustreznih predpisanih zamudnih obresti še ni bilo odločeno. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno stališče sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da tožnik ne izkazuje potrebnega pravnega interesa kot procesne predpostavke za vodenje tega upravnega spora. To pa pomeni, da je pravilna tudi odločitev o zavrženju njegove tožbe, kolikor se nanaša na točko I/7 odločbe izpodbijane v upravnem sporu. Zato tožnikovi ugovori, ki se nanašajo na vsebinsko odločanje o zadevi, ne morejo v ničemer spremeniti vsebine izpodbijane odločitve, dokler o zadevi sami (obveznosti plačila spornega davka in obresti) ne bo odločeno. Zakaj sodišče prve stopnje ni v sporu polne jurisdikcije samo odločilo o stvari, je pravilno pojasnilo s sklicevanjem na določbe 65. člena ZUS-1. Pritožbeni ugovor o zatrjevanem neskladju izreka in obrazložitve pa v izpodbijani sodbi in sklepu nima podlage.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s 1. odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.